Opomin pred totalitarizmi vsake vrste
»Kovačičev pripovedni opus je enovit kot malokateri, saj se vse njegovo pisanje z le nekaj izjemami plete in koncentrično razrašča iz istega središča, in to središče je avtor sam oziroma njegovo življenje,« je v spremni besedi k osveženi izdaji Resničnosti zapisal Jure Jakob.
Roman Lojzeta Kovačiča (1928–2004), ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, prvič pa leta 1972 pri založbi Obzorja (skupaj z besedilom Sporočila v spanju), prinaša svojevrstno nadaljevanje Prišlekov. Če avtor oziroma junak ob koncu tega monumentalnega romana prispe v Makedonijo, da bi odslužil vojaški rok – piše se leto 1948 –, ga prav tam najdemo v Resničnosti.
Protagonist je zaradi manjšega prekrška obtožen izdaje in upora proti državi, zato se znajde v kazenskem bataljonu, v katerem mora z drugimi kaznjenci čistiti zarjavele granate; ob tem pa, piše Kovačič, kaznjenci »niso spali le negibno, oddajajoč od sebe strahoten smrad, v katerem ne bi vzdržal noben človek, včasih je bilo spanje bolj podobno bolezni; prevračali so se v snu, zarjoveli tako, da je žarnica zamežikala, ali bum! telebnili zviška s postelje na pod, na kar je bil stražar ves čas pozoren – s sunki je ugnal uporneža, da se je pomiril in se spodobneje umaknil v nezavest«.
Lojze Kovačič se je pisanja romana lotil približno dvajset let po dogodkih, iz katerih izrašča pripoved, ki, še poudarja Jure Jakob, »v veristični maniri popisuje dveletno služenje vojaščine nekje v zakotju Makedonije v obdobju represivnega komunizma (…). Čeprav gre za avtobiografsko podloženo obdelavo nekega konkretnega družbenozgodovinskega obdobja, ima roman trajen in univerzalen pomen. Resničnost je v slogovnem smislu še vedno sveže estetsko doživetje in postavlja eno od zgornjih meril za jezikovno-imaginativno prožnost slovenskega jezika. V sporočilnem pogledu pa je še vedno veljavni opomin pred družbenimi totalitarizmi vsake vrste in zagovor posameznika, osebe, človeka iz krvi in mesa.«
