Rossini, Donizetti, Mozart, Bellini, Massenet in Verdi bodo nocoj odmevali iz Cankarjevega doma. Arije iz njihovih znanih pa tudi manj znanih oper bosta interpretirala romunska sopranistka Elena Moşuc in ameriški baritonist Thomas Hampson. Pred koncertom sta nam zaupala, katera vloga jima je še posebej pri srcu.
Kaj vpliva na izbiro repertoarja za koncert, kakršni je nocojšnji?
Thomas Hampson: Ko izbiraš program za gala koncert, ponavadi izbereš arije, ki so ti osebno zelo pri srcu. Seveda pa je treba program uskladiti z organizatorjem koncerta, ki pozna svojo publiko in ve, kaj jo bo navdušilo.
Elena Moşuc: Vse arije na repertoarju so zelo različne in zahtevne, vsaka na svoj način. Ko se odločam, kaj bom uvrstila v program, vedno izberem najbolj zahtevne arije. Vsaka arija nosi svoje sporočilo. V programu je nekaj arij, ki jih publika zagotovo pozna, kot sta Norma in Lucia di Lamermoor, in nekaj takih, ki občinstvu morda niso tako znane, na primer Verdijevi arija Lucrezie iz opere Dva Foscarija in Uvertura k operi Sicilijanske večernice. Ti dve operi sta zame poseben izziv, saj si z njima želim publiki pokazati novo smer, kamor razvijam svoj glas.
Imata do katere od arij in junakov oziroma junakinj poseben odnos?
TH: Vse vloge so iz oper, ki sem jih že pel. Nekatere sem pel pogosto, druge malo manj. Poseben odnos imam do arije grofa Almavive iz opere Figarova svatba, ki sem jo velikokrat odpel in z njo tudi debitiral v Metropolitanski operi, pozneje pa tudi v dunajski operi in na salzburškem festivalu. Študij Mozartovih oper je vedno čudovit, saj je Mozart najbrž najboljši dramaturg med opernimi skladatelji in poglabljanje v njegove like, njegovo glasbo nasploh, je kot kopanje po rudniku zlata.
EM: Čustven spomin me veže na Lucio iz Donizettijeve opere Lucia di Lamermoor, ker sem s to vlogo debitirala leta 1992, in jo v teh 27 letih odigrala vsaj 150-krat. Večkrat edino še Mozartovo Kraljico noči iz Čarobne piščali, ki sem jo odpela celo 250-krat, zdaj pa je ne pojem več. Naslednje leto bom slavila 30-obletnico svoje operne kariere in moje sanje, še bolj pa sanje mojega moža, so, da bi še enkrat odpela Kraljico noči.
Tudi na Normo imam lepe spomine. S to vlogo sem debitirala v Zürichu v produkciji Roberta Wilsona. Ima zelo zanimiv pristop k režiranju in se bolj osredotoča na vizualnost, pozoren je na luči in gibe rok, gestikulacijo, z rokami vzpostavi pravo abecedo – Wilsonovo abecedo. Postavitev sama pa je bolj statična, zato nekaterim mojim kolegom ta predstava ni bila všeč, jaz pa sem bila nad njo navdušena. Zaradi Wilsonovega načina dela sem se lahko bolj osredotočila na glasbo.
Vama je bil študij katere od vlog še posebej izziv?
TH: Jaga iz opere Otello sem prvič pel nekoliko kasneje v karieri, ko sem imel za sabo že izkušnje, kar je za razumevanje Verdija nujno. Verdi je namreč, podobno kot Mozart, dober dramaturg. Jago je posebej težaven lik, saj je zelo temačen, zloben pravzaprav. Svojo dušo je zapisal zlu. Ampak to zlo ni prišlo samo po sebi. Med študijem tega lika sem razmišljal o tem, kakšen človek je bil Jago, preden je postal zloben. Ti podatki so mi pomagali, da sem ga na odru bolje upodobil. Ob študiju tega lika sem zelo užival.
EM: Lepe spomine imam na študij vloge Lucie, ki je zelo zahtevna opera. Belcanto je v operni literaturi najbolj zahtevna tehnika in zato sem se pri študiju te vloge bolj poglobila v posamezne zvoke in fraziranje. Prizadevala sem si, da bi ustvarila lepo arhitekturo fraz, ki bi bile zanimive. Zato je belcanto zame največji izziv, ki se mu nikoli ne mislim odpovedati. Na Lucio me še dodatno vežejo posebni spomini, ker sem v tej operi nastopila ob slovitem španskem tenoristu Alfredu Krausu, ki je imel takrat 72 let in je naslednje leto umrl.
Se spomnite prvega srečanja s temi operami in kaj vas je v njih pritegnilo?
TH: Kot sem že povedal, se, ko izbiram repertoar za gala koncert, ne oziram na to, ampak, zanimivo, ko pomislim, sem kariero začel s Figarovo svatbo in ena zadnjih vlog, ki sem jih pel, je bil Jago v Otellu, ki je zelo zahtevna vloga. Vmes je Vision Fugitive opera Julesa Masseneta, saj sem velik ljubitelj francoske opere. Ne smemo pozabiti, da sta Massenet in Verdi za časa življenja veljala za enakovredna partnerja na opernih odrih. Vision Fugitive je dejanje, v katerem se začne norost, ko Hérode spozna, da je zaljubljen v Salomé, kar se ne konča dobro. Tudi duet Simona in Marie Boccanegra iz opere Simon Boccanegra je zame zelo posebna opera in izjemno zanimiva vloga. Večkrat sem izjavil, da če bom umrl na odru, upam, da se bo to zgodilo med petjem Simona Boccanegra. No, saj nimam namena umreti v kratkem. Ta vloga je sijajna mešanica racionalnosti, preudarnosti in frustracije nad malomeščansko politiko, ki nagovarja vse ljudi.
EM: Glavna tema v operah je ljubezen. Lucia je mladenka, ki je zaljubljena, a jo brat in družba prisilita v zakon z Arturom in od žalosti znori. Norma ni več tako rosno mlada, je duhovnica, mati in ima veliko več odgovornosti kot recimo Lucija, zato sta si ta dva lika zelo različna. V Bellinijevi glasbi je čutiti vonj sladkega parfuma in ta glasba zelo ustreza mojemu glasu. Verdijev belcanto vsebuje veliko krvi. Je zelo dramatičen. Petje Verdijevih arij je zelo zahtevna naloga. Večkrat sem pela Gildo, Violeto, Luiso, Medoro, Miller, Leonoro ... A v karieri operne pevke pride čas, ko ne moreš več v nedogled peti Gilde. Za tabo pridejo mlade, dobre pevke, ki so primernejše za to vlogo. Prišel je čas, da zasedem bolj zrele vloge. Ko sem predlagala program za ta koncert, sem že posnela zgoščenko Verdijevih junakinj z zagrebškimi filharmoniki in dirigentom Ivom Lipanovićem. Na tem cedeju so zbrane arije, v katerih me občinstvo ni vajeno. Prvič sem, na primer, pela Dva Foscarija in zdaj bom to prvič pela v živo z orkestrom na odru. Tudi Sicilijanske večernice sem pela samo enkrat ali dvakrat prej.
Očitno je Verdi obema zelo pri srcu.
EM: Zelo rada imam tudi Donizettija, ki je zelo blizu Verdiju. Oba sta zelo dramatična in to mi je všeč. Njuna glasba je zelo ekspresivna in mislim, da lahko občinstvo popeljem v njun svet. Od skladateljev, ki jih bova izvajala, mi je še najmanj blizu Rossini. Moj glas ni najbolj primeren za Rossinijeve like.
TH: Še enkrat rečem, ni večjih skladateljev opere od Mozarta in Verdija.
