»Belo se pere na devetdeset, pika. Zapomni si!« (VIDEO)

Njena knjiga je med bralce prišla v času, ko smo verjeli, da Slovence lahko obnori le kakšen tuj avtor. Ko smo verjeli, da so vse zgodbe, ki jih piše življenje, že napisane in da nas ni več ne more presenetiti. Pa je prišel september, konec poletja in jesen, z njo pa knjiga, ki nas neusmiljeno sooča z največjimi vprašanji življenja in smrti.



Belo se pere na devetdeset je tri mesece po izidu slovenska knjižna uspešnica leta. Čaka na tretji ponatis, do konca decembra bo gotovo razprodana, pravijo v založbi Beletrina. Tri tisoč izvodov je na policah slovenskih domov, v knjižnicah boste nanjo čakali tudi tri mesece. Direktor založbe Mitja Čander kljub obilju literature na temo smrti in bolezni opozarja na tematiko, a tudi na posebnost knjige: »Čeprav je rak medijsko zelo prisoten in prizadene veliko ljudi, sem šele ob Bronjinem rokopisu dojel, da ga v literaturi ni. Pri tem je odločilno, da knjiga ni patetična, ampak iskriva in topla, tabu nam poskuša predstaviti kot del življenja, sebe pa ne kot herojinje, ampak kot nekoga, ki se z vsemi silami bojuje za življenje«.

Nekega 25. maja

Na kratko: roman je Bronjina zgodba, napisana v prvi osebi ednine. Zgodba deklice z Vojkove, zgodba srečne družine v stanovanju, kjer sonce sije tudi pozimi, kjer se vali cigaretni dim in se kuha ves dan večkrat na dan. Kjer so nenehno obiski in proslavljanja in hrup in debate in športni prenosi po televiziji. To je brezskrbno otroštvo v osemdesetih letih v Jugoslaviji, skupaj z njeno prepoznavno ikonografijo. Otroštvo, ki razpade z razpadlo državo in mamino boleznijo, se konča z njeno smrtjo nekega 25. maja. Dan, ki so ga prej čakali vse leto – Titov rojstni dan, štafeta, proslava – tako postane dan, ki deklico pahne v samoto, osamljenost, ki ji na pragu odraslosti sledi tudi kruta bolezen, v kateri preživijo le najmočnejši borci. In to je knjiga, ki jo pripoveduje borka, ki se ne preda. Na koncu brez zamer stopa skozi življenje kot srečna mama v srečni gneči srečnih mam, kot zapiše. Ali kot je, denimo, avtorica povedala v pogovoru za Delo na vprašanje, kako je zmogla brez zagrenjenosti in zamer prestati vse težke preizkušnje: »Jaz nisem nikoli nikogar obtoževala. Nekako sem razumela svojo samost.« Knjiga je tako sestavljena iz prej in potem. V prvem so trenutki idile, brezpogojne ljubezni, varnosti, topline, sonca in smeha, potem pa vanje zareže mamina smrt in popolnoma obrne njihova življenja.




To je preprosto knjiga, ki je morala biti napisana. Kot novinarko, ki pa že vse življenje dela v bančništvu in marketingu, jo je ves čas vleklo k pisanju. Pisala je dolgo, več let, hotela je povedati zgodbo brez velikih zaključkov in moraliziranja, zato svoje knjige niti malo ne vidi kot angažirane pisave, ampak kot čisto in enostavno zgodbo, ki so ji prilagojeni struktura, jezik in slog. Pri pisanju se tudi ni obremenjevala s tistim znanim, »kaj bodo pa rekli«. A vendarle … ko je končala roman, je hotela, da ga najprej prebere oče. In ta ji je dal zeleno luč.

Oče je namreč eden protagonistov romana, tudi njemu se življenje prelomi z ženino smrtjo in potem ostaja bolj ali manj pasivni opazovalec hčerine bolezenske kalvarije. V romanu nastopa še brat Rok, ki se je smrtno ponesrečil, babica Dada, ki je ves čas zraven, kar pomeni v svoji kuhinji, fant Urban, ki je z njo v najtežjih trenutkih, ko pa se začne normalno življenje, se razideta. V romanu je tudi odsotni dedek Lojze Gostiša, večinoma le kot neznanec na fotografiji, skriti pod posteljo, a vendarle z njim avtorica sklene knjigo; poišče ga in s srečanjem prekine večgeneracijski molk.

Krajši stavki, kratka poglavja in minimalizem delajo branje dinamično in tekoče, roman pa se nekako lahko bere kot niz kratkih zgodb. V spominu ostanejo številni ganljivi, humorni, osupljivi prizori. Ob njih se bralec smeje in joka, nostalgično podoživlja osemdeseta leta in neko drugo domovino, se sprašuje o ljubezni, bolezni, smrti, družinskih odnosih, krivdi, odpuščanju in smislu življenja. Tak je, denimo prizor, ko očetu razloži, da je tretji stadij raka vseeno boljši kot četrti od četrtega (on pa jo nahruli, da to ni več »zajebancija«).

Ali pogovor s sosedo v bolnišnici, ki še ne ve, da ima aids, zato pa toliko bolj upa, da ne bi bila takšna ... kot je ona. Pa heci, ki se jih gresta z Urbanom v bolnišnici. Ali pa zadnji napotek njene mame tik pred smrtjo, ko hčeri reče: »Belo se pere na devetdeset, pika. Zapomni si.« Za Bronjo Žakelj je to stavek, ki ima različne pomene in ga je že zelo zgodaj izbrala za naslov knjige.

 

Rak kot del življenja

Iz recenzij vejejo potrditve tudi literarne stroke. »Vsekakor odlično napisan roman, ki mu je ob vsej prizemljenosti, pogumu in na trenutke celo drznosti uspelo literarno zalebdeti v tistem najžlahtnejšem pomenu besede.« Tako je zapisala Gabriela Babnik v Književnih listih, Alenka Vesenjak za STA, da je roman hvalnica življenju, Petra Vidali pa je v Večeru napovedala, da bo to gotovo eden najbolj branih sodobnih slovenskih romanov.


A kakorkoli knjigo beremo kot intimno zgodbo nekoga med nami, nas vseeno brez milosti pouči tudi o neznosnem terorizmu pozitivnosti in neiskrenosti, ki se ju gremo z bolniki. »Tudi če je resnica zelo težka, postane lažja, ko jo udomačiš, ko jo vzameš za svojo, ko jo sprejmeš,« pravi zdaj mamica dveh najstnikov, ki jima ničesar ne prikriva. Oba vesta, da je imela raka pred tridesetimi leti, da je zbolela tudi letos. »Rak je za nas del življenja. Okrog bolezni ne delamo velikega cirkusa.«