Genij z obsesijami
Življenje in delo renesančnega umetnika v novi knjigi nekdanjega urednika revije Time, predsednika CNN in pisca biografij.
Odpri galerijo
Leonardo da Vinci: Moški po Vitruviju, 1492. FOTO: Wikipedia
Dosežki Leonarda da Vincija ostajajo skoraj 500 let po smrti – jubilej bo prihodnje leto, osrednja v seriji razstav bo v Louvru – magnet za raziskovalce in ljubitelje umetnosti, kreatorje »njegovih« šifer, avtorje risank in še marsikoga, seveda tudi pisce in založnike. Na slovenski trg je prišla novost Američana Walterja Isaacsona z naslovom Leonardo da Vinci in pod njim oznako Fascinantna biografija enega največjih genijev vseh časov.
Čtiva o Leonardu da Vinciju v slovenščini ne manjka. V zadnjih letih se je razširilo z Neskončnim Leonardom, elitnim mednarodnim založniškim projektom s ceno 3300 evrov za petičneže (Mladinska knjiga), prevodom starejše knjige Leonardo da Vinci Mauricea W. Brockwella (Stella) in predvsem biografijo Leonardo da Vinci – umetnik, iznajditelj, filozof Francoza Sergeja Bramlyja, ki je v izvirniku izšla že pred četrt stoletja (Modrijan).
Tokratna knjiga (Učila) prihaja na slovenske knjižne police le leto po izdaji v ZDA. Kljub oznaki biografije ne gre za vračanje k renesančnemu geniju številka ena v formi romana, temveč prinaša zgoščeno publicistično pisanje o umetniku, njegovih mojstrovinah in ozadju teh, seveda tudi o različnih pogledih na atribuiranje del, ki razdvajajo poznavalce. Branje je aktualizirano vse do razhajanj strokovnjakov okrog Odrešenika sveta, podatka, da je ta novembra lani pri Christie's postavil dražbeni svetovni rekord, izražen s 450 milijoni ameriških dolarjev, pa izid ni več ujel.
Avtor, Walter Isaacson, je znan kot profesor zgodovine na zasebni univerzi Tulane v New Orleansu, ob tem tudi kot pomemben medijski akter v ZDA. Študiral je na Harvardu in zatem Oxfordu, bil v zadnjih letih minulega stoletja 14. urednik revije Time, na uredništvo katerega je prišel že konec 70. let, ob vzniku novega stoletja – tudi v času terorističnega napada na Svetovni trgovski center v New Yorku leta 2001 – pa je kot predsednik vodil CNN. Zatem je dolgo vodil Aspen Institute, mednarodni forum politikov, gospodarstvenikov in znanstvenikov s sedežem v Washingtonu in podružnicami od ZDA in Evrope do Tokia. Letos je sestopil s tega položaja in se osredotočil na univerzitetno profesuro.
Že dolgo je znan tudi kot biograf. Napisal je knjige o Henryju Kissingerju (1992), Benjaminu Franklinu (2003), Albertu Einsteinu (2007) in Stevu Jobsu (2011). Zadnjo lahko prebiramo tudi v slovenščini, Isaacson je zanjo z gurujem Appla preživel dolge ure. Imela sta več kot štirideset pogovorov.
Z Leonardom da Vincijem (2017, kot vse navedene je tudi njegova zadnja biografija izšla pri newyorški založbi Simon & Schuster) seveda ni mogel sesti za isto mizo, umetnik v nasprotju s protagonisti Isaacsonovih starejših biografij za seboj niti ni pustil veliko dokumentov o svojem življenju. O kakšnih intimnih doživetjih ni spregovoril niti na tisočih ohranjenih risbah in zapisih o mehanskih strojih, anatomiji, orožju, širši znanosti, umetnosti in še marsičem.
Kot je v kritiki Isaacsonove knjige v New York Timesu zapisala Jennifer Senior, je izostanek dokumentarnega gradiva kompenziral z obsežnimi analizami da Vincijevega dela, pri tem pa dodala, da ni prepričana, da se mu vloga umetnostnega kritika poda. Genijeve stvaritve kdaj obravnava z enakim tonom, s kakršnim bi najstnik sprejel nov Applov izdelek. Kritičarka je bolj cenila tiste strani v biografiji, ki govorijo o Leonardu znanstveniku, izumitelju, inženirju ali – na skrivaj – medicincu, ki je med letoma 1508 in 1513 seciral najmanj 20 kadavrov. Najbolj pa so jo prepričali opisi Leonarda kot človeka, ki je bil, kot znano, kroničen kršitelj rokov, do katerih bi morala biti naročila uresničena.
