Prednovoletne čestitke iz glasbenega muzeja
Vrhunca koncertne sezone, novi skladbi skladateljice in skladatelja, ponovoletno dogajanje na koncertnih odrih
Odpri galerijo
Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija sta stopila v novo sezono z novim vetrom v jadrih. Foto Jure Eržen
V prednovoletnem času lahko spremljamo objave lestvic tudi umetniških (predvsem glasbenih) presežkov leta. Te hierarhično razporejajo izdelke, za katere ni univerzalnega konsenza ali kriterija vrednotenja. Zato uredništva iščejo poti, ki bi izbor demokratizirale, objektivizirale in ponudile relevanten pregled letnega dogajanja.
Metoda je običajno glasovanje, glasujoči pa so ali člani uredništva ali javnost, ki poda svoje mnenje prek družabnih omrežij. V tem primeru so »najboljši« tisti, ki najbolje angažirajo za glasovanje svoje baze sledilcev. V obeh situacijah so tovrstni pregledi predvsem poslušalski vodnik, visoka uvrstitev pa je za glasbenike le še ena referenca v njihovem promocijskem besedilu.
Za obiskovalca glasbenega muzeja je razvrščanje še težje. Tehtanje presežkov domačih zasedb na slovenskih odrih večinoma zadeva njihovo dnevno formo ter interpretativno voljo, pristop in zmožnosti povabljenih dirigentov. Z višjimi pričakovanji se človek odpravi na koncerte gostujočih orkestrov in zasedb, ki jih v svoja žlahtna abonmaja vabi Cankarjev dom, ter velikih dirigentskih imen, ki z vrhunskimi orkestri gostujejo na odprtju in sklepu Ljubljana Festivala. Ta je letos ponudil dva »koncerta leta«, uvodno gostovanje Münchenskih filharmonikov pod taktirko estonskega dirigenta Paava Järvija ter sklepno Kraljevega orkestra Concertgebouw z dirigentom Manfredom Honeckom.
Ker imajo taki koncerti poleg umetniškega tudi močen protokolarni naboj, je bil zanimiv tudi odziv povabljenega občinstva, ki ni pričakovalo sporeda, kot ga je sestavil Concertgebouw. Uvod z zgodnjimi opusi Antona Weberna in Albana Berga, predstavnikov druge dunajske šole, ki je nadaljevala glasbeno tradicijo v polju večini poslušalstva manj dostopne emancipacije disonance, je številne spravil v zadrego in artikulirano negodovanje. Takšen odnos do sodobnega je prisoten tudi na rednih abonmajskih koncertih, ki muzealijam občasno dodajo pridih novega.
Primarno poslanstvo tako Orkestra Slovenske filharmonije kot Simfoničnega orkestra RTV Slovenija (Sors) so izvedbe skladb slovenskih skladateljic in skladateljev. Ker se direkciji zavedata ciljne publike, njihove programske odločitve pri umeščanju teh skladb spremlja previdnost, ki se je prejšnji teden skoraj banalno manifestirala v identičnih sporedih: Sors je na abonmaju Kromatika krstno izvedel skladbo Prana skladateljice Petre Strahovnik, ki sta ji sledila Rahmaninov in Šostakovič, filharmoniki pa so premiero Koncerta za trobento Uroša Rojka prav tako obdali z rusko romantiko.
Zadnji letošnji koncert Kromatike se je gibal med zadržanim pristopom pianistke Nataše Paremski, ki Rahmaninove gostobesednosti ni izrabila za preusmeritev pozornosti nase, ter interpretacijo Šostakovičevega simfoničnega labodjega speva novega šefa dirigenta Rossena Milanova, ki je skladbi dal prizemljeno, meditativno noto, ki bi jo lahko povezali tudi s previdnostjo. Filharmoniki so po povprečnem Borodinu navdušili s Šeherezado Rimskega - Korsakova.
Noviteti Petre Strahovnik in Uroša Rojka, učenke in učitelja, imata podobni modernistični izhodišči, a drugačni zasnovi. Prana (Strahovnik) je skladba vzpostavljene teksture ter malih zvočnih dogodkov, v njej skladateljica išče nova sredstva, izrazila, zvoke, ki jih vpenja v celoto – mestoma se zdi, da je to iskanje novega za vsako ceno. Koncert za trobento, Uroš Rojko ga je posvetil trobentaču Francu Kosmu, ki ga je mojstrsko izvedel, operira z več materiala. V njem je Rojku znova uspelo združiti strukturalistični način skladanja s prepoznavno muzikalnostjo, a, sodeč (zgolj) po recepcijski plati, delo ne navduši kot skladba Zvokasok, skladateljeva lanska noviteta za festival Slowind.
Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija sta stopila v novo sezono z novim vetrom v jadrih. Filharmonija je z novim vodstvom začela prvo polno sezono, Sors pa se je po dvanajstih letih poslovil od šefa dirigenta maestra En Shaa in naznanil, da prevzema taktirko Rossen Milanov.
To se kaže tudi v izvedbah: filharmoniki so čedalje bolj prepričljivi in polomije iz obdobja afere Damjanovič pred dvema letoma pozabljene. Na novembrski Kromatiki smo v Bartókovem Koncertu za orkester slišali verjetno najboljšo izvedbo Simfonikov RTV v zadnjih sezonah (dirigiral je Fabrice Bollon). Rossen Milanov se bo moral kot interpret še dokazati, a metodično delo ter dober odnos z glasbenicami in glasbeniki se prej ko slej poznata tudi na odru.
Običajno abonmajsko zatišje po novem letu bosta januarja prekinila festivala v organizaciji Slovenske filharmonije – poteka že festival Filharmonični koncerti baročne glasbe, ki bo sklenjen s koncertoma 6. in 17. januarja; festival V novo leto z novo glasbo, ki se bo začel 10. januarja, bo v treh tednih zajel sedem dogodkov. Klemen Hvala, umetniški vodja Orkestra Slovenske filharmonije, je dejal, da bi si v prihodnjih izvedbah želel sodelovati z Društvom slovenskih skladateljev in da se institucija povezuje tudi z zagrebškim Biennalom (ta bo potekal od 22. do 29. aprila).
Program novega festivala bo odprla revidirana skladba Alavò Vita Žuraja, ki bo prihodnje leto praznoval osebni jubilej (štirideset let) in mu je zaradi tega festival delno posvečen, ponovno pa se je znašel zraven nič kaj nov, a prevladujočim pričakovanjem abonentov nemara bolj prijazen Richard Strauss.
Metoda je običajno glasovanje, glasujoči pa so ali člani uredništva ali javnost, ki poda svoje mnenje prek družabnih omrežij. V tem primeru so »najboljši« tisti, ki najbolje angažirajo za glasovanje svoje baze sledilcev. V obeh situacijah so tovrstni pregledi predvsem poslušalski vodnik, visoka uvrstitev pa je za glasbenike le še ena referenca v njihovem promocijskem besedilu.
Vrhunci koncertnega leta
Za obiskovalca glasbenega muzeja je razvrščanje še težje. Tehtanje presežkov domačih zasedb na slovenskih odrih večinoma zadeva njihovo dnevno formo ter interpretativno voljo, pristop in zmožnosti povabljenih dirigentov. Z višjimi pričakovanji se človek odpravi na koncerte gostujočih orkestrov in zasedb, ki jih v svoja žlahtna abonmaja vabi Cankarjev dom, ter velikih dirigentskih imen, ki z vrhunskimi orkestri gostujejo na odprtju in sklepu Ljubljana Festivala. Ta je letos ponudil dva »koncerta leta«, uvodno gostovanje Münchenskih filharmonikov pod taktirko estonskega dirigenta Paava Järvija ter sklepno Kraljevega orkestra Concertgebouw z dirigentom Manfredom Honeckom.
Ker imajo taki koncerti poleg umetniškega tudi močen protokolarni naboj, je bil zanimiv tudi odziv povabljenega občinstva, ki ni pričakovalo sporeda, kot ga je sestavil Concertgebouw. Uvod z zgodnjimi opusi Antona Weberna in Albana Berga, predstavnikov druge dunajske šole, ki je nadaljevala glasbeno tradicijo v polju večini poslušalstva manj dostopne emancipacije disonance, je številne spravil v zadrego in artikulirano negodovanje. Takšen odnos do sodobnega je prisoten tudi na rednih abonmajskih koncertih, ki muzealijam občasno dodajo pridih novega.
Praizvedbi, obdani z ruskimi skladatelji
Primarno poslanstvo tako Orkestra Slovenske filharmonije kot Simfoničnega orkestra RTV Slovenija (Sors) so izvedbe skladb slovenskih skladateljic in skladateljev. Ker se direkciji zavedata ciljne publike, njihove programske odločitve pri umeščanju teh skladb spremlja previdnost, ki se je prejšnji teden skoraj banalno manifestirala v identičnih sporedih: Sors je na abonmaju Kromatika krstno izvedel skladbo Prana skladateljice Petre Strahovnik, ki sta ji sledila Rahmaninov in Šostakovič, filharmoniki pa so premiero Koncerta za trobento Uroša Rojka prav tako obdali z rusko romantiko.
Zadnji letošnji koncert Kromatike se je gibal med zadržanim pristopom pianistke Nataše Paremski, ki Rahmaninove gostobesednosti ni izrabila za preusmeritev pozornosti nase, ter interpretacijo Šostakovičevega simfoničnega labodjega speva novega šefa dirigenta Rossena Milanova, ki je skladbi dal prizemljeno, meditativno noto, ki bi jo lahko povezali tudi s previdnostjo.
Zadnji letošnji koncert Kromatike se je gibal med zadržanim pristopom pianistke Nataše Paremski, ki Rahmaninove gostobesednosti ni izrabila za preusmeritev pozornosti nase, ter interpretacijo Šostakovičevega simfoničnega labodjega speva novega šefa dirigenta Rossena Milanova, ki je skladbi dal prizemljeno, meditativno noto, ki bi jo lahko povezali tudi s previdnostjo. Filharmoniki so po povprečnem Borodinu navdušili s Šeherezado Rimskega - Korsakova.
Noviteti Petre Strahovnik in Uroša Rojka, učenke in učitelja, imata podobni modernistični izhodišči, a drugačni zasnovi. Prana (Strahovnik) je skladba vzpostavljene teksture ter malih zvočnih dogodkov, v njej skladateljica išče nova sredstva, izrazila, zvoke, ki jih vpenja v celoto – mestoma se zdi, da je to iskanje novega za vsako ceno. Koncert za trobento, Uroš Rojko ga je posvetil trobentaču Francu Kosmu, ki ga je mojstrsko izvedel, operira z več materiala. V njem je Rojku znova uspelo združiti strukturalistični način skladanja s prepoznavno muzikalnostjo, a, sodeč (zgolj) po recepcijski plati, delo ne navduši kot skladba Zvokasok, skladateljeva lanska noviteta za festival Slowind.
Popotnice, upi in pričakovanja
Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija sta stopila v novo sezono z novim vetrom v jadrih. Filharmonija je z novim vodstvom začela prvo polno sezono, Sors pa se je po dvanajstih letih poslovil od šefa dirigenta maestra En Shaa in naznanil, da prevzema taktirko Rossen Milanov.
To se kaže tudi v izvedbah: filharmoniki so čedalje bolj prepričljivi in polomije iz obdobja afere Damjanovič pred dvema letoma pozabljene. Na novembrski Kromatiki smo v Bartókovem Koncertu za orkester slišali verjetno najboljšo izvedbo Simfonikov RTV v zadnjih sezonah (dirigiral je Fabrice Bollon). Rossen Milanov se bo moral kot interpret še dokazati, a metodično delo ter dober odnos z glasbenicami in glasbeniki se prej ko slej poznata tudi na odru.
Običajno abonmajsko zatišje po novem letu bosta januarja prekinila festivala v organizaciji Slovenske filharmonije – poteka že festival Filharmonični koncerti baročne glasbe, ki bo sklenjen s koncertoma 6. in 17. januarja; festival V novo leto z novo glasbo, ki se bo začel 10. januarja, bo v treh tednih zajel sedem dogodkov. Klemen Hvala, umetniški vodja Orkestra Slovenske filharmonije, je dejal, da bi si v prihodnjih izvedbah želel sodelovati z Društvom slovenskih skladateljev in da se institucija povezuje tudi z zagrebškim Biennalom (ta bo potekal od 22. do 29. aprila).
Program novega festivala bo odprla revidirana skladba Alavò Vita Žuraja, ki bo prihodnje leto praznoval osebni jubilej (štirideset let) in mu je zaradi tega festival delno posvečen, ponovno pa se je znašel zraven nič kaj nov, a prevladujočim pričakovanjem abonentov nemara bolj prijazen Richard Strauss.
