Boris A. Novak dopolnil sedemdeset let
Na ta veseli dan kulture, kot imenujemo 3. december, sicer obletnico rojstva največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, se je leta 1953 rodil še en veliki pesnik – ter vsestranski literat in teoretik – Boris A. Novak. Uveljavljanje na več področjih književnosti je združil s profesuro na oddelku za komparativistiko na ljubljanski filozofski fakulteti. Tam še predava, čeprav se je pred kratkim upokojil.
Boris A. Novak se je rodil v Beogradu ter se uveljavil kot pisec poezije za odrasle in otroke, pisec dramskih besedil za odrasle ter iger za otroke in mladino, esejist ter prevajalec srednjeveških provansalskih trubadurskih in francoskih pesnikov. Kot avtor je objavil več deset knjig; njegova dela so bila prevedena v številne jezike. V Ljubljani je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo in filozofijo ter doktoriral na filozofski fakulteti, kjer je bil redni profesor.
Znanstveno se je posvetil teoriji verza in prevajanja, provansalski liriki, klasicistični dramatiki, evropski simbolistični poeziji ter moderni slovenski in francoski liriki. Kot prevajalec, predvsem iz francoščine in okcitanščine, je med drugim izdal antologijo moderne francoske lirike ter prvi slovenski prevod lirike provansalskih trubadurjev Ljubezen iz daljave.
Vseskozi je dejaven tudi v družbenem in političnem dogajanju, med drugim v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe. Soustanovil in urejal je Novo revijo, predsedoval slovenskemu Penu, organiziral humanitarno pomoč za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, bil je podpredsednik Mednarodnega Pena in predsednik njegovega Mirovnega komiteja. Boril se je tudi za pravice izbrisanih. Od leta 2017 je izredni član SAZU.
Prejel je več nagrad, med njimi Jenkovo nagrado za poezijo, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana, Sovretovo nagrado za prevajanje, nagrado Prešernovega sklada in leta 2018 Prešernovo nagrado za življenjsko delo za izjemen in prepoznaven ustvarjalni opus. Pri tem je bil posebne omembe deležen njegov ep v 45.000 verzih Vrata nepovrata, ki je izšel v treh knjigah. Za ta »prvi pravi epos v slovenski književnosti« je prejel tudi veliko nagrado 33. slovenskega knjižnega sejma.
V utemeljitvi Prešernove nagrade je pisalo, da je v epsko pripoved položil lirsko izpoved; moderni prosti verz je prepletel s klasičnimi verznimi in pesemskimi oblikami; z zvočnostjo je okrepil podobje, s podobjem zvočnost; dokumentarno preverljivo zgodovino in družinski spomin je prekvasil z nebrzdano poetsko imaginacijo in globoko osebno meditacijo; strogo in trpko racionalno motrenje je dopolnil z neskaljenim čutnim in čustvenim dojemanjem.