Čeprav je bil govor o mogočnih, vplivnih naročnikih, ga je bolj zanimalo, da je z nekim projektom začel in si zastavil ustrezno problematiko, kot da bi ga tudi v resnici končal. To kaže tudi njegov maloštevilen ohranjeni opus, katerega del so ob nikdar končanih slikah tudi dela, pri katerih je tako eksperimentiral s tehnikami, da niso bila posebno trajna. Raje je risal leteče stroje, ki niso nikoli leteli, tanke, ki se niso nikoli premaknili, ali urejal tokove rek, ki niso nikoli doživeli regulacije. Znanje, ki ga je pridobil pretežno kot samouk, je akumuliral zase, za lastno radost, ni ga objavljal. Knjiga ga prikazuje kot genija, ki je živel z lastnimi obsesijami.
A se še zdaleč ni imel za nepomembneža. Že ko je leta 1482 v znamenitem pismu bodočemu delodajalcu, milanskemu vojvodi Ludovicu il Moru, ponudil svoje storitve, je kot tridesetletnik navedel deset točk, v katerih se je predstavil ne le kot najboljši na trgu delovne sile, temveč kot edinstven, in sicer na področju vojaških inovacij, vojnih strojev, mostov, orožja za pomorske bitke in še marsičesa. Šele v zadnji, deseti točki se je opisal tudi kot – v času miru – arhitekta, inženirja in slikarja.
Službo na dvoru Sforzev je dosegel, a Milana vojaško ni rešil. Leta 1499 je eno tedanjih največjih mest Evrope zasedla vojska francoskega kralja Ludvika XII., in kot je znano, je prav francoski dvor v času naslednjega kralja Franca I. postal Leonardov zadnji delodajalec. A so ga do te službe ločila še leta potovanj.
Med drugim je bil leta 1500 angažiran v Benetkah, kjer se je v okviru načrtov za obrambo pred Turki ukvarjal z mobilnimi vojaškimi jezi na Soči in Vipavi, obzidjem v Gradišču in mostom pri Gorici. Kratek odstavek o tem je tudi v aktualni knjigi.
Čtiva o Leonardu da Vinciju v slovenščini ne manjka. V zadnjih letih se je razširilo z Neskončnim Leonardom, elitnim mednarodnim založniškim projektom s ceno 3300 evrov za petičneže (Mladinska knjiga), prevodom starejše knjige Leonardo da Vinci Mauricea W. Brockwella (Stella) in predvsem biografijo Leonardo da Vinci – umetnik, iznajditelj, filozof Francoza Sergeja Bramlyja, ki je v izvirniku izšla že pred četrt stoletja (Modrijan).
Tokratna knjiga (Učila) prihaja na slovenske knjižne police le leto po izdaji v ZDA. Kljub oznaki biografije ne gre za vračanje k renesančnemu geniju številka ena v formi romana, temveč prinaša zgoščeno publicistično pisanje o umetniku, njegovih mojstrovinah in ozadju teh, seveda tudi o različnih pogledih na atribuiranje del, ki razdvajajo poznavalce. Branje je aktualizirano vse do razhajanj strokovnjakov okrog Odrešenika sveta, podatka, da je ta novembra lani pri Christie's postavil dražbeni svetovni rekord, izražen s 450 milijoni ameriških dolarjev, pa izid ni več ujel.
Znanstvenik, medicinec, inženir, slikar ..., »najboljši na trgu delovne sile«. FOTO: Wikipedia
Obsežne analize
Avtor, Walter Isaacson, je znan kot profesor zgodovine na zasebni univerzi Tulane v New Orleansu, ob tem tudi kot pomemben medijski akter v ZDA. Študiral je na Harvardu in zatem Oxfordu, bil v zadnjih letih minulega stoletja 14. urednik revije Time, na uredništvo katerega je prišel že konec 70. let, ob vzniku novega stoletja – tudi v času terorističnega napada na Svetovni trgovski center v New Yorku leta 2001 – pa je kot predsednik vodil CNN. Zatem je dolgo vodil Aspen Institute, mednarodni forum politikov, gospodarstvenikov in znanstvenikov s sedežem v Washingtonu in podružnicami od ZDA in Evrope do Tokia. Letos je sestopil s tega položaja in se osredotočil na univerzitetno profesuro.
Že dolgo je znan tudi kot biograf. Napisal je knjige o Henryju Kissingerju (1992), Benjaminu Franklinu (2003), Albertu Einsteinu (2007) in Stevu Jobsu (2011). Zadnjo lahko prebiramo tudi v slovenščini, Isaacson je zanjo z gurujem Appla preživel dolge ure. Imela sta več kot štirideset pogovorov.
Z Leonardom da Vincijem (2017, kot vse navedene je tudi njegova zadnja biografija izšla pri newyorški založbi Simon & Schuster) seveda ni mogel sesti za isto mizo, umetnik v nasprotju s protagonisti Isaacsonovih starejših biografij za seboj niti ni pustil veliko dokumentov o svojem življenju. O kakšnih intimnih doživetjih ni spregovoril niti na tisočih ohranjenih risbah in zapisih o mehanskih strojih, anatomiji, orožju, širši znanosti, umetnosti in še marsičem.
FOTO: Wikipedia
Kot je v kritiki Isaacsonove knjige v New York Timesu zapisala Jennifer Senior, je izostanek dokumentarnega gradiva kompenziral z obsežnimi analizami da Vincijevega dela, pri tem pa dodala, da ni prepričana, da se mu vloga umetnostnega kritika poda. Genijeve stvaritve kdaj obravnava z enakim tonom, s kakršnim bi najstnik sprejel nov Applov izdelek. Kritičarka je bolj cenila tiste strani v biografiji, ki govorijo o Leonardu znanstveniku, izumitelju, inženirju ali – na skrivaj – medicincu, ki je med letoma 1508 in 1513 seciral najmanj 20 kadavrov. Najbolj pa so jo prepričali opisi Leonarda kot človeka, ki je bil, kot znano, kroničen kršitelj rokov, do katerih bi morala biti naročila uresničena.
Čeprav je bil govor o mogočnih, vplivnih naročnikih, ga je bolj zanimalo, da je z nekim projektom začel in si zastavil ustrezno problematiko, kot da bi ga tudi v resnici končal. To kaže tudi njegov maloštevilen ohranjeni opus, katerega del so ob nikdar končanih slikah tudi dela, pri katerih je tako eksperimentiral s tehnikami, da niso bila posebno trajna. Raje je risal leteče stroje, ki niso nikoli leteli, tanke, ki se niso nikoli premaknili, ali urejal tokove rek, ki niso nikoli doživeli regulacije. Znanje, ki ga je pridobil pretežno kot samouk, je akumuliral zase, za lastno radost, ni ga objavljal. Knjiga ga prikazuje kot genija, ki je živel z lastnimi obsesijami.
Edinstven na področju vojaških inovacij
A se še zdaleč ni imel za nepomembneža. Že ko je leta 1482 v znamenitem pismu bodočemu delodajalcu, milanskemu vojvodi Ludovicu il Moru, ponudil svoje storitve, je kot tridesetletnik navedel deset točk, v katerih se je predstavil ne le kot najboljši na trgu delovne sile, temveč kot edinstven, in sicer na področju vojaških inovacij, vojnih strojev, mostov, orožja za pomorske bitke in še marsičesa. Šele v zadnji, deseti točki se je opisal tudi kot – v času miru – arhitekta, inženirja in slikarja.
Službo na dvoru Sforzev je dosegel, a Milana vojaško ni rešil. Leta 1499 je eno tedanjih največjih mest Evrope zasedla vojska francoskega kralja Ludvika XII., in kot je znano, je prav francoski dvor v času naslednjega kralja Franca I. postal Leonardov zadnji delodajalec. A so ga do te službe ločila še leta potovanj.
Med drugim je bil leta 1500 angažiran v Benetkah, kjer se je v okviru načrtov za obrambo pred Turki ukvarjal z mobilnimi vojaškimi jezi na Soči in Vipavi, obzidjem v Gradišču in mostom pri Gorici. Kratek odstavek o tem je tudi v aktualni knjigi.
