Otok je upanje

Prevod enega najboljših nemških romanov 21. stoletja, ki govori o neizrekljivem, svobodi, koncu neke dobe, pa tudi o knjigah in pisanju.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Skoraj petsto strani obsegajoč­ romaneskni prvenec nemškega­ pisatelja­ in pesnika Lutza­ ­Seilerja Kruzo­ je nekakšna nemška verzija­ ­Robinsona Crusoeja.­ ­Namesto na Karibih­ se dogaja­ na otoku Hiddensee­ v nekdanji­ Vzhodni Nemčiji.­

O Hiddenseeju­ je pisatelj dejal, da je zanj najlepši otok na ­svetu, kjer so se zbirali­ prebežniki­ iz NDR in opravljali­ sezonska dela v barih in hotelih, na koncu pa izginili v ­Baltskem morju.

Lutz Seiler, eden najizvirnejših in največkrat nagrajenih nemških ustvarjalcev (rojen leta 1963 v Turingiji v nekdanji Vzhodni Nemčiji), je postavil dogajanje v leto 1989, ko je NDR pokala po šivih in jo je zapustilo vse več ljudi. Protagonist Edgar Bendler, ki ga sodelavci kličejo tudi Ed, po partnerkini smrti in izginotju mačke opusti študij germanistike ter se poda na potovanje.

Ko na otoku trka na vrata gostišč in išče delo, pomisli, da »je najbrž videti, da se hoče samo nekam skriti, samo ponikniti, da mu je do konca spodletelo, da je nasedla razbitina, šele štiriindvajset let, pa že razbitina«. Zatočišče najde v gostišču, t. i. Eremitaži, kjer ga zaposlijo kot pomožnega pomivalca posode. Ed si na vsak način želi pripadati posadki, o kateri se kmalu pokaže, da je precej nenavadna.

Najprej se srečamo z Aleksandrom Kruzovičem, t. i. Kruzom (referenca na Robinsona Crusoeja je očitna), čigar oče je bil general v Rdeči armadi, mati pa povolška Nemka, cirkuška artistka; Kruzo spominja Eda na »kakšnega Venezuelca ali Kolumbijca, ki bo vsak hip potegnil na dan panovo piščal in ubral katero od kljubovalno žalobnih čarovniških zarotitev«.
 

Sezonski delavci z doktorati


Otok je zbirališče esdejev, kar je okrajšava za sezonskega delavca, toda ti so svojevrstni ekscentriki: natakarji, prodajalci sladoleda in šefi točilnice imajo bodisi ­doktorate iz sociologije bodisi ­druge akademske nazive. O natakarju Rimbaudu, ki je seveda dobil ime po slavnem francoskem pesniku, Ed pomisli, da »je deloval negovano in je skušal skoraj na starinski način izžarevati ­moškost«.

In še: »Bil je edini, ki mu je natakarski frak zares pristajal.« Ko se bliža vrhunec dneva in gostje derejo v Eremitažo ter toplomer kaže 43 stopinj Celzija, Rimbaud začne stresati »citate fekalne in pornografske vsebine«, kar si Ed razlaga kot izraz težavne sinteze filozofa in glavnega ­natakarja.

Nasploh se zdi, da kombinacija filozofiranja, digresij in Edovih ­flashbackov iz preteklosti ustvarja posebno fantastičnost. Ravno zaradi te dvojne nravi realističnega in halucinatornega so kritiki tako opevali Seilerjev roman, čeprav je bil avtor že prej ovenčan z lovorikami za pesniško ustvarjanje in zbirke kratkih zgodb (leta 2007 je za zbirko Turksib prejel nagrado Ingeborg Bachmann).
Novinar Süddeutsche Zeitunga­ Lothar Müller je zapisal, da roman Kruzo zaradi upovedovanja zelo kompleksne teme na dostopen način spominja na »svetilnik« in ne na »slonokoščeni stolp«.

Ta dialektika je morda najlepše zajeta v odnosu med Kruzom in Edom, ki v nekem trenutku razume, da je otok njihova divjina, v katero so se zavlekli, ločena od preostalega sveta. Kljub klavrnim razmeram v pomivalnici, ki jih Rimbaud primerja s položajem sužnjev na galejah, Ed uživa pri delu za Kruzom ob strani. Na začetku mu je sicer neprijetno, »kako ga Kruzovič jemlje v službi, neposredno, nenarejeno in odprto, pri čemer so njegove besede v marsičem ostale skrivnostne«.

Kruzo, ki očitno zelo perfidno zapelje Eda v homoerotično razmerje, se dotakne nečesa v njem, kar mu manjka, kar pogreša, ­glodajoče stare praznine, hrepenenja, in v tem smislu, torej v smislu Edovega razvojnega loka, lahko beremo roman tudi kot roman odraščanja. Kruzo nalaga Edu opravila, hkrati pa prinese jasnost v njegove dneve, občutek, da se lahko tudi on dvigne nad zavoženo življenje.
 

Otok zunaj časa in prostora


Toda Edov občutek, da se polašča nekega kraja, prvega lastnega kraja, ne traja dolgo. V stanju pijanosti spozna, da ne spada k brodolomcem, ki premorejo nekakšno ponižnost, milino, predvsem pa vseobsegajočo pripravljenost, da odidejo, niti k častitljivemu cehu esdejev. Še preden se to zares zgodi, še preden z otoka, ki ni samo zunaj države, temveč na neki način tudi zunaj časa, vsi postopoma odidejo, čuti zapuščenost.

V trenutku, ko zasluti, da bi lahko postal član posadke, junaki sezone, s kozarcem po končanem delu v roki, predvsem pa samozvani pesniki in pisatelji izginjajo, dokler Ed ne ostane sam v Eremitaži. Dobi torej priložnost za prepoznanje, da je Hiddensee, in kot mu je pripovedoval Kruzo, skrivališče, kraj, kjer je mogoče priti k sebi, kjer se je mogoče vrniti sam vase – »se pravi, k naravi, h glasu svojega srca, kot pravi Rousseau. Nikomur ni treba bežati, nikomur se ni treba utopiti. Otok je izkušnja.«

O Kruzu v drugi polovici romana, potem ko je Edu že povedal zgodbo o svoji izginuli sestri Sonji, izvemo, da so ga prijeli, odpeljali v Rostock na zaslišanje in da je obtožen nezakonitega prehoda meje, upiranja oboroženim organom in celo sovražnega organiziranja skupin. Ne glede na to, da v romanu vlada atmosferičnost in da se ji prilagaja tudi jezik, ki je poetičen, vendar natančno domišljen, tudi posebej ritimičen, kot recimo plivkanje morja, je roman preplavljen z dogajanjem, med drugim tudi s konkretno politično naracijo.

Ed na primer po radiu izve za razpad Sovjetske zveze; nemški radio poroča, da »perestrojke v Sovjetski zvezi po besedah državnega in partijskega voditelja Gorbačova ne moremo več označevati za revolucijo od zgoraj«. Ko se razpirajo nove možnosti, ne nazadnje se poruši tudi krvava, kot s skalpelom potegnjena črta, ki je potekala sredi notranjenemškega prostora (berlinski zid), in predvsem nastopi nov, potrošniški svet, ki ga pisatelj izpostavi precej cinično – »žreti in srati, to je življenje potrošnika« –, Ed sprejme starodavno obljubo, dano iz časti: Kruzu je obljubil, da ga bo počakal na otoku in ne bo odšel nikamor.


Hommage ubežnikom


V enem izmed zadnjih prizorov se Kruzov obraz prikaže Edu kot obraz Georga Trakla, ki ga je nevidnemu vodji otoka citiral. Sovjetski mornarji spustijo Kruza proti kulisi Vzhodnega morja; Kruzo je bil kot zadnji svoje vrste žrtvovan za prihodnost otoka. Hrepenenjska obzorja, ki so jih gojili ubežniki, nekakšno botrstvo, ki so ga med seboj gojili esdeji in je nadomeščalo prijateljstvo ter celo ljubezen, se torej sklenejo v smrti tistega, ki je pridigal o svobodi, čeprav je besedica ostala neodgovorjena, zamolčana (dejansko Ed izve za Kruzovo smrt šele avgusta 1993).

Ed potem glasno deklamira butajočemu morju v brk in ponovno poprime za pero. Šele ko so vse meje odprte, s čimer ponehajo tudi projekcije v prihodnost, Ed spiše nekakšen hommage ubežnikom, ki ga beremo kot Epilog. »Iz pobegov so nastale ubežne pustolovščine, iz prebežnikov junaki, ljudje, ki so tvegali vse in preživeli«, zapiše Ed v poročilu. Toda Ed se namesto preživelim posveti brezimnim mrtvim.

Dana obljuba prijatelju ga pripravi do tega, da se s trajektom odpravi na Dansko; najprej v København, nato v Rigshospitalet. V muzeju utopljenih se predstavi kot nemški pisatelj, ki raziskuje za svojo knjigo o mrtvih »about the bodies, who came here in former times«.

Po dolgotrajni raziskavi se pokaže, da so mrtvi, identificirani kot Vzhodni Nemci, ki izvirajo od tam, ostali brez grobov, datumov, pogreba, kar pomeni, da o njih ni bilo posebnega seznama: v arhivih in inventarnih knjigah seznama mrtvih NDR ni nikoli bilo. Izhodišči sta bili le datum odkritja in najdišče na tleh Kraljevine. In Ed pomisli, da »so ti mrtvi potem še enkrat utonili, tokrat v oceanu anonimnih, pogrešanih, neznanih – v oddelku izginulih«. Toda ravno zaradi tega mrtvi v romanu Kruzo, ki je poln (med)citatnih navezav, podobno kot pri Novalisu in Traklu postanejo tisti dobri.
 

Samo literatura lahko prestopi meje


Roman, ki ga je pisatelj začel pisati v Stockholmu, kjer občasno živi, leta 2010 (izšel je leta 2014, zanj je tega leta prejel nemško književno nagrado in nagrado Uweja in Johnsona), se konča v kavarni v Københavnu. V beležnico Ed piše poročilo, zvrhano postranskih detajlov in začinjeno s čustvi in premišljevanjem, kot to poimenuje, ko pa naj bi vendar šlo za dejstva.

Ed in z njim pisatelj Lutz Seiler sta vstopila na teritorij mrtvih; predvsem zaradi prijateljske obljube, toda hkrati Ed prizna, da mu je pisanje povrnilo razum. Kruzo je torej roman o neizrekljivem, seveda tudi o prijateljstvu in odraščanju, o svobodi in hrepenenju po tej, o koncu neke dobe in posledicah današnje prihodnosti, hkrati je tudi roman o knjigah in pisanju.

Spomni nas, da lahko le literatura prestopi meje – tudi nevidne, ali pa še najbolj tiste. Po mnenju številnih kritikov, zaradi česar smo še toliko bolj hvaležni, da smo ga tako kmalu dobili tudi pri nas v odličnem prevodu Štefana Vevarja, eden najpomembnejših romanov 21. stoletja. 

Komentarji: