Toleranca je privilegij človeštva

Voltairov Filozofski slovar: Enciklopedično besedilo je poučen razsvetljenski dokument, ki ga težko označimo za klasično filozofsko delo
Fotografija: Kip francoskega filozofa Voltaira pred njegovo grobnico v pariškem Panteonu. Foto Shutterstock
Odpri galerijo
Kip francoskega filozofa Voltaira pred njegovo grobnico v pariškem Panteonu. Foto Shutterstock

Voltairov Filozofski slovar ne deluje kot slovar, čeprav vsebuje 118 gesel. Težko bi rekli, da gre za filozofsko delo v klasičnem pomenu besede, mogoče ga uvrstimo v zvrst enciklopedičnih besedil. Vsekakor pa gre za delo pisca, ki je hotel imeti in ohraniti status osebne in intelektualne neodvisnosti v polju razsvetljenega (raz)uma.

image_alt
Navodila za opazovanje sveta


V delu, ki smo ga zdaj dobili v prevodu Aljoše Kravanja in je izšlo pri založbi Krtina v knjižni zbirki Temeljna dela, so očitni Voltairovi razsvetljenski atributi: pikra in jedka kritika staroveškega in zgodnjenovoveškega klerikalizma, zahteva po družbeni toleranci, viden je njegov deizem, vidno je njegovo tako rekoč predrevolucionarno razpoloženje do družbenih klišejev svojega časa. Kot je zapisal prevajalec, je bil prevod narejen po besedilu iz leta 1769.

Kravanja, ki je tudi pisec spremne besede, je filozofijo Voltairovega dela okarakteriziral takole: je v manifestaciji univerzalnosti uma, ki se izraža v svobodomiselstvu in svetovljanstvu, ki se ne predaja predsodkom. Jedro Voltairovega nauka je v tezi, da so umne resnice med ljudmi univerzalno razširjene. To zveni podobno temu, kar je učil Spinoza, toda v duhu svojega časa se Voltaire ni skladal z Descartesom v prepričanju, da so nekatere resnice našemu umu vrojene. Bolj je sledil Johnu Locku, ki je učil, da je resnice treba spoznavati prek čutov. Ne glede na to pa ostaja jedro resnic, ki jih um, ko jih spozna, potrdi kot samorazvidne.

Obseg resnic je skladno z Voltairom precej omejen. Take so moralna načela, na primer prepoved ubijanja, upoštevanje priseg, spoštovanje staršev, tudi odpor do preganjanja. To je prvo, drugič pa nas ustvarjeno napotuje k premisleku o stvarniku. Narava nas napotuje k verovanju v Boga stvarnika in v tem je pravzaprav Voltairov deizem. Ker pri upoštevanju moralnih načel naravno verjamemo tudi to, da je Stvarnik plačnik in maščevalec, da poplačuje naša dejanja na tem svetu.

Umne resnice so torej obče dostopne, in narobe, Voltaire meni, da mnenja, ki niso predmet univerzalnega soglasja, bržčas niso resnična. To je vidno že pri imenih bogov. Tudi pri opisih in obravnavanju duše. Če bi bila namreč teorija duše resnična, bi se vsem kazala z enako stopnjo razvidnosti. Voltaire to reši z metafizičnim minimalizmom. Obstaja jedro samorazvidnih resnic, te se dotikajo moralnosti in deistične vere. Te resnice, pravi, so dostopne po naravni luči uma. Ko zapustimo to področje, smo v polju polemik in frakcij. Teme, kot so duša, narava, materija, so na strani spora. Kako torej rešiti razmišljanje o njih? Do njih, pravi, moramo biti zadržani, reči moramo: ne vem. Voltairov ideal je »nevedni filozof«.

Metafizični minimalizem Voltaira napotuje na deizem. Idealna vera zanj bi bila tista deistična vera, ki bi častila Boga, odprto pa pustila vprašanje, kdo je ta stvarnik in kako je ustvaril svet. Krščanstvo za Voltaira ni enotno, kajti veliko je cerkva, sekt in družb. On osebno zanika konsubstancialnost Očeta in Sina, torej, kar je bistvenega v nicejsko-carigrajski veroizpovedi. Pokazati hoče na Jezusovo moralno dimenzijo, podobno Konfucijevi filozofiji.
 

O prijateljstvu in naravni luči


V Filozofskem slovarju ne najdemo gesla deizem, čeprav Voltaira zaposluje bolj kot kaj drugega. Pod geslom religija pa naniza osem zanimivih dilem: prvo postavi v vprašanje, kako je z religijo, ki ni utemeljena na verovanju v drugo življenje; drugo postavi v vprašanje, kako je z razmerjem med politeizmom in monoteizmom; tretje je vprašanje nastanka krščanstva; četrto je v razmerju med religijo in državo; peto, zanimivo, je vprašanje, katera religija bi bila druga najmanj slaba »za našo sveto vero«; šesto je, kako je z religijo poganov; sedmo preiskuje potrebo po zmernosti pri oznanjevanju religije, in osmo, kako je treba skrbno ločevati državno od teološke religije.

V geslih, ki jih opisuje in pojasnjuje, je Voltaire poučen in duhovit. Vzemimo geslo prijateljstvo. Geslo kaže, kako Voltaire ni bil le jedek in ciničen kritik vsega, kar je predstavljala njegova doba, temveč tudi človek tenkočutnih vrednot. Prijateljstvo je zanj zveza med »dvema čutečima in krepostnima osebama«. Biti čuteč je ne biti samotar in brigati se za drugega. Biti kreposten je več kot le imeti pajdaše, ki jih imajo tudi hudobneži, sladostrastneži, razuzdanci, iskalci interesa, brezdelneži, politiki in vladarji. Pomeni upoštevati zvezo med dvema »nežnima in iskrenima dušama«. Prijateljstvo je bilo pri Grkih ena od točk religije in zakonodaje, predpisano je bilo z zakonom in religijo.

