Ko izgine govorica metafizike osvoboditve

Družba se je znašla v ohromelosti kritike, v sami sebi (družbi) brez nasprotovanja. Avtorjevo uvodno vprašanje je, ali grožnja z jedrsko katastrofo, ki bi lahko izbrisala človeštvo, »ne služi tudi zaščiti prav tistih sil, ki to nevarnost ohranjajo«. Poanta je, da prizadevanja za preprečitev katastrofe v industrijski družbi zamegljujejo vzroke. Mirnodobna proizvodnja sredstev za uničenje in vzgoja za obrambo deformirata branilce in tisto, kar branijo, in vse to se dogaja v družbi, ki se kaže kot utelešenje Razuma. Toda, in temu navkljub, ta družba je iracionalna, kajti njena produktivnost uničuje svoboden razvoj človeških potreb in sposobnosti in njen mir ohranja nenehno grožnjo vojne. Gre za novo zatiranje in dogaja se s pozicije moči.

Znamenje tehničnega napredka je v prevladi udobne, nemotene, razumne in demokratične nesvobode. FOTO Shutterstock

Vse to je predmet preučevanja, družbene teorije, in kot pravi s Heglom (in Marxom) prepojeni Marcuse, »družbena teorija je zgodovinska teorija, zgodovina pa je kraljestvo naključij v kraljestvu nujnosti«.

Enodimenzionalna družba prinese nove oblike nadzora. Kot duhovito ugotovi, je v napredni industrijski civilizaciji znamenje tehničnega napredka prav v prevladi »udobne, nemotene, razumne in demokratične nesvobode«.

Drugače povedano, v zgodnjih fazah industrijske družbe so se pravice in svoboščine izpostavljale kot najpomembnejše, na višji stopnji te družbe pa izginjajo, z njimi svoboda mišljenja, govora in vesti.

Novi totalitarizem ne prinese le nove oblike vladavine, prinese tudi posebno obliko proizvodnje in distribucije, in, kar je najbolj nezaslišano, vse skupaj je lahko povsem združljivo s »pluralizmom« strank, časopisov … Moč dobi moč stroja in moč stroja je v bistvu le nakopičena in načrtovana moč človeka.

Potrebni bi bili novi načini razumevanja, ki bi ustrezali novim zmožnostim družbe. Izrazili bi jih lahko le z izrazi negacije, ki bi zanikali prevladujoče načine. Če ponazorimo, ekonomska svoboda bi na tak negiran način pomenila svobodo od ekonomije, od tega, da nam v resnici vladajo ekonomske sile in odnosi. To pa že na prvi pogled deluje nerealistično, celo utopično in kaže na moč sil, ki preprečujejo udejanjenje takih idej. Te sile ne bodo dovolile, da nam vladajo realne oziroma resnične potrebe, te, ki so potrebne za preživetje. Vsilile nam bodo lažne potrebe, če ne drugače, z indoktrinacijo in manipulacijo.

V tehnološki dejanskosti je predmetni svet (vključno s subjekti) dojet kot instrumentarij. FOTO: Jure Eržen/Delo

Prišel je nov način mišljenja, ki danes že prevladuje na vseh področjih. Pozitivizem s svojim zanikanjem transcendentalnih elementov Uma ni pripeljal v nič drugega kakor v akademsko različico družbeno predpisanega vedênja. In širjenje enodimenzionalnega mišljenja je sistematično: »Spodbujajo ga snovalci politike in trgovci z množičnimi informacijami ...« Gospostvo se pod krinko blaginje in svobode širi na vsa področja zasebnega in javnega življenja.

V peklu družbe izobilja

Posledica je med drugim tudi zapiranje političnega vesolja. Gre za družbo totalne mobilizacije, »kakršna se oblikuje na najrazvitejših področjih industrijske civilizacije«. V plodno zvezo združuje značilnosti militaristične države in države blaginje. Razredna nasprotja so začela slabeti, »protislovja imperializma« pa so začasno odložena zaradi zunanje nevarnosti. Ljudje, živeči v »peklu družbe izobilja, so nadzorovani z brutalnostjo, ki spominja na prakse iz srednjega ali začetka novega veka«.

V tehnološkem vesolju strojni proces vdira v najbolj notranjo zasebno svobodo. Prihaja do čiste oblike hlapčevstva, ko človek začne obstajati kot orodje, kot stvar. Prihodnost človeka, zgodovinske transcendence k civilizaciji, je spet postavljena pod vprašaj. Uvajanje množične proizvodnje prinaša obdobje totalnega upravljanja. Država blaginje je v imenu racionalnosti utrdila stanje nesvobode in množice so temu začele pritrjevati.

 Za kaj novega bi moralo iti za racionalni podvig človeka kot človeka, za podvig človeštva torej. FOTO: Jure Eržen/Delo

Besede svobode, tolikokrat na ustih voditeljev kampanj in politikov na TV-zaslonih, se razblinjajo v nesmiselne zvoke, ki »dobijo pomen le v kontekstu propagande, poslovanja, discipline in sprostitve«. Gre za podjarmljenje nesrečne zavesti.

Toda nadjaz s tem, ko cenzurira nezavedno in vceplja tako oblikovano vest, cenzurira tudi cenzorja. Tako teče nova igra, zapira diskurzivno vesolje, tudi jezik postaja sredstvo totalnega upravljanja. Predrugači se Humboldtova ugotovitev, da samostalnik kot slovnični subjekt »označuje nekaj, kar lahko vstopa v določena razmerja«. Ritualno-avtoritarni jezik se širi po vsem sodobnem svetu, »v demokratičnih in nedemokratičnih, kapitalističnih in nekapitalističnih deželah«.

Simboli politike so postali tudi simboli poslovanja, trgovine, zabave in demokratične volitve so postale precej omejen demokratični postopek. Postavi se vprašanje, ali je to, kar je postalo, lahko resnično.

S tako racionalnostjo
je nekaj narobe

Značilnost enodimenzionalne misli je negativno mišljenje, ki je premagalo logiko protesta. Nekoč je veljalo, da je Um poenačen z resnico in ta z dejanskostjo. Najnovejša preobrazba Uma pomeni totalitarno vesolje tehnološke racionalnosti in logika je postala logika gospostva.

V klasičnem pojmovanju je subjekt, ki doume ontološki pogoj resnice in neresnice, tisti, ki obvlada čisto kontemplacijo (theoria). Praksa, ki jo kontemplacija usmerja, gre po filozofu državniku. Transcendentni pojmi so bili najprej zavezani ločitvi med intelektualnim in fizičnim delom. Potem je prišlo dialektično mišljenje, razumevanje sveta kot zgodovinskega vesolja, v katerem so uveljavljena dejstva delo zgodovinske prakse človeka. Logična resnica je postala zgodovinska resnica.

Toda pobudo sta prevzela tehnološka racionalnost in logika gospostva in postalo je jasno, da mora biti z racionalnostjo takega sistema nekaj narobe. Šlo je za preobrazbo iz negativne opozicije v pozitivno, za napačno organizacijo sistema, kajti postal je totalitaren in zaradi svojih notranjih razlogov zavrača alternative.

Nastane celo problem obče veljavnosti. Če namreč iz Dobrega, Lepega, Miru in Pravičnosti ni mogoče izpeljati »niti iz ontoloških niti iz znanstveno-racionalnih pogojev«, potem ni mogoče logično zahtevati obče veljavnosti in uresničitve. Še huje: tehnološki a priori postane politični a priori in elektronski računalnik »lahko enako dobro služi kapitalistični in socialistični upravi«. Ciklotron je lahko enako učinkovito orodje v vojni ali miru in »načela moderne znanosti so bila a priori strukturirana na takšen način, da so lahko služila kot pojmovna orodja v vesolju avtomatiziranega, produktivnega nadzora ...«

Stara antična metafizika je predvidevala, da Bit doseže izpolnitev, napetost med »je« in »moral bi« se reši v krogotoku večnega vračanja. Čeprav je to del metafizike gospostva, zadeva tudi spravo med Logosom in Erosom, metafiziko osvoboditve.

V znanstveni racionalnosti in v odnosu do diskurzivnega in vedenjskega vesolja sta skupna imenovalca le ne-nasprotovanje in ne-transcendenca.

Kot vesolje boja za obstoj

Marcuse v pričujočem delu v filozofijo teoretsko seže zelo globoko. Gre za pravo zakladnico pregledov in uvidov, tudi to knjigo dela izjemno. Tu bomo iz dolge linije argumentacij izpostavili dejstvo, ki ga je norost tehnološkega totalitarizma zgrabila na ravni jezika.

Pobudo sta prevzela tehnološka racionalnost in logika gospostva in postalo je jasno, da mora biti z racionalnostjo takega sistema nekaj narobe. FOTO: Westley Hennigh-palermo

Temeljna, ne brez Marxove in Freudove pomoči izpeljana avtorjeva ugotovitev je, da je dejansko vesolje vsakdanjega jezika pravzaprav »vesolje boja za obstoj«. Táko dejstvo od filozofije terja terapevtsko vlogo in, pravi avtor, v totalitarni dobi »bi bila terapevtska naloga filozofije politična, saj uveljavljeno vesolje vsakdanjega jezika običajno otrdi v popolnoma nenadzorovano in indoktrinirano vesolje«.

Gre za iluzijo? Kolikšna, rečeno na podlagi zgodovinske zaveze filozofije, je verjetnost alternativnih možnosti?

Nekoč so govorili o univerzalijah. Do njih je dejansko privedlo neskladje med posameznikom in družbenimi potrebami po predstavniških institucijah, v katerih bi posamezniki delali in govorili sami zase. Nastale so univerzalije, kakršne so Narod, Stranka, Ustava, Korporacija, Cerkev. Univerzalije, zapiše avtor, so primarni elementi izkustva, »ne kot filozofski pojmi, temveč kot lastnosti sveta, s katerim se vsakodnevno soočamo«.

V tehnološki dejanskosti je drugače. Tam je predmetni svet (vključno s subjekti) dojet kot instrumentarij. »Tehnološki kontekst vnaprej določa obliko, v kateri se pojavljajo predmeti.« Toda zgodovinski značaj dejanskosti je takle: aristotelska znanost je bila ovržena na podlagi svojih lastnih dosežkov. Marcuse je verjel v socializem, toda, zapisal je, da če bo kapitalizem ovržen s socializmom, se bo tudi to zgodilo na podlagi njegovih lastnih dosežkov. »Kontinuiteta se ohranja s prelomom: kvantitativni razvoj postane kvalitativna sprememba, če poseže v samo strukturo obstoječega sistema; obstoječa racionalnost postane iracionalna, ko – zaradi poteka notranjega razvoja – potenciali sistema prerastejo njegove institucije.«

Nuklearna elektrarna Krško. Jedrski reaktor deluje enako pod vsako ideologijo.  FOTO: Blaž Samec

Zdi se, da se Marcuse strinja s Heglom, da zgodovinski proces vključuje zavest kot dialektični proces. Gre za prepoznanje in polastitev osvobodilnih potencialov, zato vključuje svobodo. Toda k tej ugotovitvi doda poglavje z naslovom Katastrofa osvoboditve, kajti pozitivno mišljenje in njegova neopozitivistična filozofija nasprotujeta zgodovinski vsebini racionalnosti. Z obstoječim tehnološkim stanjem bi bilo treba nekaj narediti, nemara, toliko v medklic, za začetek zmanjšati tesnobo in se osvoboditi strahu.

Za kaj novega bi moralo iti za racionalni podvig človeka kot človeka, za podvig človeštva torej. Toda za zdaj ostaja dejstvo, da napredovanje enodimenzionalne družbe spreminja razmerje med racionalnim in iracionalnim. Oblika tehnološkega gospostva je zelo močna, nakazuje začetek konca nekega obdobja in Marcuse je že leta 1964 zapisal, da »nič ne kaže, da bo ta konec dober«. Obstaja možnost, je zapisal, da se znova srečata zgodovinski skrajnosti: najnaprednejša zavest človeštva in njegova sila, ki je najbolj izkoriščana. Gre za vprašanje, na katero kritična teorija ne (z)more odgovoriti. Kajti: »Zvesta želi ostati tistim, ki so brez upanja posvetili in posvečajo svoje življenje Veliki zavrnitvi.«