Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Glasba

Pubec s periferije, ki po nedeljski maši kuka sosedom v krožnike

Leopold I. izstopa s svojim narečjem, doma iz Gornje Radgone, ki ga je izoblikovala, rapa v radgonščini.
Michael Leopold: »Ponos je nevaren, preveč ga lahko škodi. Vsak narod, vsaka skupnost mora biti vesela in ponosna na to, kar je, ne sme pa si domišljati, da je zato nekaj več od drugih.« FOTO: Matjaž Vertuš/mediaspeed
Michael Leopold: »Ponos je nevaren, preveč ga lahko škodi. Vsak narod, vsaka skupnost mora biti vesela in ponosna na to, kar je, ne sme pa si domišljati, da je zato nekaj več od drugih.« FOTO: Matjaž Vertuš/mediaspeed
27. 8. 2023 | 05:00
15:35

V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je z Michaelom Leopoldom oziroma Leopoldom I. pogovarjala o tem, da je rap vrsta terapije in da lahko z njim pove bolj zapletene zgodbe. Povedal je, da so ga od nekdaj motile družbene krivice in da zato nanje opozarja tudi v besedilih. Je za svobodo govora, a obenem neizprosen, ko 'svoboda' enega zaide in omeji svobodo in dostojanstvo drugega.

Danes znan pod imenom Leopold I. je sicer ustvarjal že pred več leti, desetletjem, a takrat pod drugim imenom – Majki, kakor ga nekateri prijatelji kličejo še danes. Po več letih premora se je spet pojavil v javnosti. Zakaj? »Ključen razlog, da že prej nisem izdajal svojih pesmi, je bil, da z njimi nisem bil dovolj zadovoljen, nisem dosegal dovolj visokega nivoja. Želel sem se naučiti bolje producirati, veliko sem se ukvarjal s tem, da sem delal hiphop produkcijo, bite, se učil igrati kitaro … Bil je proces. Privlači me močno ekspresiven rap. Zato se mi je zdelo, da moram sebe in svoje delo spraviti na dovolj visok nivo, preden to predam drugim. Res je, da sem imel dolgo fazo treninga (smeh). Poleg tega pa sem potreboval ljudi, ki bi mi malo pomagali s tehničnim znanjem, kar se je zgodilo, ko sem spoznal Vida Turico in druge člane ekipe.«

Predvsem pa je bilo ključno, da je prenehal rapati v neki 'napravljeni štajerščini' in začel ustvarjati v domačem, radgonskem narečju. »Ko sem pel v štajerščini, neki obliki mariborščine, se je čutilo, da nekaj manjka, da to nisem jaz. Šele v radgonščini se je začutil moj karakter. Zvenelo je tako, kot je moralo, to sem (bil) jaz.« Ni ga strah, da bi si zaradi narečja omejil občinstvo, s tem vprašanjem se niti ni ukvarjal. Bolj je šlo za to, da je moral najprej prepričati samega sebe. Čeprav je res, da ima sam občutek, da so narečja razumljena kot nekaj eksotičnega, da se denimo prekmurščine ne sliši na radiu in televiziji. Pred desetletji je v narečju začel peti Iztok Mlakar, danes to dela več izvajalcev. Res pa je, da Ljubljančani ne dobijo toliko vprašanj o narečju kot denimo Pomurci.

Na odru se zlahka prepozna, da je Michael Leopold v svojo glasbo prepričan, da je samozavesten in preprosto uživa. In to potrdi tudi z besedami: »Ko sem na odru, občutim adrenalin, se prepustim, poskušam začutiti energijo ljudi, da skupaj ustvarimo lep trenutek, da se imamo dobro – pa saj to je konec koncev glavna stvar glasbe.«

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine