Beseda se odbije od življenja: o pesmih Liu Zakrajšek

Recenzijo dela pesnice in prevajalke Liu Zakrajšek je pridal pesnik in literarni kritik Luka Benedičič.
Fotografija: Luka Benedičič FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Luka Benedičič FOTO: Voranc Vogel/Delo

Celoten članek lahko preberete po ogledu videa.

Predvajajte video in nadaljujte z branjem članka.

 
Lahko pa postanete naš naročnik in takoj dostopate do vseh vsebin. Naročite se lahko tukaj.


Čeprav ima pesničina poezija že številne avtorske elemente, pa v njej zaznavam nepotrebno posnemanje nekaterih lirskih tokov, ki pesnico usmerjajo v pripovedne načine, ki niso vselej učinkoviti; najšibkejši vidiki njenega pesnjenja so namreč ravno tisti, ki so v literarnem okraju dandanes zelo pogosti. Denimo (včasih skopi) pripovedni realizem, ki ga je na literarnem prizorišču že preveč in postane nezanimiv, če ni dovolj poveden in jezikovno suveren; grotesknost (»vzgajam rože, / ki me davijo, / zasajam jih / pod svojimi lopaticami«), ki v pesmih izpade preveč zaneseno; in nekakšen filozofski minimalizem (»morala bi posaditi / vsaj življenje, / vsaj drobtinico, / vsaj par besed // vsaj eno samo«), ki je mestoma domala patetičen. Zaradi teh pristopov so nekatere pesmi preveč previdne in nesamozavestne, včasih tudi zasanjane.

Najde pa se mnogo mest, kjer poetika Liu Zakrajšek resnično zasije in demonstrira večjo svojskost. Čudovito je, kadar ji uspe naslikati podobo ali ustvariti dinamiko, ki združuje eksistencial spraševanja (npr. o smislu, preteklosti, resničnosti) z eksistencialom pesnice same (»poljubim dlan, / ki se pokaže, / kjer je včasih bil prepad« ali: »kdaj se bo resničnost dvignila / iz mojih podočnjakov« in pa: »Ustvariti karkoli, / kar boli glasneje / kot resnica«). Razveseljiv je tudi njen širok metaforični razpon, ki seže od drobnih in nežnih (»Kamorkoli greva, / si podajava samoto kot pregreto lučko«) do usodnejših tonov (»Celo noč / je padalo v sadovnjaku // težek, nepovraten dež«). In da ne bom preveč enoznačen – izjemoma uspejo tudi bolj poantirane metafore, kot je: »Spoznala sem, / da je srce vodnjak. / Kar skušaš potegniti k sebi, / je na dnu.«
Ni težko skleniti, da je pred bralci kvaliteten in obetaven pesniški glas. Ob tem pa se kaže, da bo poezija Liu Zakrajšek v prihodnje prišla še bolj do izraza, če bo avtorica zaupala svojemu občutku za ontološko prepletanje podob ter krenila po karseda svoji poti – razbremenjena misli, kaj naj bi pesem sporočala in kako naj bi jo (pesnico) odražala. Tam, kjer je Liu Zakrajšek najbolj lastna, je tudi najbolj nadarjena.

-----------------------------
Luka Benedičič (1998) študira humanistiko, prostočasno pa je pesnik, literarni kritik in urednik spletnega portala pesem.si. Kritiške in pesniške zapise objavlja v reviji Mentor ter na portalih Vrabec Anarhist, AirBeletrina in LUD Literatura, leta 2018 pa se je v okviru festivala Pranger uvrstil v finale natečaja Mlada kritika.

`; }

Preberite še:

Komentarji: