Pri politiki gre samo za to, kdo bo črni peter

Vstopim v Kavarno Slamič, sedi v restavraciji, ob steni, zamišljen, s telefonom na mizi. Kot vsakič, kadar se srečava, začutim, da me je zaznal že nekaj metrov prej, preden sem vstopila. Ko se mu približam, že vstane v vsej svoji višini klenega Hočana, se z živo modrimi, rahlo begajočimi očmi zazre vame, se široko nasmehne in ponudi roko v pozdrav. Zalotim se, da ga, tudi zaradi izkušnje branja njegovega romanesknega prvenca Slepec, še posebej natančno opazujem, da bi zaznala tisto, česar očitno nisem v vseh teh letih. Nikoli ga nisem dojemala kot nekoga, ki slabo vidi. Vedno se je zdel suveren, samostojen, neranljiv, tip pač, ki vodi igro. Nekaj bova še pojedla, kaj praviš, reče in že približa jedilnik čisto k očem, tako kot sicer že tri desetletja in več bere rokopise in prebira ...