Za devetimi gorami in devetimi vodami, na vrhuncu počitniških migracij več kot šest ur vožnje stran, leži s slikovitimi vršaci obdana kotlina in v njej mestece Saalfelden. Pretekli vikend je ta smučarski raj obilno zalival dež in pokrajina je kazala vso paleto svoje zelenosti. V tej klimi že 42 let uspeva tudi jazz festival, znan daleč naokoli.

Prvo neokrnjeno popandemično edicijo si je umetniški direktor festivala Mario Steidl zamislil udarno, ali kot je dejal sam: »We are back with a big boom«, in precej smelo v program uvrstil kopico big bandov, kar je v teh časih, ko potovanja še vedno ne potekajo gladko, dokaj drzna odločitev. Tako so z glavnega odra, le enega od dvanajstih glasbenih prizorišč, ki so v zadnjih letih zrasla po mestu, veliki jazzovski sestavi grmeli z vsemi topovi.

L.U.M.E – Lisbon Underground Music Ensemble, portugalski sestav pod umetniškim vodstvom pianista Marca Barrosa, je udaril prvi. S hektičnimi prebliski, muzikalnimi dovtipi, popkulturnimi referencami, ki jih črpa tudi iz filmske umetnosti, je v svoj polnočni nastop pomešal vse, od polke, free jazza do sodobne klasične glasbe.

Domače občinstvo je z dolžnim spoštovanjem sprejelo osemnajstčlanski ansambel sorojaka, komponista Christopha Cecha, avstrijskega starosto bigband glasbe, ki je mlade glasbenike izvrstno vodil skozi svoje izčiščene in strukturno dovršene kompozicije. Ubrana zasedba, v kateri je blestela harfistka Valentina Cinquini z jazzovskim smislom za ritem in groove, je vidno uživala v igranju tako funkovskih in boogie-woogie skladb, kot atonalnih balad, ki so v crescendu prehajale v bolj improvizirane vode.

Trondheim Jazzorchestra je izvajal skladbe pianista Jasona Morana. Foto Matthias Heschl

Sloviti Trondheim Jazzorchestra, ki deluje že 22 let in vključuje nekaj prodornih norveških glasbenikov mlajše generacije, kot so saksofonistka Mette Rasmussen, bobnar Hans Hulbækmo (Atomic) in basist Ole Morten Vågan, je tokrat k sodelovanju povabila Jasona Morana, vodilnega ameriškega jazz pianista, konceptualnega snovalca številnih umetniških projektov, ki je pred leti s svojim stalnim triom The Bandwagon, zastopal Združene države tudi na Beneškem bienalu. Prav obsežni avtorski repertoar tega 22 let obstajajočega tria (v njem sta še basist Tarus Mateen in bobnar Nasheet Waits), je bil podlaga za nove bigbandovske aranžmaje, za katere je poskrbel Morten Vågan.

Jason Moran se je pridružil Trondheim Jazzorchestru. Foto Matthias Heschl

Vznemirljive skladbe, kot so Ringing My Phone (v kateri glasba fonetično posnema pogovor po telefonu v turškem jeziku), Wind (iz suite, posvečene poljskemu povojnemu jazzu) ter Skitter in in Foot Under Foot, pod kateri je podpisan tudi ameriški avantgardist Sam Rivers, so vešči Norvežani odigrali svobodno, navdihnjeno in z veliko mero spoštovanja do avtorja. Publiko je mnogozvočje očaralo, a mnogi ne bodo nikoli pozabili intenzivne, intimne, pretanjene in virtuozne solo predstave Jasona Morana, ki je obveljala kot eden od vrhuncev letošnjega festivala.

Omenjeni mladi Norvežani so svoje moči združili še enkrat, v skandinavskem all stars Supersonic Orchestra pod poveljem umetnika v rezidenci, bobnarja Garda Nilssena. Udarili so s tremi seti bobnov, ki so kot vlak vlekli razburljivo glasbo naprej, tremi kontrabasi, ki so kopali globoko pod površjem, in triom trobilcev, ki so barvali linije osemčlanske pihalne sekcije. Ta je mestoma zvenela kot ubran zbor človeških glasov, spet drugič pa kot kriki kakšnih redkih ptic.

Skandinavski all stars Supersonic Orchestra je udaril s tremi seti bobnov, tremi kontrabasi, triom trobilcev in osmimi saksofoni. Foto Matthias Heschl

Intimne izpovedi in brutalni izlivi energije

Nič manj polnozvočno in po izčrpni poletni turneji z materialom do potankosti seznanjen ni zvenel niti sekstet francoskega pihalca Émila Parisiena, ki je za projekt Louise spisal razgibano glasbo, ki preči ritme, stile in žanre, predvsem pa je polna groova, swinga in bluesa. Od spisanih pasaž elokventnega Parisienovega alta in soprana ter samozavestnih solaž trobentača Thea Crokerja in kitarista Manuja Codije, je glasba pod ritmično sekcijo pianista Roberta Negra, basista Joeja Martina in bobnarja Nasheeta Waitsa, zavzemala nepredvidljive salte v levo in se moderno, duhovito, razslojeno, zdaj melanholično, drugič agresivno, zlivala v eklektično in iskreno pričevanje.

Francoski pihalec Emil Parisien je za projekt Louise spisal razgibano glasbo, ki preči ritme, stile in žanre, predvsem pa je polna groova, swinga in bluesa. Foto Matthias Heschl

Odkritje, s katerim se je pohvalil saalfeldenski jazz festival, pa je bila mlada katalonska pevka in trobentačica Alba Careta, ki si šele utira pot na odre evropskih festivalov. S svojo zasedbo, s katero je zelo povezana tudi zasebno, je predstavljala svoj lani izdani album Alades, na katerem združuje avtorske skladbe v maniri jazzovske tradicije in katalonske ljudske napeve. Obetavna trobentačica je publiko najbolj navdušila z emotivno vokalno interpretacijo katalonske poeme, ki jo je izvedla le ob spremljavi bobnarja.

Odkritje festivala je bila mlada katalonska pevka in trobentačica Alba Careta. Foto Matthias Heschl

Za uravnoteženost je za popolno nasprotje katalonskemu milozvočju poskrbel ameriški saksofonist Isaiah Collier z The Chosen Few. Za začetek je ta komaj štiriindvajsetletni glasbenik in aktivist proti sistemskem rasizmu v ZDA na robu odra pred občinstvom prižgal kadilo, potem pa se s soborci spustil v srdit boj z zlemi duhovi in dve uri brezkompromisno, brutalno izlival vso resnico v dvorano beloglavih kimajočih glav. Na Collierjeve krike so olja na ogenj prilivali bobnar Michael Shekwoaga Ode s hudourniškimi stampedi, basist Jeremiah Hunt z gromkimi rafali in pianist Mike King s harmonskimi grozdi. V slogu »call and response« (klic in odgovor) so se spustili v dialog drug z drugim in s samimi seboj, odganjali in spet priklicevali višje sile, vzpostavljali stik s stvarnikom, iz kaosa ustvarjali red in spet obratno. Dokler se vse ni stopilo v en sam zvok, milosten in omniprezenten, ki ga ni mogel preglasiti noben big band.

Občinstvo je pritegnila tudi v najlon oblečena hardcore noise zasedba The Rite of Trio. Foto Matthias Heschl

Približno ob enakem času kot zapriseženi nadaljevalci tega, kar je z Love Supreme začrtal John Coltrane, so le streljaj stran v dvorani Nexus svoj revolt uprizarjale Pussy Riot na razprodanem koncertu, da smo njihov umetniško-politični protest lahko slišali le preko zidov.

