Poti do odrešitve, tlakovane z napačnimi vprašanji

Jonathan Franzen je ne le tam onkraj Atlantika zvezdnik, avtor globalnih uspešnic, ki mu iz roke jesta tako očarano bralsko občinstvo kot kritika, no, skoraj zmeraj, njegove razkošne freske današnjega ameriškega časa, v katere je znal mojstrsko vliti po kapljo ali več tragikomičnosti, so doslej zmeraj vzbudile veliko odzivov, od katerih so se nekateri posvečali izvoru njegove igrivosti, ki se more zlahka in z nekakšno samoumevno eleganco v hipu za nekaj pomembnih trenutkov ali proznih odlomkov sprevreči v skoraj zlobno tečnobnost. Največkrat je bilo s tem v zvezi omenjeno, da se hoče pisatelj ob zadržanem obupovanju nad ameriškim življem in življenjem demiurgovsko hahljati in se hkrati samovšečno sončiti v soju žarometov, ker mu pač neznansko godi, da občudujejo njegovo slogovno mojstrstvo. Morda je v tem le za kanček resnice.

Zatajevane strasti

Z romanoma The Corrections, Popravki in Freedom, Svoboda, mu je to vsekakor veličastno uspelo, pri Purity, Čistosti, iz leta 2015 je bilo večinsko mnenje njegovemu pisanju precej nenaklonjeno, zdaj, po šestih letih, je založba Farrar, Straus and Giroux (na tej strani Atlantika pa londonska 4th Estate) izdala roman Crossroads, Križišče, za katerega so napovedali, da je prva knjiga trilogije z naslovom A Key to All Mythologies, Skrivnost vseh mitologij.

Založba je začetek trilogije napovedala kot intimno, politično in intelektualno sago, opisujočo tudi družbo v novem tisočletju, a v Križišču smo na začetku, globoko v prejšnjem stoletju, v času razbohotenega hipijevstva in vietnamske vojne, dogajanje je torej postavljeno na začetek sedemdesetih let, pred bralcem pa s svojimi izpovedmi zaživijo člani družine prezbiterijanskega duhovnika Hildebrandta, belopolte družine, potopljene v čikaško predmestje, v kateri pod navidezno urejenostjo vre od, kot se reče s puhlico, zatajevanih strasti in še marsičesa drugega. Naslov Križišče je pravzaprav ime mladinske katoliške skupine v okviru lokalne cerkve, ki se ukvarja z dobrodelnostjo, prav tako z osebno rastjo vseh članov, je pa tudi naslov pesmi bluesovskega glasbenika Roberta Johnsona.

Vsak igra svojo igro

Razlago naslova romana Franzen priskrbi na prvih straneh povsem v svojem slogu, ko da pastorju Russu Hildebrandtu razložiti, da Rick Ambrose, ki je zvijunsko in s populističnimi prijemi prevzel vodenje skupine, ki jo je Russ ustanovil, sploh ne pozna glasbene zgodovine, češ da se zanj vse začne z Beatlesi. Na videz neprizadeto, a s posebno ostrino doda, da je slišal izvedbo Crossroads ansambla Cream: »Točno vem, kako je z njimi. So skupina angleških mulcev, ki si izposojajo pri avtentičnem temnopoltem ameriškem mojstru bluesa, hkrati pa igrajo, kot da je to njihova glasba.«

On seveda ve več, ko je delal v Harlemu v New Yorku, je imel dostop do redkih izdaj posnetkov starih mojstrov bluesa in v dolgih večerih poslušanja je uvidel, da je v tistih starih glasovih veliko bolečine, kar mu je olajšalo razumeti bolečino, s katero se je soočil v Harlemu. Ne, te bolečine nova glasba, ki opičje oponaša staro, ne premore, je prepričan. S takimi podrobnostmi, iščočimi najrazličnejše odtenke samozavedanja, Franzen plete izpovedi članov družine Hildebrandt, njihove zgodbe pa prekinja z napovedmi in pomisleki, ki njihova pričakovanja, upe in strahove ali podirajo ali pa napovedujejo eksplozijo, ki bo trpljenje ali nezadovoljstvo zgolj neskončno podaljšala. Poročenemu Russu, ki se je do žene ohladil in ga vse bolj zanima mlada vdova, ki obiskuje njegovo cerkev, na primer da pomisliti: »Le kako bi bilo živeti s človekom, zmožnim veselja?«

Podobno je v na trenutke mučnem, toda vseeno tekočem pogovoru Perryja Hildebrandta s sestro Becky po enem od skupinskih izzivov v Križišču, na delu je očarljiva ameriška neposrednost, na prvi pogled banalen in hkrati izzivalno globok pogovor, v katerem si izrečeta marsikaj nesramnega in drastičnega, a vendar ne vsega, oba se zavedata, da igrata vsak svojo igro. Sestra mu navrže, da bi staršem lahko povedala, da ne vedo, da je njun sin eden od največjih zadrogirancev v okrožju, ki v vsem letu ni bil niti dan brez droge, druži se z mladimi alkoholiki, ki jih izkorišča, ko mu to koristi, in spregleduje, ko mu niso pomembni, ne pozabi pa jim mamil prodajati.

Takih pogovorov, ki spominjajo na obiske pri psihoanalitiku, v Križišču mrgoli, skoraj se ni mogoče znebiti vtisa, da se Franzen iz želje posameznikov, da bi bili boljši, kot jim uspeva, rahlo cinično posmehuje, toda pri tem ostaja ves čas precej stvaren in natančen, da bi tak očitek lahko obveljal, v svojem tonu je brezprizivno neusmiljen, temeljit, zdrsov, ki so mu jih očitali – namreč, da je občasno precej zloben – ni videti ali pa so odlično zakriti.

Nadzorovana blagost

Nastopajoči v Križišču poskušajo biti dobri in pri tem skrivati svojo siceršnjo preračunljivost, h kateri jih silijo same družbene spremembe, Franzen da o njih skoraj turobno vedeti, da svoje vloge igrajo, a se tega vsaj delno zavedajo, sprejemajo zapovedane vzorce obnašanja, ker je tako v življenju vse laže, preboja iz tega jeklenega ovoja pa pravzaprav niti nočejo tvegati. Pripadniki skupnosti, ki je tik pred razpadom in neznano prihodnostjo, se spopadajo z različnimi vsakodnevnimi problemi, njihove zagate so karseda avtentične, ujeti so v splet težkih življenjskih odločitev, sprašujejo se o svoji moralnosti, ne le o tem, ali verjamejo v boga, a Franzen jih od stavka do stavka pošilja v nove izzive, vendar to počne z nekakšno nadzorovano blagostjo, iz katere bi lahko kdo razbral tudi njegovo sprijaznjenost s tem, da jim ne more uspeti in da je njihovo življenje že zdavnaj temeljito, nepopravljivo zavoženo.

Prvi bralci Križišča so ravno to plat romana omenjali kot morda najbolj presenetljivo, Franzen noče biti več tako divjaški, kot je bil nekdaj, so ugotovili, a dodali bi lahko, da ne čisto brez preostanka, iskanju svobode, odrešenosti, smisla in razreševanja še drugih eksistencialnih zagat svojih preizkušanih slehernikov se ne posmehuje naravnost, ampak v svoji pisateljski delavnici sestavine vsakršnih odtenkov posmeha vešče – nekdo je njegovo metodo poimenoval histerični realizem – dozira v celoto, ki je v svoji kompleksnosti in hoteni nedorečenosti za nekatere bralce verjetno očarljivo zahteven izziv, drugi pa bodo tudi ob bolj površnem branju na koncu romana najverjetneje povsem zadovoljni. Prvim je pač namenjena ambicioznejša plat romana, spraševanje o velikih vprašanjih, ki jih običajno raje odlagamo na kasneje ali pa na njih nočemo jasno odgovoriti nikdar, a Franznov »trik« je tokrat popolnoma jasen, od pozornejšega bralca tako rekoč zahteva, da o odločitvah protagonistov in posledicah, ki jih lahko prinesejo, presodi sam – in si pri tem postavi ista vprašanja, o svojem verjetju, o svoji grešnosti ... Nasvet enega od ameriških ocenjevalcev Križišča je več kot preudaren: Franzen je spet napisal odličen roman, ne glede na vse drobnejše pomisleke ga je edino smiselno zgolj brati. Bralski užitek je zagotovljen.