Čeprav v slovarju ne najdemo gesla deizem, pa najdemo geslo teist in tu pravzaprav razodene vsebino deizma. Teist je človek, ki je prepričan o obstoju dobrega, tudi vrhovnega bitja, »ki je naredilo vsa razsežna, vegetativna, čuteča in razmišljujoča bitja«. Seveda Voltaire veliko besed in gesel namenja hipokriziji tedanje družbe in ustanov, zlasti cerkvenih, ki so zasedale prostor tedanje družbene ideologije.

Prevajalec in pisec spremne besede celo oceni, da je Voltairov Filozofski slovar pravzaprav pamflet proti klerikalizmu, priročnik v boju proti fanatizmu. Pod geslom toleranca vidimo, kaj to pomeni. Za Voltaira je toleranca privilegij človeštva. Ljudje smo zgneteni iz šibkosti in napak, zato bi bil po Voltairu prvi zakon narave, da si moramo vzajemno odpuščati neumnosti. Gre pa v svojem uvidu še dlje. Postavi vprašanje, zakaj se je zahodna družba vse od prvega koncila v Nici (Niceji pri Konstantinoplu, Carigradu, današnjem Istanbulu) skoraj neprekinjeno mrcvarila? Podobno kot lahko preberemo pri Spinozi v njegovi Teološko-politični razpravi, tudi Voltaire za zgled postavi Amsterdam, celo dogajanje na tamkajšnji borzi. Še več, k temu da še borze v Londonu, Suratu ali pa v Basri, kjer »skupaj kupčujejo Jud, mohamedanec, pobožen Kitajec, brahman, grški kristjan, rimski kristjan, protestantski kristjan, kvekerski kristjan«. Oni drug nad drugega ne dvignejo bodala, pravi, da bi za svojo religijo pridobili duše.

Pod takim vidikom, to je vidikom tolerance, Voltaire obravnava pojem vere in Boga. Zgraža se nad papežem Aleksandrom VI., ki je učil celibat, sam pa imel otroke in celo spal s svojo hčerko Lukrecijo. Vi imate ključe nebes, je zapisal, zato vam sveti Peter ne bo zaloputnil nebeških vrat, »kar pa se mene tiče, vam priznam, da bi potreboval mogočno zaščitništvo, če bi, ubogi princ, kot sem, spal z lastno hčerko in koristil bodalo ter strup tako pogosto kot Vaša Svetost«. Vera je torej lahko tudi zavajajoča. Pomaga pri strahu pred kugo, lahkoto in vojno, trem najslovitejšim sestavinam »tega nizkotnega sveta«.
 

​Naravna religija


Zato pa Voltaire hvali naravno religijo. Ta, pravi, je državljanom že tisočkrat preprečila izvršitev zločinov, kajti plemenita duša nima volje do zločinov in nežna duša trepeče pred njimi. Boga ima za pravičnika in maščevalca. Naravno religijo Voltaire postavlja proti umetni religiji, ki ljudi spodbuja k vsem krutostim na vojaških pohodih, k zarotam, k prevratom, plenjenju, zasedam, napadom na mesta, požigom in umorom.

Pri obravnavanju civilnih in cerkvenih zakonov pri Voltairu spet najdemo podobnosti s Spinozo. Besede v teh geslih položi v usta nekemu pravnemu svetovalcu, češ, Cerkev naj ima moč le tedaj, ko cerkveni zakon potrdi vlada. Kar zadeva poroke, naj bo vse odvisno edino od magistrata, duhovniki pa naj se držijo svečane funkcije blagoslavljanja porok. Cerkveni uslužbenci morajo v vseh primerih biti podvrženi vladi, kajti so podložniki države.

Filozofski slovar Foto Promocijsko Gradivo
Filozofski slovar Foto Promocijsko Gradivo

To držo lahko razumemo z novimi zakonitostmi novega veka, lahko pa tudi iz fonda univerzalnega pojmovanja morale. Pod geslom morala Voltaire citira gospoda Le Beauja, ki je rekel, da obstaja le ena morala, tako kot obstaja le ena geometrija. Zgodovina moralizma oziroma moraliziranja seveda izkazuje množico moral in pogledov nanjo. Toda Voltaire moralizem Rimljanov, ki so usmrtili apostola Pavla, in podobne primere, vezane na običaje, navade in verovanja, označi takole: »Morala ni v praznovernosti, ni v obredju, nič nima skupnega z dogmami. Ne moremo prevečkrat ponoviti, da so dogme različne in da je morala enaka pri vseh ljudeh, ki uporabljajo svoj um.« Za Voltaira morala prihaja od Boga kot svetloba. Praznoverja so temine, so v temi. Voltaire poziva bralca, naj premisli in doume to resnico.

Svetloba je za Voltaira vodilo razuma, obsega jo pojem naravne luči. V tem smislu je razsvetljenec, kajti luč razuma razsvetljuje temo nevednosti, ki vlada svetu. V tem in iz tega je utemeljeval svoj deizem, v katerem je vztrajal vse do smrti.
Filozofski slovar, ki ga je pisal v duhu svojega časa in v razsvetljenskem okolju svojih somišljenikov, je branje, ki ga tokrat v slovenščini lahko vzamemo v roke kot svojevrsten spomenik svojega časa. Bilo jih je več, bili so različni in različno poučni, toda Voltairov je natanko tak, kakršen je, in kot tak sodi v knjižnico vedoželjnih razsvetljenih bralcev.

Preberite še:

Komentarji: