Totalitarni režimi ne marajo svobode govora, svobode kulturnega izražanja, svobode zbiranja, ne marajo knjig. Roman Knjiž­ničarka iz Auschwitza španskega novinarja in pisatelja Antonia Iturbeja prinaša osupljivo, in še vedno aktualno, zgodbo o deklici med holokavstom, ki je tvegala življenje, da je varovala knjige. Tudi v peklu na Zemlji so se še vedno našli ljudje, ki so želeli brati. Pripoved temelji na resnični zgodbi Dite Kraus, ki je bila zaprta v Auschwitzu.

Koncentracijsko taborišče Ausch­witz-Birkenau je bilo namenjeno iztrebljanju Judov, Slovanov, Romov, ruskih vojnih ujetnikov, homoseksualcev, jehovovih prič, komunistov, socialistov, socialdemokratov in duhovščine, ki ni bila pripravljena sodelovati z nacisti, in vseh, ki jih je imel nemški nacistični režim za nevarne ali manjvred­ne. Oblikovano je bilo po načelu učinkovitosti, graditi pa so ga začeli leta 1941 za uresničitev – končne rešitve. Bilo je ogromno, 2,5 kilometra krat dva kilometra, in razdeljeno na več delov. Taborišče je bil obdano z elektrificirano bodečo žico, hkrati je bilo v njem do 100.000 zapornikov. Njegov namen je bilo iztrebljanje. Zato so v njem zgradili štiri krematorije s plinskimi celicami. Vsaka plinska celica je lahko sprejela 2500 ljudi. Veliko iztrebljanje se je začelo leta 1942.
 

Ilegalna šola pred nosom nacistov

Najstniška Judinja iz Prage, Edith Polach, pozneje znana kot Dita Kraus, je z družino iz judovskega geta Terezin prispela v Ausch­witz-Birkenau decembra 1943, kjer so imeli tako imenovano »družinsko taborišče«. Tam je spet srečala priljubljenega telovadca in aktivista Alfreda Hirsha, nemškega Juda, ki je vodstvo taborišča prepričal, da je dovolilo ustanovitev Bloka 31, v katerem so bili čez dan zbrani otroci. To naj bi staršem, ki so takrat delali, dalo večji delovni zagon.

Je pa vsem na očeh hkrati organiziral, poleg varstva otrok, pravo šolo, kar je bilo strogo prepovedano.

»Učilnice v leseni baraki niso nič drugega kot stolčki, razporejeni v skupinice, stene ne obstajajo, table so nevidne. Prsti učiteljev izrisujejo enakostranične trikotnike, črke abecede in celo tok evropskih rek po zraku. Tam je bilo kakšnih dvajset skupin otrok, vsaka ima svojega učitelja. Vsi so nagneteni v enem prostoru in pouk poteka šepetaje, da zgodbe o desetih egiptov­skih nadlogah ne bi rušile ritma poštevanke.«

Idiot Švejk je prinašal dobro voljo

In kot da to ne bi bilo dovolj, so imeli v Bloku 31 tudi nekaj najbolj prepovedanega – knjige. Hirsh je štirinajstletni Diti zaupal vodenje knjižnice, ki je obsegala nekaj več kot ducat knjig, naključno najdenih med prtljago internirancev in obvarovanih pred uničenjem. Tako je postala znamenita knjiž­ničarka iz Auschwitza. Slovnica v ruščini, učbenik za aritmetiko, odlična Svetovna zgodovina Herberta Georgea Wellsa, pa tudi Grof Monte Cristo Aleksandra Dumasa v francoščini so bili med njimi. Njej najljubši pa je bil Dobri vojak Švejk Jaroslava Haška, ki jo je očaral s svojim »idiotskim« norčevanjem iz vojne, vojske, avtoritete in verskih oblasti.

Življenje v taborišču je bilo prepredeno z večno lakoto, umazanijo, ustrahovanjem, ponižanji in nenehnim bruhanjem pepela pokojnikov iz krematorijev. Vsemu temu navkljub pa je številne pokonci držala vera v preživetje, občasno prebiranje knjig ali poslušanje »živih knjig«, ljudi, ki poznajo neko zgodbo v celoti. Takšna veličastna oda neuklonljivemu človeškemu duhu, ko kultura ukrivi jeklo nasilnih vojakov, je tudi distopični roman Fahrenheit 451 ameriškega pisatelja Raya Bradburyja.

Ditin tihi upor zoper nacizem pa je bil ogrožen, ko je ugotovila, da je pritegnila pozornost zloglasnega doktorja Josefa Mengeleja, ki je delal srhljive poskuse na taboriščnikih in taboriščnicah. Dita Polach je v Bolku 31 spoznala mladega učitelja Ota B. Krausa, ki ga je po koncu druge svetovne vojne spet srečala v Pragi in se z njim poročila. Preselila sta se v Izrael, kjer sta delala kot učitelja v naselju Hadassim Youth Village. Zdaj 92-letna Dita ima tri otroke in štiri vnuke.
 

Zgodba o najmanjši knjižnici na svetu

Krausova je v uvodu knjige Knjiž­ničarka iz Auschwitza med drugim zapisala, kako sta sodelovala z Iturbejem. »Prišel je do mojega spletnega naslova in tako sva si začela dopisovati po elektronski pošti. Dobivala sem kratka vprašanja, polna opravičil, ter mu pošiljala dolge odgovore, polne podrobnosti. Potem sva se srečala v Pragi, kjer sem ga dva dni vozila po krajih svojega otroštva. Pokazala sem mu, kje sem se igrala v peskovniku, kje sem hodila v šolo. Peljala sem ga v hišo, ki smo jo – jaz in moja starša – morali za vedno zapustiti, ko so nas nacistični okupatorji preselili v geto v Terezinu. Naslednji dan sva se tja odpeljala tudi midva. Preden sva se poslovila, je Toni rekel: 'Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal zgodbo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.'«