V preostankih skrivnosti bivanja
V tem smislu opazimo tudi osebno perspektivo avtorja, ki si zasluži vse spoštovanje zaradi vztrajanja v tej družbeni drži, posebej v Sloveniji, kjer je personalizem zaznamovan z družbeno in osebno zgodbo Edvarda Kocbeka in je bil glede na tradicijo krščanskega socializma odrinjen v vsem socialističnem povojnem obdobju, hkrati pa nikoli prav sprejet v katoliškem okolju. Spoštovanje si zasluži tudi zaradi neutrudnega plavanja proti toku postmoderne in od neoliberalizma poškodovane sodobne civilizacije.
Drugi zorni kot pa je ta, da avtor nadaljuje in avtorsko oplemeniti idejo Hansa Künga, avtorja tako imenovanega Weltethosa (svetovne etike). Kovačič Peršin potrebo po religiozni odprtosti v moderne dileme sveta opremi s programskim prepričanjem o rešljivosti sveta le v polju univerzalno osvetljenega duha, na podlagi strpnosti, ekumenskosti, odprtosti, sožitja in na skupnem imenovalcu personalizma, kot ga je v svoji teoretični oddaljitvi od Hegla in Kanta z eksistencializmom zaznamoval tudi Søren Kierkegaard.
Zatemnitev celovite
podobe človeka
Izhodišče takega pojmovanja je seveda mogoče, če se v središče postavi »vprašanje človeka«. Tak je tudi naslov začetnega poglavja. Gre za vprašanje, ki je na moderen način v filozofiji znanosti postalo aktualno z Immanuelom Kantom. Vse skupaj se je poslej razvijalo v posebno racionalno nastavljeno antropologijo, ki pa, kot avtor poudari z referenco na Martina Bubra, »ne zajema celotnega človeka«. Izhodišče Bubrovega dvoma o zadostnosti kantovske antropologije Kovačiča Peršina pelje do ugotovitve Maxa Schellerja, namreč, da človek v nobenem obdobju sam sebi še ni bil tako problematičen, kot je v sedanjosti.
To se kaže v novem obzorju mišljenja, v novem pojmovanju človeka, »ki ga sodobne naravoslovne in tudi že humanistične znanosti razumejo kot bitje, ki ga je mogoče povsem razložiti brez preostanka skrivnosti bivanja«. Še drugače povedano, uveljavlja se pojmovanje, ki človeka ne predvideva več toliko kot bitja svobode, sposobnega preseganja bioloških in zgodovinskih determinant, temveč predvsem kot bitje v posebni obliki biološko tehnološkega obstajanja. Scheller tako pojmovanje imenuje zatemnitev celovite podobe o človeku, Buber, poudari avtor, ki je filozof odnosnosti in človeške medsebojnosti, problem vidi eksistencialno. To pomeni, da je človeka kot predmet proučevanja treba obravnavati kot celoto, »skladno z njegovo bitjo in smislom«.
Nekaj podobnega, poudari Kovačič Peršin, je pri nas zagovarjal Janez Svetina, ki je umrl pod streli JLA. Če bi bil človek moralno ali duhovno tako razvit, kot je v modernem času intelektualno, je ta zapisal, »bi znal na razumnejši in harmoničnejši način uporabljati znanost in velikanske sile, ki mu jih daje v roke«.
Onkraj moralnega funkcionalizma
Ključ definicije človeka je namreč v tem, da je človek bitje preseganja, torej transcendence, vrata »večnosti« pa se odpira po »moralni uzavestitvi«, v zmožnosti duhovnega ozaveščanja. Zato je človek po eni strani bitje svobode, po drugi pa nujnosti. Je bitje narave, hkrati jo presega. Avtor tu premišljuje o razmerju med naravo in duhom, ki je tako zelo zaposlovalo velikana nemške klasične filozofije Kanta in Hegla, toda po odgovore gre tudi k Bubru in njegovemu »dialoškemu principu«. Razmerje jaz-ti in jaz-ono postane ustreznica napetosti med duhom in naravo, in prvo razmerje postane ustreznica svobode.
To nakazuje tudi resničnost besed Karla Jaspersa, namreč, da »eksistenca sama po svojem bistvu ni nikdar izolirana«. Obstaja le v komunikaciji in zavesti o drugih eksistencah. Tako kot pri Heideggerju, pravi avtor, tu soljudje niso strukturno sicer nujen, zato pa »sebstvenost nujno ovirajoč element«. Ko je, kot je poudarila Hana Arendt, filozofija eksistence izstopila iz »obdobja obsedenosti s sebstvom« in prišla je možnost za novo definicijo človekovega dostojanstva.
Kovačič Peršin vpelje tezo o človeku, ki ni le bitje zase, temveč je tudi znotraj duhovne bitnosti za drugega. Osnovna lastnost biti človek, tu poudari Kierkegaardovo misel, je presegati samega sebe in vstopiti v bivanje za drugega. Kierkegaard je v svojo eksistencialistično teorijo vstopil prek kritike Hegla in Kanta in zdi se, da je tak pristop blizu tudi Kovačiču Peršinu. Gre za notranji imperativ etičnosti, po kateri človek »postaja to, kar postaja«, torej za nekaj, kar presega »racionalistično utemeljevanje«.
V načelu sobivanja, ki je potrebno za etično delovanje, potem avtor spet vpelje Hanno Arendt, namreč, šteje tudi politična odgovornost. Družbeni odnosi od človeka zahtevajo solidarnost in pravičnost in sobivanje (tu se avtor nasloni tudi na Chaliera), zahtevajo družbeno angažiranost.
V sodobnem času se zaradi kontroverznosti modernosti odpira prostor za nov etos sobivanja, za počlovečevanje človeka. V času ideologij se je ta dimenzija izgubila ali vsaj razpršila. Ideologije so uveljavile moralični funkcionalizem, revolucija je moralo funkcionalizirala skozi perspektivo njenega uspeha. Etos sobivanja pa gre v preseganje moralnega funkcionalizma, etiki daje izvorni pomen – prve filozofije.
Od Solovjova
do Kovačiča Peršina
Knjigo Petra Kovačiča Peršina beremo kot poljudna dela Antona Trstenjaka, pisana v enciklopedičnem slogu. V resnici mu je glede personalističnih vprašanj enakovreden. V »analizi« prihodnosti se opre na kritiko Adorna in Horkheimerja, ki sta že po drugi svetovni vojni šla v kritiko in analizo »dialektike razsvetljenstva«, torej krize oziroma kritičnih momentov moderne.
Človeka, pravi, pa je treba videti v širši dimenziji, kot več kakor bitje, ki je definirano le iz razvojne teorije antropološke vede. Tu po Trstenjaku citira Rogerja Garodyja, ki je zapisal, da človek ni le to, kar je, ampak tudi to, kar še ni. Podobno pove Vekoslav Grmič, namreč: »Človek ni samo tisto, kar pač je, temveč je še bolj tisto, po čemer hrepeni, kar upa in ljubi.«
V takih mislih se personalizem te vrste pokaže v svojih barvah, ki so precej drugačne od sistemskega kolorita klasične nemške filozofije. Toda pri Petru Kovačiču Peršinu, enem zadnjih vitezov slovenskega personalizma, je dobro videti še druge, originalne momente, ki jih avtor nikoli ne izmakne zgodovini slovenskega duhovnega, političnega in državniškega samopostajanja.
Ko omeni Vladimirja Sergejeviča Solovjova, lahko pridemo na sled pravemu Kovačiču Peršinu, njegovemu »osebnemu eksistencializmu«, ki pokaže čistost njegove misli in njegovo spoštovanja vredno osebno integriteto. Solovjov, kot pokaže na drugem mestu, v razpravi Solovjov o protestantizmu, objavljeni v reviji Stati inu obstati (2021, št. 34), je bil eden ključnih utemeljiteljev ruske filozofije. Tam postane predhodnik personalizma in nadaljevalec filozofije Nikolaja Berdjajeva. Ta je pomemben predvsem zato, ker je premočno vlival na francoskega personalista Emmanuela Moniera, intelektualnega in duhovnega vzornika Edvarda Kocbeka, slovenskega personalista, krščanskega socialista, politika in do neke mere človeka, ki je močno zaznamoval tudi intelektualno, politično in duhovno držo Petra Kovačiča Peršina.
Mir je absolutna podlaga
Pri Solovjovu Kovačič Peršin zapiše nekaj, kar bi lahko v širšem smislu sporočila o sožitju različno mislečih ljudi in strpnosti videli tudi kot njegovo lastno usodo: »Poudariti velja, da ga je intelektualni, duhovni in družbeno angažirani razvoj privedel do ideje ekumenizma, ki je postala ena njegovih osrednjih preokupacij. Je prvi veliki ekumenist v ruskem pravoslavju, kar ga je osamilo v pravoslavnem okolju.« Ideja ruskega personalista je bila v krščanstvo vpeljati enost v različnosti, v svojem času je bil tudi blizu liberalnemu hrvaškemu (đakovskemu) škofu Josipu Juraju Strossmayerju. V katolicizmu je bil kot pravoslavec naklonjen institutu papeštva, v protestantizmu je znotraj prevlade sekularizacije videl možnost premišljevanja modernega človeštva, ki se je znašlo zunaj religiozne sfere. Protestantizem, je pokazal, gre vštric s pojavom sekularizma.
https://www.delo.si/sobotna-priloga/vojna-in-mir/
Sodobni tvorbi, pozitivizem in socializem, sta hoteli zavzeti prazno mesto, ki »ga je religija pustila v življenju in vednosti sodobnega omikanega človeštva«. Toda na koncu je vedno vprašanje enakosti, v tem imenu so se spočenjale revolucije. Ko Solovjov obravnava ta problem, ima Kovačič Peršin bržkone v mislih tudi našo zgodovino socialistične revolucije: »Toda na našem svetu, ki temelji na boju, na neomejenem tekmovanju med posamezniki, ni enakost pravic nič brez enakosti moči.« Do te enakosti pa nikoli v zgodovini ni prišlo. Kot je povedal že Solovjov, tudi v vladavini kapitala sta svoboda in enakopravnost za večino končno le abstraktni možnosti.
Pomanjkljivost sekularnih ideologij kot nadomestkov za religijo po Solovjovu je, da se udejanjajo kot brezpogojna resnica, ta pa je mogoča le v območju »religiozne totalitete«, v veri, ki pa v moderni družbi ne more biti kriterij delovanja družbe. V tem Kovačič Peršin vidi paradoks, ki ga je mogoče preseči s personalističnim principom, z odpovedjo »svoji izključujočnosti, samouveljavljanju ali sebičnosti«.
V takem smislu lahko razumemo avtorjevo navezanost in privrženost misli oziroma ideji svetovnega etosa, kot jo je spočel znameniti protestantski teolog in filozof Hans Küng. Njemu kot avtorju projekta svetovni etos Kovačič Peršin svoje delo tudi posveča. Religija namreč s svojim tradicionalnim načinom oznanjevanja nagovarja vedno manj ljudi, zato se je treba srečati na nekem univerzalnejšem terenu, v svetovnem etosu, ki za temelj predpostavlja svetovni mir.
Tu lahko vidimo podobnost med Kovačičem Peršinom (in Küngom) s sociologom Ulrichom Beckom, ki je v znamenitem delu Lastni Bog postavil zelo podobno izhodišče. V mrku vrednot, zapiše Kovačič Peršin, se je treba zateči k miru kot stanju duha in ključu vrednot proti surovosti ideoloških nagovorov in izključevanja.
Ideja miru se seveda spogleduje z utopijo, toda postati mora vodilo politike, gospodarstva ter svetovnonazorskih in verskih skupnosti. Prihodnost sveta namreč pripada miroljubnim.
Knjiga Petra Kovačiča Peršina je zrelo delo personalistične filozofije v Sloveniji. Njeno in avtorjevo sporočilo je, da tudi ljudje, ki ne hodimo v tej smeri, lahko prepoznamo pot na isti gori, na katero vodijo različni pristopi.
