
Neomejen dostop | že od 14,99€
Skupina Never Come Down bo je nastopu v Ljubljani nocoj nastopila tudi na Ravnah na Koroškem, v KMKC Kompleks, kjer se ji je na odru pridružila še Ditka. V okviru programa American Music Abroad, ki ga organizira ameriško zunanje ministrstvo, so trenutno na turneji po regiji.
Kot je povedal kitarist Joe Suskind, so jih za nastope v tujini izbrali med mnogimi skupinami, družbo pa jim dela še deset zasedb. »Veleposlaništva poslušajo skupine, ki so na voljo, in Slovenija je izbrala nas. Zato smo zelo hvaležni, da smo tukaj.« Pri nas nastopajo prvič, pri tem pa promovirajo novi album Greener Pastures.
Vprašali smo jih, kaj bluegrass pomeni mladim sodobnim Američanom. Mandolinist Kaden Hurst meni, da je ta tradicionalna glasba jugovzhodnih ZDA »danes na zanimivi točki, ko se ljudem ponuja možnost, da sežejo nazaj tako v tradicijo bluegrassa kot v vse tradicije pred njim. Poleg tega je dovolj prilagodljiva, da vpije tudi posameznikove glasove, ideje in druge zunanje vplive. V nasprotju z drugimi glasbenimi žanri, ki bodisi gledajo samo nazaj, v prenašanje tradicije, bodisi imajo samo v prihodnost usmerjen pogled, s stalnimi inovacijami in novostmi, ima bluegrass na voljo obe smeri. Prepričan sem, da je za to res primeren žanr, in tako je tudi del našega poslanstva kot skupine povezati preteklost in prihodnost. Da napišemo nekaj sodobnega, izvirnega in osebnega, hkrati pa se dobro zavedamo, od kod prihaja ta glasba.«
Brian Alley, ki v zasedbi igra bendžo, pa je razložil, kaj jih je pritegnilo pri bluegrassu. »Ta resnično ceni različne zvoke in ideje, tako da ne gre samo za čisto tradicionalno obliko. Vsi smo prišli k tej glasbi z veliko različnimi vplivi. Skoraj vse, kar si lahko predstavljate, smo poslušali, igrali in peli. Odraščal sem v tradicionalnem okolju in bluegrass pesmi sem se učil od starejših sorodnikov in prijateljev, na družinskih srečanjih ali ob tabornem ognju ter na jam sessionih na festivalih bluegrassa. Zdaj sicer obstajajo tudi programi in ustanove, kjer poučujejo to zvrst glasbe, vendar je to razmeroma nova stvar. Običajno pa je bil edini način, da si zares vstopil v to glasbo, da si poiskal plošče, obiskoval festivale in našel ljudi, ki poznajo to tradicijo, in se učil od njih.«
Tako so se člani skupine Never Come Down tudi spoznali, ko je Joe Suskind gostil jam session v nekem baru v Portlandu v Oregonu, od koder zasedba prihaja. Tam so se zbrali, si izmenjali pesmi in se učili drug od drugega.
Ker so nedavno izdali album z bibličnim naslovom Greener Pastures, smo pevko in kitaristko Crystal Lariza vprašali, kje so torej ti bolj zeleni pašniki. »To je metafora za idejo, da je pred nami vedno nekaj boljšega. Skupina se poskuša osredotočiti na to, kar je pred nami in kar je tukaj in zdaj, kaj lahko naredimo s sedanjim trenutkom. V angleščini sicer obstaja fraza greener pastures, ki ponazarja iluzijo, da je nekje drugje vedno nekaj boljšega, še bolj zeleni pašniki.«
Pesem, po kateri so naslovili album, je začela pisati ona. Navdihnila jo je močna izvedba Dolly Parton, ki je zapela pesem Billyja Joela na svojem bluegrass albumu.
»Ker sem bila že nekaj let v bendu, sem si zaželela napisati nekaj, kar bo prav tako močno in vokalno vzneseno. Imel sem refren, nisem pa mogla pesmi dokončati. Tako sem ga prinesla na vajo, Brian je rekel, da bo to odnesel domov, in čez nekaj tednov je prišel s končano pesmijo. To je dokaz, da se je naša skupina res povezala, sprejela ideje drug drugega in razvila ustvarjalno sodelovanje.«
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji