Zagotovo je pevka, igralka, producentka Vita Mavrič tista, ki je s trmo in vztrajnostjo med slovenskim občinstvom za vedno zasejala ljubezen do šansona, prepleta poezije in glasbe. Album bo ob 20. uri zvečer predstavila v klubu ljubljanskega Cankarjevega doma. Ker je nocojšnji koncert razprodan, bo ponovitev 29. februarja.

Potem ko je pred leti zaprla svoj znameniti Cafe Teater, s katerim je orala ledino samostojnega kulturnega ustvarjanja in produciranja, je nekoliko kasneje pripravila še zadnji festival La vie en rose, s katerimi je leta zapovrstjo polnila Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. O tem je povedala, da jo je to zelo utrujalo, zato si je vzela predah, da bi v miru razmislila, kaj zdaj.

Odgovor je našla ob prebiranju številnih pesmi hrvaškega kantavtorja Arsena Dedića, s katerim jo je povezovalo močno prijateljstvo. Nov album prinaša deset pesmi, od katerih jih je šest napisal Arsen Dedić, dodala pa je še nekaj pesmi, ki so ji bile blizu in so jih napisali Gino Paoli, Kemal Monteno, Georges Brassens in Trent Reznor. Poezijo teh mojstrov besede je prepesnil Tomaž Letnar, za katerega Mavričeva pravi, da ima fantastičen občutek za metriko.


 

Poezija prijateljev

Slednji je med drugim v spremni knjižici zapisal, da »sta Vita in Arsen prijatelja in pretekli čas tu ne bi bil na mestu, saj Vita z vsako pesmijo na tem albumu obudi njuno prijateljstvo. Pa ne le njunega prijateljstva, obuja tudi Arsenova prijateljstva, saj umetniki vseh časov in prostorov navdihujejo drug drugega. Gino Paoli, italijanski kantavtor, je bil Arsenov dolgoletni prijatelj, zato je »ljubezen moja« Ginova ljubezen na Arsenov način in hkrati kdove katera Vitina ljubezen. In »rana« ameriškega rockerja Trenta Reznorja je hkrati tudi Arsenova in Vitina rana. In vsi, ki so v tem nizu vzajemnih prijateljstev peli pesem Louisa Aragona in Georgesa Brassensa, so si v hipu malodušja delili spoznanje, da »ljubezni srečnih ni«, medtem ko »duša« Kemala Montena združuje vse zaradi ljubezni trpeče duše v Nokturno žlahtnih duš.«



Kot nam je povedala Mavričeva, je album Nokturno žlahtnih duš nastajal tri leta. Posnela ga je v mariborskem studiu Danila Ženka ob podpori jazzovskega pianista, skladatelja in pedagoga Jake Puciharja, ki je avtor vseh glasbenih priredb na albumu in s katerim Mavričeva sodeluje že več kot 25 let. Sicer pa so svoje prispevali še mojstri različnih inštrumentov, kot so: Simone Zanchini (harmonika), Matej Hotko (kontrabas), Gašper Bertoncelj (bobni), Mate Bekavac (klarinet, duduk) in Ana Bezjak (spremljevalni vokal).


 

Zadnji jugoslovanski film

Vita Mavrič se spominja, da sta se z Arsenom Dedićem dobro spoznala šele ob snemanju zadnjega jugoslovanskega filma Belle epoque ali Zadnji valček v Sarajevu, ki so ga snemali v Sarajevu tik pred začetkom vojne ob razpadu Jugoslavije. Ona je igrala glavno vlogo ob Davorju Janjiću, v filmu, ki se dogaja v Sarajevu tik pred atentatom na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Glasbo zanj pa je napisal prav Arsen Dedić. »Ta film je res imel precej nenavadno zgodbo. Ker je bil zadnji jugoslovanski film, so bili člani ekipe iz različnih koncev Jugoslavije, med njimi pa so se že čutile napetosti, ki so se kasneje razdivjale nad Balkanom. Bila sem prepričana, da iz tega filma nikoli ne bo nič in da so role posnetega filma izginile v ognju vojne. Ko pa so me poklicali iz Beograda in mi povedali, da so po 17 letih film našli, ga digitalizirali in zmontirali, sem bila res presenečena. Predvajali so ga celo na prvem filmskem festivalu Srbije (FFS), kjer je prejel veliko nagrado ibis. Nagrado ibis sva prejela tudi midva z Arsenom, jaz za glavno žensko vlogo, on za glasbo. Moja nagrada me je neizmerno presenetila,« smeje pojasni skorajda anekdotično usodo tega filma.

Pa vendarle ju je tam skovano prijateljstvo z Arsenom za vedno povezalo. Ker pa ob prebiranju Dedićeve poezije ni našla dovolj pesmi, ki bi tematsko ustrezale gluhosti osebne intime, ki se rojeva v poznih urah, je za album pripravila še nekaj pesmi drugih poetov. »Vitin album ni lahkotno pogrevanje starih šlagerjev v imenu nostalgije. Nasprotno, je vrhunski glasbeni izdelek, ki zahteva pozornost pri poslušanju, dokler vas nezavedno ne odnese tok Vitinega glasu, dokler vas skozi Nokturno žlahtnih duš ne odnese v slasti in bolečine vaših lastnih življenj,« je albumu na pot napisal Tomaž Letnar.