8. svečana 1891 je literarni mesečnik Dom in svet bralstvu v četrti številki četrtega letnika prinesel prošnjo s preprostim naslovom Národu slovenskemu!, v kateri je bilo naznanjeno, naj se blagoizvolijo pošiljati Pisateljskemu podpornemu društvu v Ljubljani doneski, s katerimi bi veličastno obeležili stoto obletnico pesnikovega rojstva.

Udje podpornega društva so v utemeljitvi zapisali: »Razpravljati ni treba posebe, kaj je Prešéren nam, niti kaj bode zanamcem: ime Prešérnovo je z neizbrisnimi črkami zapisano v zlati knjigi pesniškega in občekulturnega razvoja našega! Takemu veleumu veličasten spomenik! Za deset let hočemo slaviti stoletnico Prešérnovega rojstva — postavimo mu tedaj vidno znamenje, katero še poznih let pričaj domačinu in tujcu o ljubezni in zahvalnosti naši!«

Odbor Pisateljskega podpornega društva je za ta smoter ukrenil, »da prične nabirati doneske za Prešérnov spomenik. S prijazno prošnjo se torej obrača do vseh slavnih društev in zastopov, do sleharnega rodoljuba po deželah slovenskih, izkratka do vsa­kogar, komur je drago ime Prešérnovo, naj nam z blagovoljnimi doneski po­maga uresničiti častno namero in tako zajedno vredno naravnati dolg sloven­skega naroda do najboljšega pesnika svo­jega! Zlasti upamo, da se bodo čitalnice slovenske na besedah in veselicah svojih često in drage volje spominjale spomenika Prešérnovega!«

Dolga, s politiko začinjena zgodba se je sklenila šele na drugo septembrsko nedeljo leta 1905, ko je na Marijinem trgu župan Ivan Hribar odkril spomenik s kipoma pesnika in muze, delo kiparja Ivana Zajca, arhitekta Maksa Fabianija in kamnoseka Alojza Vodnika.

Na dan, ko se spominjamo 220. obletnice Prešernovega rojstva, smo za mnenje o klasiku in njegovem pomenu danes, kako ga pomnimo, kako razumemo, kaj je v njegovem opusu posebej pomembno, na kaj pozabljamo ob njegovem imenu, prosili tiste, ki imajo tako ali drugače opraviti z njegovim orodjem, jezikom.

Kozma Ahačič

Bistveno se mi zdi, da ne pozabimo, da je bil Prešeren preprosto dober pesnik. Ni pomemben zgolj kot lik in mit, ki ga danes povezujemo tudi s slovenskim jezikom in književnostjo. Kot dober pesnik lahko še danes oplemeniti naše življenje, še danes se lahko čudimo genialnosti njegove spojitve vsebine in jezikovnega zvena. Kot simbol pa nas opozarja na nekaj, kar prepogosto pozabljamo: poezija lahko spreminja svet, ker spreminja najgloblje v nas, ker nam jasní temno noč, ki tare duhá. Kdor poezije ne bere, zamuja pomembne življenjske priložnosti.

Andrej Rozman Roza

Najljubša mi je tista Prešernova kitica, ki jo uporabljamo za himno, a je na žalost naša zunanja politika ne upošteva, in se mi vse bolj zdi, da Slovenci uporabljamo Prešerna predvsem za to, da si lažemo, da smo miroljuben in kulturen narod. Če bi bili miroljubni, bi že kdaj priznali Palestino, ne bi podprli napada na Irak in ne bi metali za zdravstvo potrebnih milijonov v industrijo smrti. Če bi bili kulturni, pa bi že zdavnaj imeli kulturno politiko, ki bi spodbujala sodobno kakovostno in hkrati popularno družbenokritično umetnost. Tako pa častimo mrtve prednike zato, da se slepimo o lastni veličini, s čimer postajamo zmeraj bolj retardiran narod, ki hoče le »stati inu obstati« v romantičnih sanjah o sebi.

Andrej Blatnik

Prešeren je in še dolgo bo ključni slovenski ustvarjalec, tudi zato, ker najbolje izkazuje nacionalni značaj, zlasti v Krstu pri Savici, ki opravičuje zmožnost spreobrnitve za osebne koristi. Valjhun je preživet, ker »ravna po svoji slepi glavi, po božji volji ne, duhovni pravi«, Črtomir pa bo preživel, ker se preda novi močni volji, ki po svoje ravna novi svet. Običajni junak se je za svojo »akcijo v imenu ideje«, za tisto, v kar verjame, da ga presega, pripravljen žrtvovati in si s tem, da počne tisto, za kar verjame, da je prav, reši dušo, Črtomir pa se odloči, da bo kolektivno vero staršev zavrgel in se odločil za novo, intimno, v upanju, da se bo združil z ljubljeno Bogomilo vsaj po smrti. To, da tisti, ki »kriv morije je velike«, zapusti svoje vojščake, pa je med Slovenci dobro uveljavljen pojav, naj gre za stare vojne ali za prihajajoče bankrote.

Brane Senegačnik

V širšem civilizacijskem kontekstu našega časa, času izjemno zoženega antropološkega obzorja, v katerem je tako izrazito ogrožena človekova individualnost, se mi zdi morda najmočnejša dediščina Prešernove poezije njen neponovljivi slog, ki je izraz individualne človeškosti. Ta individualnost ni zasebnost ali ezoterika, niti kakršna koli partikularnost, temveč živ dokaz, da tudi najbolj splošne stvari, kot je jezik, resnično živijo in se prenavljajo samo v posameznikovi dejavnosti, ki je ni mogoče zvesti na noben kod, noben vzorec, ne jezikovni, ne ideološki, ne politični. Prešerna večkrat skušajo približati, naklonjeno ali obsojajoče, s tem, ko kažejo, da je bil »krvav pod kožo«, da zaradi svojih moralnih pomanjkljivosti (alkoholizma itd.) v resnici ni bil nič posebnega; morda res, vendar njegova poezija na svoj način govori ravno nasprotno: da je vsak človek poseben, da vsakdo nosi v sebi čisto svoj »pekel al' nebo« ‒ in edini jezik, v katerem se lahko o tem pogovarjamo, je bila in ostaja poezija.

Janko Kos

Ko se Slovenci znajdemo v težavah, kakršna je zdaj velika epidemija in kot bo prihodnja socialna kriza, se moramo zateči k Prešernu, ki je s svojim življenjem in delom pokazal, kako je treba vzdržati in ustvarjati v še tako težkih, poedincu in skupnosti nenaklonjenih časih. V življenju je videl dvoje poglavitnih vzgibov – strah in up, in to dvoje je zdaj del našega življenja. Prešeren nas uči, da ne smemo podleči strahu in ne izgubiti upanja.

Saša Pavček

Prešeren me nagovarja, mislim si, kaj, če Memento mori govori o dobi, ki odmira? Doba izkoriščanja, pohlepa, doba samodržcev, egoistov, doba vseh tistih, ki prisegajo na slepila, da zapolnijo lastno praznino? Vedno, ko se nekaj sesuje, ima človek možnost ustvariti nekaj novega, pravičnejšega. Vizija se rodi iz fantazije. Prešeren ji ni ustavljal poti. Verjel je v moč našega jezika in ga postavil ob bok velikim, za to dejanje sem mu hvaležna. V najbolj temnih pesmih mi kaže svetlobo: prihodnost je na strani globlje čutečih, složnih ljudi. Volje do ustvarjalnega, pokončnega življenja si ne smemo pustiti vzeti tudi v najtežjih preizkušnjah.

Peter Rezman

Po pravici povedano, redko sežem po Prešernovih Poezijah. Še največkrat, vsaj enkrat na leto, sem soočen z znamenito podobo cenzorsko prekrižane Zdravljice, ki govori sama zase, in to za vse čase. Imam pa ritual, da skoraj vsako dopoldne preberem naslove člankov na vedno istih digitalnih portalih – od leve proti desni. (Ne bom povedal, katerih sedem portalov preletim.) Po prebranem se včasih zgodi, da bi moral hitro dihati v vrečko, še večkrat se spravim nazaj v stabilno stanje z malo popravljeno (domnevno) Prešernovo kvantaško pesniško domislico – jej, pij in kavsaj, za drugo se ne ravsaj. Tako da ... ja. France Prešeren.

Marij Čuk

Prešernova enkratnost je tudi v naslednjem protislovju: večina Slovencev si polni usta z njim, a v resnici le malokdo ve, kdo je France Prešeren. Da je Pesnik nosilec demokratičnih vrednot, ki so danes močno ranjene; da je glasnik strpnosti, sožitja, sodelovanja; da je tvorec odprte družbe; da je nasprotnik avtoritaristične in ksenofobne politike policijskih ur in ustrahovanja. Da je, da je, da je ... do neskončnosti bi lahko razbirali Prešernovo človekoljubno semantiko in ji ne bi prišli do konca. Zato je sodoben danes in bo sodoben jutri. Ko bi mu prisluhnili, bi bil svet boljši, bi bilo slovenstvo povezano in Evropa bi bila resnična skupnost narodov. Prešeren je poosebljena Utopija. Zato mu verjamem!

Zoran Predin

Družbene zadrege Slovencev iz sredine devetnajstega stoletja, od lažne katoliške morale prek seksizma do odkritega šovinizma, so še vedno del naše vsakdanjosti, zato France Prešeren ostaja aktualen in še vedno upravičeno nosi naziv največjega slovenskega pesnika. Danes bi ga verjetno še bolj preganjali, kot so ga takrat. In prepričan sem, da bi današnji Sloveniji prepovedal uporabo svoje Zdravljice za himno.

Ivo Svetina

Komu danes še mar za Prešerna! Je čas norosti in bolečine. Je čas, ko celo akademik klone pred »mogočnostjo« fašistoidne ideologije in prakse. Je čas, ko se celo predsednik vlade poskuša v verzih! Je čas, ko vladajoča klika sestavi upravni odbor Prešernovega sklada tako, da je jasno, kdo ne bo smel dobiti nagrade. Je čas, ko minister za kulturo deluje kot likvidator. Kot mali ždanovček. Je čas, ko se zanika partizanski boj in s tem tudi vojaške enote, poimenovane po slovenskih pesnikih! Tudi Prešernova brigada je bila; in ni mit, da so partizani s seboj nosili knjižico Prešernovih Poezij. Eno takih imam doma, pripadala je mlademu junaku Jaroslavu Križki, ki je padel za našo svobodo. Še danes se na njej poznajo sledi njegove krvi, s katero je posvečena Prešernova poezija.

Branko Cestnik

Ko sem nazadnje počasi in natančno prebral Krst pri Savici, me je prešinilo dvoje: prvič, ogromno Prešerna ne poznamo; drugič, Prešeren je celosten umetnik. K prvemu: mislimo, da Prešerna poznamo, ker vemo kak verz na pamet in ker pojemo Zdravljico, veliko Prešerna pa se nam skriva v manj znanih pesmih, v verzih, ki jih preskočimo. To njegovo skrito bogastvo je po svoje dobro: tudi prihodnje generacije ga bodo lahko na novo odkrivale. K drugemu: v času političnih in ideoloških radikalizacij se tudi umetnost rada krči na družbeni angažma. Prešeren uči, da celosten umetnik poleg tega, da ima družbi kaj povedati, predvsem vztraja v iskanju lepote in v poglobljeni refleksiji intuitivnega tipa – česar aktivizem, politika in ideologija ne morejo dati.

Vlado Žabot

Pred nekaj leti sem bolj ali manj po naključju 3. decembra zvečer na ljubljanski Prešernov trg pripeljal manjšo skupino tujih literatov. Trg je bil nabito poln. Zbrani so v pokončni tišini poslušali čudovito zborovsko petje Prešernove podoknice. Tujci so strmeli. Tudi meni so prišle solze v oči. In na vprašanje, kaj se to tukaj dogaja, sem s ponosom odgovoril: »Ta veseli dan kulture.« Ter dodal: »V Sloveniji je kultura najvišja družbena vrednota in državotvorni element.« In tujci niso skrivali globokega vtisa o kulturni Sloveniji. Tudi danes velja isto: v Sloveniji je kultura najvišja družbena vrednota in državotvorni element! To dejstvo vse od Prešernovih časov naprej odločno razgalja sovražnost ali bedo vsakega, ki to zanika – ali ki si čez to celo drzne pljuvati. Takšni se v Sloveniji sami obsojajo.

Ifigenija Simonović

France Prešeren: ena sama zbirka! Vsaka pesem se zarine vame, pretežka/previsoka/pregloboka, da bi si jo lahko zapomnila, tako močna, da se je lahko oprimem ob vsaki stiski – ko premišljujem, ko čutim, ko želim priti nečemu do dna, ko žalujem, ko praznujem: kaj pa je tebe treba bilo ... hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne ... ko brez miru okrog divjam ... kopita sodi naj kopitar ... Prešernovi verzi so kot stebri mojega doma ... ko berem njegove pesmi, sem hvaležna, žalostna, srečna in vzhičena – vse hkrati.

Suzana Tratnik

Čeprav raje spremljam sodobno poezijo, so Prešernovi verzi gotovo tisti, ki jih še danes recitiram na glas, še posebej njegove »intimistične« pesmi, kot so Slovo od mladosti, Kam ali O, Vrba pa tudi Povodni mož. Tista njegova »goljfiva kača« je pač večna.