Dušan Cunjak že dobrih dvajset let prodaja stare knjige. V sedmih prodajalnah po slovenskih mestih jih ima več kot dva milijona. Med njimi je najmanj zanimanja za slovenske romanopisce, izjemi sta le Vojnović in Jančar.

Za marsikoga je Cunjak eden od simbolov stare Ljubljane, saj ima tam tri starinarne. Prodajalne ima še v Celju, Kopru, Kranju in na Ptuju. V zlatih časih – še pred desetimi leti – je bil lastnik kar štirinajstih antikvariatov, vendar jih je polovico moral zapreti, ker niso bili več dovolj donosni.

Knjige so potisnjene na stran

 

Poudarja, da je zanimanje za knjige močno upadlo prav v zadnjih letih. »Starejši imajo stanovanja zapolnjena s knjigami, mladi pa kupujejo čedalje manj,« je povedal in dodal, da ne dvomi o tem, da imajo tudi navadne knjigarne težave s prodajo. »Že dolgo ne prodajajo izključno knjig. Preživljajo se s pisarniškim materialom, revijami, igračami ... To se opazi že pri vhodu: knjige pravzaprav ne zavzemajo več osrednjega prostora, ampak so potisnjene na stran, v ozadje.«



Čeprav so se bralne navade spremenile, pravi, so antikvariati še vedno priljubljeni pri bralcih in zbiralcih knjig ter tistih, ki iščejo posebne naslove, ki jih ni v redni prodaji. »V antikvariatih je včasih pestrejša izbira kot v knjigarnah, saj te ponujajo le novejše knjige,« razloži.

Ezoterika, priročniki, študijsko gradivo

In kdo pokupi največ knjig v starinarnah? »Tiskane izvode imajo najraje ženske, ločenke so moje najboljše stranke.« Po njegovih besedah te največ iščejo ezoterične knjige, razne priročnike, na primer kuharske in vrtnarske, in žepne romane. Zelo iskani so tudi ruski klasiki, še posebej prevodi Dostojevskega. »Težje pa je dobiti dela Hermana Hesseja, Charlesa Baudelaira in tudi sodobnejših pisateljev, kot je Charles Bukowski.«

V njegovem naboru knjig je večina tujih avtorjev, najmanj je poezije, vendar se ta bolje prodaja, posebno erotična. Najslabše se prodajajo slovenski avtorji.   »Niti domačim klasikom ne gre nič bolje. Prešernove zbirke poezij še nekako prodam, Cankarja že precej manj, avtorji, kot sta Finžgar in Jurčič, pa so sodobnim bralcem že skoraj povsem neznani. Slovensko leposlovje v glavnem kupujejo študenti in dijaki, ki potrebujejo knjige kot študijsko gradivo.« Ker so ti naslovi v knjižnicah velikokrat izposojeni, nekaterim ne preostane drugega, kot da se napotijo v antikvariat.


 

Povpraševanje po prevodih slovenskih del je veliko

Lastnik sedmih antikvariatov je še povedal, da k njemu prihajajo tudi turisti, in sicer po angleške, nemške ali španske prevode slovenskih avtorjev. Tujci so po njegovih besedah navdušeni nad našimi pesniki in pisatelji, saj mesta krasijo spomeniki literatom in drugim ustvarjalcem. »Angleški turist bo težko našel knjigo o Plečnikovi arhitekturi. Tudi obiskovalcem moramo ponuditi delček naše zgodovine, kulture. Povpraševanje po prevodih slovenskih del je zelo veliko.«

In kakšen je zanj idealen antikvariat? Takšen, ki je odprt pozno v noč, ki je razdeljen na bibliofilske in poljudne knjige in ki ga ljudje obiskujejo, ker imajo še vedno radi knjige. Ne more pozabiti beograjskega prizora, na Skadarliji, kjer še danes knjige prodajajo na cestnih stojnicah.