Kot svinje nad usodo sveta
Črna internacionala: Novi knjigi Tomaža Mastnaka sledita preiskavi neoliberalizma in krizi, s katero se zaradi njega spopada sodobni svet
Odpri galerijo
Mirovna pogodba iz leta 1919 je zagotavljala nadaljevanje vojne, tudi drugo svetovno vojno, hladno vojno po letu 1945 in navsezadnje vse obdobje neoliberalizma. Foto Shutterstock
Po delu Liberalizem, neofašizem, neoliberalizem imamo pred seboj novo obsežno (dvodelno) knjigo Tomaža Mastnaka, naslov je Črna internacionala. Gre za nadroben prikaz globalne ureditve po dveh velikih svetovnih vojnah. Avtor si s podnaslovom postavi pomenljivo smernico raziskovanja: Vojna, veliki biznis in vpeljava neoliberalizma. Predstavili bomo predvsem prvega od dveh delov, zaradi gostote besedila in misli bo težko strniti več kot bistvene misli v tako omejen obseg, kot je ta, ki ga imamo na voljo.
V prejšnji knjigi, če se spomnimo, je avtor postavil trditev, da je neoliberalizem liberalizem. Da torej spada v rod liberalizma. V pričujočem delu današnjo realnost prepozna kot nekaj razpadajočega in dal si je nalogo sebi in nam predstaviti to, kar razpada, in pokazati na vzroke za svetovno ureditev, ki se je znašla v aktivni razgradnji.
Osrednje vprašanje dela je opis, analiza in smisel svetovne ureditve, ki je nastala po drugi svetovni vojni. Toda, pravi avtor, da bi razumeli, kaj se je sploh zgodilo po drugi svetovni vojni, moramo pogledati sto let nazaj, v čas prve svetovne vojne in v mirovno pogodbo, sklenjeno po njej. Na kratko povedano, avtor v dveh knjigah utemeljuje tezo, da je bila mirovna pogodba, ki so jo podpisali v Versaillesu leta 1919, take vrste, da je zagotavljala nadaljevanje vojne, tudi drugo svetovno vojno, tudi hladno vojno po letu 1945 in navsezadnje vse obdobje še aktualnega neoliberalizma, torej svetovne ureditve, ki se podira kot peščena trdnjava.
Kar zadeva sam neoliberalizem, avtor postavi tezo, da ga je v Nemčiji po drugi svetovni vojni vpeljala ameriška vojska, kajti mišljen je bil kot del povojne svetovne ureditve. Avtor pokaže, zakaj je bil neoliberalizem zamišljen kot novi liberalizem nove svetovne ureditve. Razloga za kaj takega sta (bila) dva. Prvi – in o tem skozi dogajanje okrog versajskega miru piše precej podrobno – je bil v političnem boju liberalističnega zahoda proti Sovjetski zvezi in vsemu, kar je ta v obliki socialnih obljub, praks in iluzij ponujala kot alternativo proti izkoriščevalskemu kapitalu. Drugi razlog pa je bil v boju med privilegiranimi in deprivilegiranimi sloji na samem zahodu. Šlo je, naravnost rečeno, za spopad z zahodnimi oblikami socializma, ki so ga v ZDA imeli za grožnjo notranji ureditvi.
Neoliberalizem je pomenil zaključek vseh teh socialnih in političnih bojev, začel pa se je v času prve svetovne vojne. Smernice za preoblikovanje svetovne ureditve so bile, kot smo že povedali, začrtane na versajski mirovni konferenci. V 19. stoletju je bil liberalizem na pohodu, svet je oblikoval po svoji meri in podobi, prišlo je do osvajanja sveta, do kolonializma in oblik svetovne dominacije velesil. V 20. stoletju je liberalizem zašel v očitno krizo. Po eni strani se je zaradi kolonialistične prevlade nekaterih velesil razvilo ekonomsko rivalstvo, po drugi se je ostril občutek za socialna vprašanja. V Versaillesu se je zgodil ključni manever političnoekonomskih elit. Znotraj tega manevra so se premikali trije ideološki sistemi: liberalistični, fašistični in komunistični. Mastnak popiše trende britanskega novega reformnega liberalizma. Pokaže na razliko med britanskimi in nemškimi liberalnimi reformisti. Slednji so se imenovali »socialni liberalci«. Potem so v 30. letih tu še »ordoliberalci«, odločnejši reformisti liberalizma.
Avtor nas spomni, da so neoliberalci po poreklu iz Avstrije. To je povezano z imenom Ludwig von Mises in utemeljitvijo tako imenovanega avstro-anglo-ameriškega neoliberalizma. Von Mises je bil Rockefellerjev nameščenec in je bil tisti, ki je liberalizem označil za aplikativno nacionalno ekonomijo. To pa je pravzaprav že definicija neoliberalizma. Von Mises je bil tisti, ki je socializmu napovedal trd boj in že nove liberalce je imel za »zmerne socialiste«.
Soglasje, ki je prišlo iz Versaillesa, je bilo že tedaj kritizirano. John Maynard Keynes je bil eden od najostrejših kritikov, bil je med pogajalci, vendar je odstopil, ker se ni strinjal s pogoji, ki so jih zmagovalci narekovali poraženim Nemcem. Njegova teza je bila, da je vojna odškodnina previsoko odmerjena, kajti Nemci, ki je ne bodo mogli plačati, bodo obsojeni na revščino. To bi tudi ugonobilo nemško gospodarstvo. Keynesa je kritiziral ekonomist in družboslovec Thorstein Veblen. Tudi on je imel svojo verzijo kritike versajske pogodbe. Povedal je, da je bila pogodba napisana tako – in to je Keynes izpustil iz kritike – da je vnaprej služila interesom držav, ki so jo sestavljale. Nenapisana klavzula nove povezave za mir je namreč bila tam z »enim namenom, zato, da bi zatrle sovjetsko Rusijo«. Pravzaprav je šlo za imperativ kampanje proti ruskemu boljševizmu.
V zvezi s temi cilji je prišlo do premešave med ekonomijo in politiko. Keynes je ekonomijo videl kot neodvisno od politike, politika bi ji morala služiti. Toda ameriški finančniki in zunanji minister ZDA Robert Lansing so videli veliko nevarnost v možnosti »despotizma proletariata v Srednji Evropi«. Nemčija zaradi reparacij ni smela pasti, kajti to bi imelo za posledico socialno bombo in odprta vrata sovjetskemu vplivu. Woodrow Wilson je rekel: »Svetovni mir nam nalaga dolžnost, da rešimo Nemčijo pred skušnjavo predaje boljševizmu …«
Seveda se je postavilo vprašanje, in postavil ga je Veblen, koga ali kaj ogroža ta boljševizem. Pomenil je »vladavino večine, predstavljal je grožnjo tako imenovanemu odsotnemu lastništvu«. Gre za organizacijsko strukturo, Veblen jo je imenoval poslovno podjetje (business enterprise), preprosto imenovano »biznis«. Odsotno lastništvo je bilo povezano z naraščanjem števila korporacij, te pa so bile rezultat rasti vloge kredita v ekonomiji. Wilsonova ideja je bila skrbeti za industrijske interese ZDA, Morganovi ljudje, bankirji, pa so v svojem interesu sodelovali pri pisanju finančnih členov mirovne pogodbe. Nastal je nov svet, ki so ga začeli voditi poslovneži, bankirji in investitorji vsega sveta, nastala je finančno-poslovna internacionala. Mednarodni odnosi so postali »pofinančeni«. Novo mednarodno posojilo za rehabilitacijo Evrope po prvi svetovni vojni je po Keynesu šlo skupaj s preobrazbo liberalizma k »novemu liberalizmu«. Toda neoliberalizem je v svoji še bolj bojeviti preobrazbi za tarčo vzel komunizem, socializem s socialno demokracijo in sindikalizmom vred. Ekonomska oligarhija si je mimo demokratičnih mehanizmov vzela, kar si je hotela, v podporo so ji bile svetovne izredne razmere. Herbert Pell, ameriški diplomat, aristokrat, se je o tovrstnih predatorjih izrazil takole: »Usoda sveta jim je bila leta 1920 ponujena na krožniku. Kot svinje so se zagnali za neposrednimi dobički in v devetih letih je bilo požrtije konec.«
Na versajski mir je torej mogoče gledati kot na sidrišče neoliberalistične ureditve, in ta, pravi avtor, je začela dobivati prepoznavne oblike po drugi svetovni vojni. Tedaj je neoliberalizem zasenčil vse druge različice liberalizma, postal je dominanta, novi višji stadij liberalizma. Iz intelektualnega gibanja se je preobrnil v uradno politiko. Na podlagi njegovega zgodovinskega začetka je avtor postavil in utemeljil tezo, da je bilo v sam pojem vgrajeno razmerje do fašizma, zatorej ima tudi razpadanje nove svetovne ureditve (ki smo mu priča) fašistični potencial. Neoliberalizem je namreč v svojem začetku podpiral fašizem, zato danes ni naključje, da fašizacija sveta, če smemo tako reči, podpira neoliberalizem. Avtor samo genezo tega stanja v knjigi podpre z analizo nastajanja neoliberalizma. Pokaže, kakšna je bila sprva vloga nacionalne države in kakšna po tem, ko je kapital prevzel pobudo svetovne ureditve. Pokaže, kako je liberalistična ekonomija ustvarjala ideološke zgodbe, kako je celo postala kompatibilna z antisemitizmom, da ne rečemo nacizmom.
V nadaljevanju so na primer nemški sindikati, ki so ostali zvesti nacionalni tradiciji, imeli težave z anglo-ameriško politiko glede tega. Prav zaradi teh razlogov tudi denacifikacija v povojni Nemčiji ni mogla teči gladko. Oživljanje ekonomije je imelo močno restavratorsko komponento, vsekakor ne na škodo nekdanjih nacističnih uradnikov in strokovnjakov. Prišlo je do depolitizacije denacifikacije, s tem pa do depolitizacije demokracije kot take. Ko je ameriški način življenja prevzel Nemčijo, je to vplivalo na vso Evropo. Kot vedno je neoliberalizem tudi v razmerah hladne vojne igral ključno vlogo pri konceptu protikomunizma. To je bilo bistveno povezano z ameriškimi interesi. Logika hladne vojne, ki je imela sidrišče v dogajanju po prvi svetovni vojni, je ostajala dekla neoliberalizma. Tej misli v podporo v drugi knjigi avtor prida pomenljivo fotografijo srečanja Adolfa Hitlerja in Prescotta Busha, očeta Georgea Busha.
Podobno kot v prvem zvezku Mastnak tudi v drugem sledi tej rdeči niti. Na koncu pove, da tako imenovana tretja pot ordoliberalcev ni in ne more biti alternativa, končno jo je uničil Tony Blair, ki jo je pravzaprav spet podvrgel neoliberalizmu. Tako Mastnak nazadnje ugotovi, da alternativa ni in ne more biti »tretja pot«, »temveč je lahko samo nekaj drugega«. Če še ne vemo, pravi, kaj je to drugo, si lahko skušamo vsaj razjasniti, v razmerju do česa je to drugo.
V prejšnji knjigi, če se spomnimo, je avtor postavil trditev, da je neoliberalizem liberalizem. Da torej spada v rod liberalizma. V pričujočem delu današnjo realnost prepozna kot nekaj razpadajočega in dal si je nalogo sebi in nam predstaviti to, kar razpada, in pokazati na vzroke za svetovno ureditev, ki se je znašla v aktivni razgradnji.
Osrednje vprašanje dela je opis, analiza in smisel svetovne ureditve, ki je nastala po drugi svetovni vojni. Toda, pravi avtor, da bi razumeli, kaj se je sploh zgodilo po drugi svetovni vojni, moramo pogledati sto let nazaj, v čas prve svetovne vojne in v mirovno pogodbo, sklenjeno po njej. Na kratko povedano, avtor v dveh knjigah utemeljuje tezo, da je bila mirovna pogodba, ki so jo podpisali v Versaillesu leta 1919, take vrste, da je zagotavljala nadaljevanje vojne, tudi drugo svetovno vojno, tudi hladno vojno po letu 1945 in navsezadnje vse obdobje še aktualnega neoliberalizma, torej svetovne ureditve, ki se podira kot peščena trdnjava.
Kar zadeva sam neoliberalizem, avtor postavi tezo, da ga je v Nemčiji po drugi svetovni vojni vpeljala ameriška vojska, kajti mišljen je bil kot del povojne svetovne ureditve. Avtor pokaže, zakaj je bil neoliberalizem zamišljen kot novi liberalizem nove svetovne ureditve. Razloga za kaj takega sta (bila) dva. Prvi – in o tem skozi dogajanje okrog versajskega miru piše precej podrobno – je bil v političnem boju liberalističnega zahoda proti Sovjetski zvezi in vsemu, kar je ta v obliki socialnih obljub, praks in iluzij ponujala kot alternativo proti izkoriščevalskemu kapitalu. Drugi razlog pa je bil v boju med privilegiranimi in deprivilegiranimi sloji na samem zahodu. Šlo je, naravnost rečeno, za spopad z zahodnimi oblikami socializma, ki so ga v ZDA imeli za grožnjo notranji ureditvi.
V smislu prve svetovne vojne
Neoliberalizem je pomenil zaključek vseh teh socialnih in političnih bojev, začel pa se je v času prve svetovne vojne. Smernice za preoblikovanje svetovne ureditve so bile, kot smo že povedali, začrtane na versajski mirovni konferenci. V 19. stoletju je bil liberalizem na pohodu, svet je oblikoval po svoji meri in podobi, prišlo je do osvajanja sveta, do kolonializma in oblik svetovne dominacije velesil. V 20. stoletju je liberalizem zašel v očitno krizo. Po eni strani se je zaradi kolonialistične prevlade nekaterih velesil razvilo ekonomsko rivalstvo, po drugi se je ostril občutek za socialna vprašanja. V Versaillesu se je zgodil ključni manever političnoekonomskih elit. Znotraj tega manevra so se premikali trije ideološki sistemi: liberalistični, fašistični in komunistični. Mastnak popiše trende britanskega novega reformnega liberalizma. Pokaže na razliko med britanskimi in nemškimi liberalnimi reformisti. Slednji so se imenovali »socialni liberalci«. Potem so v 30. letih tu še »ordoliberalci«, odločnejši reformisti liberalizma.
Avtor nas spomni, da so neoliberalci po poreklu iz Avstrije. To je povezano z imenom Ludwig von Mises in utemeljitvijo tako imenovanega avstro-anglo-ameriškega neoliberalizma. Von Mises je bil Rockefellerjev nameščenec in je bil tisti, ki je liberalizem označil za aplikativno nacionalno ekonomijo. To pa je pravzaprav že definicija neoliberalizma. Von Mises je bil tisti, ki je socializmu napovedal trd boj in že nove liberalce je imel za »zmerne socialiste«.
Soglasje, ki je prišlo iz Versaillesa, je bilo že tedaj kritizirano. John Maynard Keynes je bil eden od najostrejših kritikov, bil je med pogajalci, vendar je odstopil, ker se ni strinjal s pogoji, ki so jih zmagovalci narekovali poraženim Nemcem. Njegova teza je bila, da je vojna odškodnina previsoko odmerjena, kajti Nemci, ki je ne bodo mogli plačati, bodo obsojeni na revščino. To bi tudi ugonobilo nemško gospodarstvo. Keynesa je kritiziral ekonomist in družboslovec Thorstein Veblen. Tudi on je imel svojo verzijo kritike versajske pogodbe. Povedal je, da je bila pogodba napisana tako – in to je Keynes izpustil iz kritike – da je vnaprej služila interesom držav, ki so jo sestavljale. Nenapisana klavzula nove povezave za mir je namreč bila tam z »enim namenom, zato, da bi zatrle sovjetsko Rusijo«. Pravzaprav je šlo za imperativ kampanje proti ruskemu boljševizmu.
V zvezi s temi cilji je prišlo do premešave med ekonomijo in politiko. Keynes je ekonomijo videl kot neodvisno od politike, politika bi ji morala služiti. Toda ameriški finančniki in zunanji minister ZDA Robert Lansing so videli veliko nevarnost v možnosti »despotizma proletariata v Srednji Evropi«. Nemčija zaradi reparacij ni smela pasti, kajti to bi imelo za posledico socialno bombo in odprta vrata sovjetskemu vplivu. Woodrow Wilson je rekel: »Svetovni mir nam nalaga dolžnost, da rešimo Nemčijo pred skušnjavo predaje boljševizmu …«
Seveda se je postavilo vprašanje, in postavil ga je Veblen, koga ali kaj ogroža ta boljševizem. Pomenil je »vladavino večine, predstavljal je grožnjo tako imenovanemu odsotnemu lastništvu«. Gre za organizacijsko strukturo, Veblen jo je imenoval poslovno podjetje (business enterprise), preprosto imenovano »biznis«. Odsotno lastništvo je bilo povezano z naraščanjem števila korporacij, te pa so bile rezultat rasti vloge kredita v ekonomiji. Wilsonova ideja je bila skrbeti za industrijske interese ZDA, Morganovi ljudje, bankirji, pa so v svojem interesu sodelovali pri pisanju finančnih členov mirovne pogodbe. Nastal je nov svet, ki so ga začeli voditi poslovneži, bankirji in investitorji vsega sveta, nastala je finančno-poslovna internacionala. Mednarodni odnosi so postali »pofinančeni«. Novo mednarodno posojilo za rehabilitacijo Evrope po prvi svetovni vojni je po Keynesu šlo skupaj s preobrazbo liberalizma k »novemu liberalizmu«. Toda neoliberalizem je v svoji še bolj bojeviti preobrazbi za tarčo vzel komunizem, socializem s socialno demokracijo in sindikalizmom vred. Ekonomska oligarhija si je mimo demokratičnih mehanizmov vzela, kar si je hotela, v podporo so ji bile svetovne izredne razmere. Herbert Pell, ameriški diplomat, aristokrat, se je o tovrstnih predatorjih izrazil takole: »Usoda sveta jim je bila leta 1920 ponujena na krožniku. Kot svinje so se zagnali za neposrednimi dobički in v devetih letih je bilo požrtije konec.«
Ne tretja pot, nekaj drugega
Na versajski mir je torej mogoče gledati kot na sidrišče neoliberalistične ureditve, in ta, pravi avtor, je začela dobivati prepoznavne oblike po drugi svetovni vojni. Tedaj je neoliberalizem zasenčil vse druge različice liberalizma, postal je dominanta, novi višji stadij liberalizma. Iz intelektualnega gibanja se je preobrnil v uradno politiko. Na podlagi njegovega zgodovinskega začetka je avtor postavil in utemeljil tezo, da je bilo v sam pojem vgrajeno razmerje do fašizma, zatorej ima tudi razpadanje nove svetovne ureditve (ki smo mu priča) fašistični potencial. Neoliberalizem je namreč v svojem začetku podpiral fašizem, zato danes ni naključje, da fašizacija sveta, če smemo tako reči, podpira neoliberalizem. Avtor samo genezo tega stanja v knjigi podpre z analizo nastajanja neoliberalizma. Pokaže, kakšna je bila sprva vloga nacionalne države in kakšna po tem, ko je kapital prevzel pobudo svetovne ureditve. Pokaže, kako je liberalistična ekonomija ustvarjala ideološke zgodbe, kako je celo postala kompatibilna z antisemitizmom, da ne rečemo nacizmom.
V nadaljevanju so na primer nemški sindikati, ki so ostali zvesti nacionalni tradiciji, imeli težave z anglo-ameriško politiko glede tega. Prav zaradi teh razlogov tudi denacifikacija v povojni Nemčiji ni mogla teči gladko. Oživljanje ekonomije je imelo močno restavratorsko komponento, vsekakor ne na škodo nekdanjih nacističnih uradnikov in strokovnjakov. Prišlo je do depolitizacije denacifikacije, s tem pa do depolitizacije demokracije kot take. Ko je ameriški način življenja prevzel Nemčijo, je to vplivalo na vso Evropo. Kot vedno je neoliberalizem tudi v razmerah hladne vojne igral ključno vlogo pri konceptu protikomunizma. To je bilo bistveno povezano z ameriškimi interesi. Logika hladne vojne, ki je imela sidrišče v dogajanju po prvi svetovni vojni, je ostajala dekla neoliberalizma. Tej misli v podporo v drugi knjigi avtor prida pomenljivo fotografijo srečanja Adolfa Hitlerja in Prescotta Busha, očeta Georgea Busha.
Podobno kot v prvem zvezku Mastnak tudi v drugem sledi tej rdeči niti. Na koncu pove, da tako imenovana tretja pot ordoliberalcev ni in ne more biti alternativa, končno jo je uničil Tony Blair, ki jo je pravzaprav spet podvrgel neoliberalizmu. Tako Mastnak nazadnje ugotovi, da alternativa ni in ne more biti »tretja pot«, »temveč je lahko samo nekaj drugega«. Če še ne vemo, pravi, kaj je to drugo, si lahko skušamo vsaj razjasniti, v razmerju do česa je to drugo.