Festival, domačinom v ponos

Odločitev, kateremu radikalnemu sporočilu naj to noč prisluhne, je begala tudi domačinko Alice, lastnico lokalne knjigarne, v kateri je, kot je povedala, čez dan gostila flashmob – ves čas festivala je namreč po mestu skupina glasbenih performerjev izvajala improvizirane akcije. Alice je na koncu izbrala Isaiaha Colliera, in ni ji bilo žal. Kako pa je bilo na Pussy Riot, ji bosta povedali hčeri, ki sta si že dve uri pred koncertom zagotovili mesto v dvorani, je dejala. »Veste, ponosna sem, da prav naše mesto gosti tak dogodek. Sem zvesta dolgoletna obiskovalka Jazz festivala Saalfelden in otroke sem vodila na koncerte, ko so bili še čisto majhni, zdaj pa me veseli, ko nanje hodijo sami.« Z leti si je našla tudi festivalsko druščino z Dunaja, ki se snide vsako leto osorej. »Med letom se ne videvamo, a vsakokrat, ko se vidimo, se naši pogovori nadaljujejo tam, kjer smo jih prejšnje leto končali,« je opisala nedokončano zgodbo, za katero upa, da se tudi nikoli ne bo končala. »Po dveh letih, ki sta za nami, nam glasba znova vliva upanje in ljubezen do življenja,« je vzneseno pripomnila Alice.

Pussy Riot so s svojim z vizualijami podprtim koncertnim revoltom nekatere ganile do solz. Foto Johannes Radlwimmer

S podobnim navdušenjem je o festivalu govoril Hans, masažni terapevt/učitelj smučanja/nekdanji roadie rock skupin iz sosednje vasi, s katerim sva se na festivalski terasi pomenkovala po skupni izkušnji koncerta katalonske trobentačice. Nekdaj je redno hodil na festival, letos se je od obveznosti odtrgal le za en dan, da bi prisluhnil sobotnim koncertom. Med pogovorom je pozdravljal znance in ustvarjal vtis, da je Jazz festival Saalfelden le ena velika nasmejana družina.

Saalfeldenska publika je res nekaj posebnega. Navdušena nad klovnovskim, spastičnim, eksplozivnim performansom turandotskega in po spolu uravnoteženega kolektiva Cirkus, ki deluje pod šotorom projektov Paala Nilssena – Lova, smrtno resnega v svoji komičnosti, in enako vznesena nad »polovičnim kvartetom«, ki je v deževno nedeljo zarana (ob 8. uri!) igral in veslal po gladini bližnjega umetnega jezera. Na obrežju se je kljub nemogoči uri zbralo okoli sto gledalcev. Večina med njimi je za tem krenila še v klanec v bližnji gozd Kollingwald, da bi čimprej zasedla očitno že vnaprej ogledana mesta z najboljšim razgledom na enega najbolj čarobnih odrov, kar jih je. Pogled je bil osupljiv. Okrog in okrog tria Garda Nilssena je na nedeljsko dopoldne med borovničevjem postavalo in posedalo okoli tristo ljudi in nekaj psov. Zvok trobente Cuonga Vuja je valoval med debli slokih, do polovice golih smrek, in skupaj z dopoldanskimi sončnimi žarki, ki so končno predrli oblake, barval sveže ozračje.

Čarobni oder sredi gozda in jutranji koncert Cuonga Vuja, Evena Helteja Hermansena in Garda Nilssena. Foto Michael Geißler

Kmalu za tem se je pred začetkom koncerta pred vrati domačije Brücklwirtshaus že drenjalo okoli 70 ljudi, ki ni hotelo zamuditi nastopa tria turške pevke Cansu Tanrikulu. V nabito polni spominski sobi je bila povprečna starost gotovo okoli 60 let, a publika je z aplavzom in vzkliki pospremila eksperimentalne elektronske improvizacije, ob katerih so se stresale buhteče begonije na gangu. Ob tem prizoru je bilo pravzaprav težko trditi, da je tukajšnja festivalska publika stara, ampak se je vse bolj dozdevalo, da jo festival v resnici pomlajuje.

Letošnja edicija z rekordnim obiskom

Kakorkoli, prevlada starejših obiskovalcev (ki je za jazz festivale bolj ali manj značilna povsod) je že pred pandemijo zaskrbela tudi umetniškega vodjo Maria Steidla, ki je koncerte začel postavljati na vse bolj eksotične lokacije, da bi pritegnil bolj raznoliko občinstvo. Začeli so organizirati pohode v hribe, med katerimi na postojankah hribolazci prisluhnejo jazz bendu, koncerte v stari knjigoveznici, na 600-letni kmetiji, v muzeju gotske umetnosti in v dvoranah, ki sicer gostijo rock ali pop koncerte. Poskušali so se izogibati predalčkanju in so program snovali tako, da vsak lahko najde nekaj zase. Od študioznega tria Vijaya Iyerja do brazilskih crowdpleaserjev Emersound, od v najlon oblečenega hardcore noise tria The Rite of Trio do likvidnih plesnih hip-hopovsko fragmentiranih Y-Otis.

Občinstvo je do zadnjega kotička napolnilo spominsko sobo v 600 let stari domačiji, da bi prisluhnilo pevki Cansu Tanrikulu. Foto Michael Geißler

Poleg tega so organizatorji namenili posebno pozornost prav domači publiki. »Ne moremo si privoščiti, da bi festival vsako leto sredi Saalfeldna treščil kot kakšna vesoljska ladja in bi bili koncerti razumljivi le jazzovskim poznavalcem,« je za Delo povedal Steidl. »Do leta 2003 se je festival odvijal v šotoru na obrobju mesta. Imeli so nas za »one, tam«. Potem smo festival preselil iz šotora v mestni kongresni center in leta 2007 v program začeli uvajati vse več brezplačnih koncertov za domače občinstvo. Leta 2019, ko smo uvedli kopico novih prizorišč, se je zgodil pomemben preskok. Domačini so me ustavljali na ulici in hvalili, kako uživajo na koncertih. Letos mi je prodajalka v trgovini dejala, da odšteva dneve do začetka festivala. Zelo pomembno je, da imamo podporo lokalnega prebivalstva in da ga vzamejo za svojega.«

Tako je letos predvsem na brezplačnih koncertih (takih je bilo 39 od skupno 65 koncertov) in alternativnih prizoriščih lokalno prebivalstvo predstavljalo 90 odstotkov publike. Na glavnem odru kongresnega centra, s kapaciteto 1100 ljudi, pa je domačinov ponavadi okoli 15 odstotkov. Večina publike na festival priroma iz vzhodne Avstrije in Nemčije. Letos so organizatorji beležili rekordno prodajo vstopnic. Zaradi zastonjskih koncertov je težko govoriti o točnem številu obiskovalcev, menda jih je okoli 18.000, bolj je zgovoren podatek, da so bile sedežne kapacitete zasedene v od 89 do 100 odstotkih, kot smo izvedeli na zaključni novinarski konferenci.

Eden od koncertov serije We hike jazz se je odvijal tudi v muzeju gotike. Foto Johannes Radlwimmer

V zadnjem času se je razširil tudi mednarodni Klub prijateljev festivala, ki z donacijami podpirajo dogodek. Takih je okoli sto, članarina pa znaša 169 evrov na leto, kar se poleg prodaje vstopnic in državne podpore zdi neznaten priliv v festivalski proračun, ki sicer znaša 780.000 evrov. V zahvalo zvestim podpornikom večerjo dobrodošlice skuha sam umetniški vodja Steidl, oni pa lahko izberejo vino, ki bo na festivalu postalo uradno jazz vino in bo teklo v VIP lounge – festivalskem središču, ki predstavlja pomemben družabni in poslovni del festivala, čeprav se vse odvija v prijetni, skoraj ležerni atmosferi.

Prostori z veliko teraso, kjer brezplačno strežejo tudi hrano in pijačo, so ves dan dostopni glasbenikom, promotorjem, agentom in novinarjem in so velik razlog za uspešnost in priljubljenost dogodka. »Tako je kot na enem malem JazzAheadu (bremenski jazzovski velesejem, op. a.). Tu se lahko srečaš s katerimkoli glasbenikom, z njim neobvezno pokramljaš ali pa opraviš poglobljen intervju. Spomnim se, ko se je nekoč tu med nami mirno sprehajal Pharoah Sanders. Glasbeniki tu lahko srečajo promotorje in sklenejo veliko poznanstev in povezav,« je Vojislav Pantić, umetniški vodja beograjskega jazz festivala, obujal spomine na pretekla leta, med srkanjem koktajla na terasi z razgledom na impozantne, zadnji dan končno s soncem obsijane hribe.

Vrnitev v nekakšno normalnost