Šest odrov, dvajset koncertov, sto nastopajočih

Prva izvedba ljubljanskega jazz festivala se je odvijala leta 1960 na Bledu v organizaciji tamkajšnjega turističnega društva, pobudo za tridnevni festival so leto poprej dali jazzisti na opatijskem festivalu, čeprav je takrat politično vodstvo imelo zadržke­ do jazza. Nastopilo je 21 jugoslovanskih zasedb, skupno 112 glasbenikov.

Redefinicija jazza in poklon prednikom

Med najboljšimi jugoslovanskimi malimi zasedbami in big bandi so »slovenske barve na prvem domačem festivalu jazza zastopali Ljubljanski jazz ansambel, ki je nastopil sam in kot spremljava vokalistke Marjane Deržaj, Ansambel Mojmirja Sepeta, ki je inštrumentalno spremljal tudi Majdo Sepe in Nina Robiča, ter Kvartet Jožeta Privška. Občinstvo jih je sprejelo z bučnim aplavzom (ljubljanski dixielanderji so si prislužili najmočnejšega od vseh nastopajočih), njihovo kakovost pa so potrdili tudi novinarji (Urban Koder je bil po njihovi oceni izbran za najboljšega trobentača, Ati Soss pa za najboljšega klarinetista, manj zadovoljni so bili ocenjevalci s pevci),« je v svoji raziskavi zapisal novinarski kolega Primož Zrnec.

Danes velja ljubljanski jazz festival za najstarejši neprekinjeni jazz ­festival v Evropi. Foto Nada Žgank

Festival skozi desetletja

Po letu 1966 se je festival preselil v ljubljansko Halo Tivoli, kjer je bila obiskanost slaba, so pa ob deseti obletnici festivala nastopili sam Teddy Wilson, dolgoletni član orkestrov Bennyja Goodmana, in veliki imeni tedanjega jazza Art Farmer in Maynard Ferguson. Sledila je selitev v Križanke, kjer je festival našel dom in ponovno dobil zalet. V sedemdeseta leta smo vstopili s free jazzom in skandinavskimi skupinami, na festivalu pa gostili imena, kot so Boško Petrović, Duško Gojković, pianist Bill Evans in izjemni Archie Shepp. Manjkali niso niti Elvin Jones, Stan Getz, The Jazz Messengers, Horace Silver, Woody Shaw, Gary Burton in Cecil Taylor ter Don Cherry. Skladno s svetovnimi trendi se je konec sedemdesetih na festivalu pojavila tudi mešanica rocka in jazza.

Vodenje festivala je v osemdesetih prevzel Cankarjev dom, kar je prineslo osvežitev programa. Več je bilo sodobne glasbe, uvedli so spremljevalni program z delavnicami. Kot se za prestolnico v osemdesetih spodobi, je bil na jedilniku tudi punk jazz. Je pa proti koncu desetletja festival nekoliko podlegel ameriški jazzovski tradiciji, proti koncu pa se začel spogledovati z latino jazzom. Izpostaviti velja nastop legendarnega Maxa Roacha. Novo desetletje se je začelo z obiskom Milesa Davisa.

»Nordijski noir sreča vrvež newyorške scene«, glasbo finske kontrabasistke Kaise Mäensivu opisujejo organizatorji. Foto Luke Talmadge

V devetdesetih po tranziciji je festival ostal pod okriljem Cankarjevega doma, razvijati se je začela mlada generacija domačih glasbenikov, jazzovska ponudba pa je zacvetela tudi v Mariboru in Cerknem. Turbulence ob menjavi političnega sistema, vdor tujih vrednot in vojne v neposredni bližini so vplivali na razvoj festivala. Jazzovski koncerti v drugih slovenskih mestih so razbremenili pozicijo festivala kot bolj kot ne edinega nosilca organizacije koncertov. V novo tisočletje je festival zakorakal radoveden, veliko je bilo mešanja zvrsti, veliko ne tako komercialnih in všečnih koncertov, več zahtevnejše glasbe za angažiranega poslušalca. Na festivalu so suvereno zaigrali tudi izjemni domači glasbeniki, kot sta saksofonist Jure Pukl in basist Robert Jukič, ali pianistka in skladateljica Kaja Draksler, če jih izpostavimo le nekaj. Sočasno so vse bolj odmevali glasovi, da se programsko preveč odmika od tradicionalnega jazza, spraševali so se, kam je izginil swing.

Glasbo Gorana Kajfeša in kvarteta Tropiques pogosto označujejo za hypno jazz. Fotografiji promocijsko gradivo

Obletnica in velika sprememba

Danes velja ljubljanski jazz festival za najstarejši neprekinjeni jazz festival v Evropi. Letos se bo v prestolnici odvijala že 65. izvedba glasbenega druženja. Vrhunec je festival dosegel ob 50-letnici, ko je trajal ves teden, se odvijal na različnih prizoriščih po Ljubljani, program pa sta poleg dolgoletnega direktorja Bogdana Benigarja sestavila še nekdanja umetniška vodja festivala Oliver Belopeta in David Braun. Odtlej so program ob Benigarju snovali še Pedro Costa, Edin Zubčević in Borja Močnik.

Norveški trobentač Nils Petter Molvær je pričaral čaroben večer. Foto Primož Zrnec

Tokratna jubilejna izvedba prinaša novost, saj je mesto vodje festivala zasedla Tina Lešničar, nekdanja novinarka kulturne redakcije Dela, velika poznavalka in ljubiteljica jazza ter prva ženska na tej poziciji. Novo službo je nastopila, ko je bil program letošnjega festivala v manjši meri že začrtan in terminsko postavljen sredi julija. Po večletnem umiku festivala v dvorane Cankarjevega doma in po lanski vrnitvi v Križanke se bo tudi letos otvoritveni večer odvil na tem prizorišču, tradicionalnem za jazz.