Sam, a z malo pomoči prijateljev

Na novi trojni plošči Almost Alone je glasbenik povezal 36 kitaristov iz 35 evropskih držav.
Fotografija: Samo Šalamon je na začetku novembra v samozaložbi izdal prvi volumen tro­edinega vseevropskega glasbenega projekta Almost Alone. Foto Ksenija Mikor
Odpri galerijo
Samo Šalamon je na začetku novembra v samozaložbi izdal prvi volumen tro­edinega vseevropskega glasbenega projekta Almost Alone. Foto Ksenija Mikor

Samo Šalamon je bil, tako kot večina med nami, v prvem valu novega koronavirusa skoraj sam. A si je kljub karanteni našel družbo. Na daljavo, seveda. Zaradi neusahljive potrebe po ustvarjanju in druženju se je povezal s 36 kolegi kitaristi in posnel svoj najbrž že trideseti album. Kateri po vrsti je, namreč še sam ne ve več. Na začetku novembra je v samozaložbi izdal prvi volumen tro­edinega vseevropskega glasbenega projekta Almost Alone.

Na albumu Almost Alone Vol. 1 je enajst skladb, od zasanjanih zvočnih pokrajin, distorziranih, dronovskih vibracij, ki ustvarjajo suspenz, do nežnih, melodičnih balad in ritmično ter harmonsko razgibanih kompozicij. Duha časa so mu pomagali ustvariti kitaristi Alex Machacek (Avstrija), Rafał Sarnecki (Poljska), Cenk Erdoğan (Turčija), Andre Fernandes (Portugalska), Kalle Kalima (Finska), Jacob Young (Norveška), Albert Vila (Španija), Dušan Jevtović (Srbija), Lorenzo Di Maio (Belgija), Philipp Schaufelberger (Švica) in Spiros Exaras (Grčija).
 

Naslov je zgovoren sam po sebi. Skoraj sam, ampak ne zares. Kako ste v času karantene našli družbo?


Ko se je zgodilo zaprtje, sem razmišljal o samostojni plošči. Zaradi karantene sem imel več časa, zato sem maja v svojem malem studiu začel pisati glasbo in snemati inštrumente, akustične kitare, 12-strunsko kitaro, mandolino, klaviature, električne kitare …
 

In začutili ste osamljenost …


Začutil sem, da bi lahko koga prosil za prispevek. Pisal sem prijatelju, avstrijskemu kitaristu Alexu Machacku, ki živi v Los Angelesu in je morda največja zvezda med zbranimi, ter mu poslal skladbo s prošnjo, če bi nanjo odigral solo. Takoj je bil za to. Tako sem dobil idejo, da bi poklical še druge prijatelje kitariste. Dvanajst jih je brez omahovanja privolilo v projekt. Ker so bili iz različnih držav, sem dobil idejo, da bi družbo razširil z glasbeniki iz manjkajočih držav. Gre za glasbenike, ki imajo za sabo že dvajset albumov, delajo že dvajset let, pa tudi mlajše, še ne tako znane. Nekatere sem poznal osebno, z drugimi smo se poznali zgolj po imenu, prek prijateljev. Tretjih sploh nisem poznal. V google sem vtipkal na primer 'Estonija' ali 'Litva' in 'jazz kitarist' ter našel zares veliko izjemnih glasbenikov. Poslušal sem njihovo glasbo. Če mi je bila všeč, sem jim pisal, se predstavil in jih povabil k sodelovanju.


 

Vem, da ponavadi pišete glasbo za glasbenike, s katerimi igrate. Tokrat je bilo to najbrž težje.


Na prvem albumu je sedem novih skladb, nekaj pa je starih, ki sem jih priredil glede na način igranja določenega kitarista. Kot sem omenil, sem se v vsakega zelo poglobil, da sem spoznal njegov način igranja. Vedel sem, da nekomu, ki so mu bližje balade in bolj subtilna glasba, ne bom dal česa razgibanega in udarnega. Za tiste, ki so bolj 'tehnični', sem izbral drugačno skladbo.
 

Čeprav so pri projektu le gostje, s senzibilnostjo in temperamentom značilno obarvajo vaše skladbe. Tako so vse zelo različne. Zdi se, da vsaka nosi melos države, okolja, iz katerega prihaja glasbenik. Je bilo to nekaj, kar ste pričakovali od njih?


Načeloma sem jim dal proste roke. Pri izbiri skladb me je, kot sem omenil, navdihnilo njihovo igranje. Za Finca Kalleja Kalimo sem posnel nekakšno zvočno pokrajino, ker vem, da mu je to blizu. Skladba Monked za Švicarja Philippa Schaufelbergerja je nastala, ko sem neko obdobje obsedeno poslušal samo Theloniousa Monka. Seven Cats je ritmično razgibana skladba s poudarjenim etno melosom, ki sem jo napisal prav za srbskega kitarista Dušana Jevtovića, vedel sem, da mu bo všeč. Skladba Crooswijk je nastala v Amsterdamu in je poimenovana po tamkajšnji turški četrti, tisti občutek je turški kitarist Cenk Erdoğan s fretless kitaro, brez prečk, najbolje ujel.


 

Koliko svobode ste jim pustili?


Poslal sem jim nekakšno ogrodje skladbe, ki sem ga že prej posnel. Nekatere skladbe so dopuščale več svobode, druge manj. Nekje so bile njihove solaže znotraj ogrodja natančno in časovno odmerjene, drugim sem pustil, da se sami poigravajo. Vse skladbe so bile spisane in vedel sem, kje kaj manjka. Ko so poslušali skladbo, je vsak prispeval svojo idejo. To me je navdihnilo, da sem še sam kaj dodal, nasnel. Pravzaprav je bil način dela podoben, kot če bi igrali skupaj. Le da je bil vsak na svojem koncu.
 

Vas je kateri od kitaristov še posebej presenetil?


Vseh sem se veselil. Ko so mi prek wetransferja poslali svoje dele, sem nestrpno čakal, da se bo glasba naložila. Vsakič sem se počutil, kot da odpiram darilo. Nekateri med njimi so moji vzorniki in doma imam veliko njihovih plošč, zato sem bil zelo vesel, ko sem slišal, kako moje skladbe zvenijo v njihovi interpretaciji.
 

Očitno se umetniško delo zares konča in vzpostavi šele v poslušalcu, gledalcu. Čeprav je to kompilacija različnih glasbenih izrazov in različnih zgodb, je ob poslušanju prisoten nekakšen skupni sentiment – sentiment, ki ga je ustvaril koronavirus?


Na nastanek albuma je vplivalo bolj to, da smo zaradi odpovedi koncertov vsi sedeli doma, in ko se je pojavila priložnost, da skupaj nekaj ustvarimo, smo jo zgrabili. Mislim, da se v glasbi čuti predvsem ta entuziazem. Čeprav je to bil projekt pro bono – usluga, ki jo bom z veseljem kdaj vrnil. Trenutno je ustvarjanje albumov neprofitna dejavnost. Še posebej, ker ni koncertov, na katerih smo jih prodajali.
 

Šestintrideset kitaristov. Kaj pa kitaristke?


Ena je. Iz Švedske. Susanna Risberg. Pred dvema letoma je nastopila tudi na Jazz festivalu Ljubljana. Jazz kitaristk ni ravno veliko. Morda sta najbolj znani Američanki Sheryl Bailey in Mary Halvorson, potem se pa že skoraj konča. Pri nas v glasbeni šoli se sicer veliko deklet vpiše na kitaro, ampak ne na jazz oddelku.

<em>Almost Alone</em> je vseevropski glasbeni projekt.
Almost Alone je vseevropski glasbeni projekt.

 

Točno, vodite zasebno glasbeno šolo Takt Ars. Kako vam gre v tem času?


Mislim, da dobro. Na področju kitare smo se v Mariboru v enajstih letih, odkar delujemo, kar uveljavili. To ni velika restavracija z veliko ponudbo, ampak mali bistro z nekaj posebnimi jedmi. Konkurenca je velika. V Mariboru imamo, če se ne motim, pet zasebnih glasbenih šol. V Ljubljani še več. Ampak če rad in iskreno poučuješ, se obrestuje. Zelo rad učim.
 

Kaj vam je, poleg koronavirusa, zaznamovalo letošnje leto?


Ko sem lahko spet začel učiti, da sem zaslužil in plačal račune, je bilo takoj lažje. To je zagotovo zame eno od najbolj glasbeno kreativnih obdobij zadnjih nekaj let. Uresničil sem veliko novih projektov, poleg tega še enega z avantgardnim orkestrom, v katerem igra dvajset glasbenikov iz Evrope. Posnel sem dva dueta z danskim kitaristom Hassejem Poulsenom in s kanadskim klarinetistom Françoisom Houlejem. Morda sem v tem času naredil celo več kot lani in predlanskim skupaj. Vse stvari seveda potekajo na daljavo, kar ponuja druge možnosti razmišljanja in nove koncepte.
 

Eden od novih konceptov je tudi serija podkastov Dr. Jazz Talk, ki jih objavljate na youtubu. Gre za video intervjuje z domačimi in tujimi glasbeniki.


Pred enim dnevom sem objavil trideseti pogovor [z violinistom Matom Manerijem]. Ozadje tega projekta je podobno kot pri albumu Almost Alone. Med karanteno smo se glasbeni kolegi pogovarjali po telefonu, skypu, in dobil sem idejo, da bi to ovekovečil. Najprej s slovenskimi glasbeniki, potem sem razširil nabor na tuje glasbenike, tudi s svojimi vzorniki. Med njimi so Tony Malaby, David Liebman, Dave Allen in Joe Morris. Zadeve sem se lotil kot »geek«, kakršen sem. Rad berem, zlasti enciklopedije. Preštudiram vse, kdo, kdaj, kje je s kom igral in snemal. Zelo me zanimajo te zgodbe, ko jih poslušam, se počutim kot majhen otrok. Seveda je pogovor glasbenika z glasbenikom vedno nekoliko drugačen. Pogovarjamo se o stvareh, ki zanimajo nas.


 

Kriza je veliko glasbenikov primorala v iskanje drugih poklicev. Vi imate še vedno možnost, da se vrnete v akademsko sfero. Ste anglist in germanist z doktoratom iz vpliva ameriške poezije na slovensko pesništvo po letu 1990 …


Ta zgodba je zame končana. Bil sem asistent na Filozofski fakulteti v Mariboru, končal doktorat, potem je prišlo do političnih rošad in izgubil sem delo. Takrat se mi je akademski svet, priznam, nekoliko zameril. Kar se glasbenikov tiče, zdaj skoraj vsi učimo. Sam to z veseljem počnem, veliko drugih pa se je odločilo za učenje zaradi preživetja. Poznam veliko dobrih glasbenikov, ki so se lotili drugih poklicev. Težko je.
 

Kako vidite glasbeni svet po ­koronavirusu?


Ne vem. Strah me je, da bo veliko odrov, prizorišč in klubov propadlo, ker bodo izgubili sofinanciranje, saj kulturo v krizi najprej porežejo. Celotna kultura živi na subvencijah. Ne samo pri nas, tudi v Nemčiji, v Erfurtu ali Bayreuthu,­ imajo prizorišča občinsko ali regionalno podporo. In prav to je denar, ki ga klubi namenijo za program.
 

Ob vseh dejavnostih ne pogrešate igranja v živo?


Seveda ga. Ampak kaj naj, če ni koncertov. Še pred nekaj tedni bi morali nastopiti na festivalu v Novi Gorici, pa je vse odpadlo. V predalu imam veliko novih skladb, za sekstet in nov trio s slovenskimi kolegi, projekti, ki bi jih radi posneli, pa jih ne moremo. Nima smisla objokovati stanja. Bilo je lepo, zdaj pa je, kar je. Ponujajo se drugi načini razmišljanja in soustvarjanja, ki se mi ne zdijo skoraj nič slabši. So pa drugačni.

Komentarji: