Vpliv premoga na sodobne volitve

Globalne uspešnice, kakršne so Huntingtonova Spopad civilizacij, Brysonova Kratka zgodovina skoraj vsega, Dawkinsonova Bog kot zabloda, Hararijeva Sapiens, Figesova Natašin ples, Fukuyamova Konec človeštva, Hawkingova Kratka zgodovina časa, in še precej jih je, imajo skupno lastnost, da njihovi avtorji iz vsem znanih dejstev ali teorij znajo plast za plastjo izluščiti nove, včasih presenetljive vpoglede in interpretacije. Izvori Lewisa Dartnella so tudi tako branje.



Izhodišče zgodovinsko intoniranega pregleda Dartnell navede v sklepnih besedah knjige, ob opisovanju sestavljene satelitske fotografije našega planeta ponoči: skorajda abstraktna črnobela fotografija po njegovem mnenju »čudovito ponazarja globalno civilizacijo, ki smo jo zgradili v tisočletjih, in kako nas je oblikoval planet, na katerem živimo. (…) Ena sama podoba tako zajema povzetek dosedanje človeške zgodbe – in od našega izvora smo daleč prišli. Zemlja je nemirno dinamičen kraj in njene obrazne poteze in planetarni procesi so v celotni človeški zgodbi igrali odločilno vlogo.«

Že v uvodu pa ne skriva tistega, kar hoče v delu, ki je v izvirniku izšlo leta 2019, dokazati s svojim raznolikim instrumentarijem (nenazadnje je študiral biologijo, doktoriral iz astrobiologije in filozofije in postal profesor komunikacije znanosti na londonski univerzi v Westminstru); med vprašanji, ki ga najbolj motivirajo, so temeljna: »Kakšni so vzroki za glavne značilnosti sveta, za fizične pokrajine celin in oceanov, gora ter puščav? In kako so različni tereni in aktivnosti našega planeta in širše gledano našega vesoljskega okolja vplivali na pojav in razvoj naše vrste in zgodovino naših družb in civilizacij?«

Dartnell v svoji zgodbi išče dokaze za to, na kakšne načine je bila Zemlja, kot zapiše, sama na sebi osrednja protagonistka v izoblikovanju zgodbe o človeštvu, zanima ga odkriti odgovor, kup odgovorov na preprosto vprašanje, kako nas je Zemlja ustvarila. Njegov sintetični zgodovinski pregled, pravzaprav enciklopedični pogled na zgodovino planeta in človeka, je zato podkrepljen z vsem tistim, kar ponujajo najrazličnejše vede, od geografije, biologije in geologije do okoljskih znanosti, posveča pa se marsičemu, od vpliva trkov tektonskih plošč in klimatskih razmer na zdajšnjost do posledic posameznih pomembnih epizod v geološki zgodovini planeta. Mimogrede, vse to Dartnell večinoma počne na zabaven način in streže z imenitnimi podrobnostmi, v nekaterih odlomkih pa se morda preveč prepusti navdušenju nad vednostjo in bralca odpelje na rob tistega, kar označujemo kot poljudna znanost.
 

Srebro ljubezenske zgodbe

Zakaj se v Južni Afriki dandanes govori afrikanščina? Dartnellov odgovor je jasen: kapitan Nizozemske vzhodnoindijske družbe Henrik Brouwer, ki je leta 1611 obplul Rt dobrega upanja, potem pa namesto severovzhodno proti Indiji ladjo obrnil južno, v močne zahodne vetrove, je odkril morsko avtocesto, ki je do Začimbnih otokov ponujala mnogo hitrejšo pot, saj kapitanom ni bilo treba čakati na monsunske vetrove v Indijskem oceanu. Vendar so Nizozemci morali pred dolgim zadnjim delom svojega potovanja ladje oskrbeti z novimi zalogami, kar je bil razlog za ustanovitev Cape Towna.

Nič manj preprostega odgovora avtor ne ponuja ob ugotovitvi, da je bil glavni tovor, ki so ga Španci prevažali prek Tihega oceana od šestnajstega stoletja dalje, v Mehiki in v Andih izkopano srebro. Izkopano ameriško srebro so tovorili ob obali Južne Amerike do Panamske ožine, z mulami pretovorili in naložili na ladje, namenjene v Španijo, približno petino pa so, kot piše Dartnell, »na manilskih galeonih poslali čez Tihi ocean in na Filipinih so ga izmenjali za kitajske dragocenosti: svilo, porcelan, kadilo, mošus in začimbe. Naposled se je, ne glede na to, ali je bilo srebro po poti manilskih galeonov poslano na Filipine za trgovanje s Kitajci ali pa nazaj v Španijo in nato filtrirano skozi evropske imperije proti vzhodu, približno tretjina vsega južnoameriškega srebra stekla na Kitajsko, ki je tej dragoceni kovini postavljala celo višjo ceno kot zlatu.

Del srebra se je izmenjal z Indijo, kjer je mogulski cesar Šah Jahan v začetku sedemnajstega stoletja zgradil sijajen mavzolej za svojo ženo – Tadž Mahal.« To je seveda pravi trenutek za Dartnellovo rezoniranje: »Ta večni simbol ljubezni pooseblja tudi zgodnjo globalno ekonomijo, ki je vzniknila z dobo plovb: južnoameriško srebro, ki so ga izkoriščali Španci in z njim razpolagali evropski trgovci, je naposled financiralo monumentalni gradbeni projekt v Indiji.«

Poseben primer, ki ga Dartnell ne pozabi omeniti v eni od opomb, je zgodba o muškatnem oreščku, nekdaj dragoceni začimbi z južnoazijskih otokov, s katero so sprva trgovali konstantinopelski, beneški in lizbonski trgovci, v besni tekmi za Začimbne otoke pa so si Holandci in Angleži privoščili najrazličnejše norosti, vztrajnost in pogum poročnika Nathaniela Courthopa in njegovih tridesetih mož pa sta britanski kroni omogočila, da so trikilometrski moluški otok Run v otočju Banda, prvotno domovino muškatnega oreška, davnega leta 1667 zamenjali za nizozemsko kolonijo Manhattan, New Amsterdam pa je bil preimenovan v New York.
 

Moč geografskega determinizma

Take sladko zveneče, na prvi pogled komaj verjetne ugotovitve najde Dartnell tudi drugod, njegova primerjava geološkega zemljevida Združenih držav Amerike z zemljevidom, ki kaže volilne izide zadnjih nekaj predsedniških volitev po okrajih, postreže z nespregledljivostjo, jasno razmejeno vijugo prek Severne in Južne Karoline, Georgie, Alabame in vzdolž obrežij Misisipija, kjer že vse od časa po državljanski vojni kljub obkroženosti z republikanskimi okraji trdno volijo demokratsko stranko: »Osupljivo dejstvo je, da je ta jasno definirani pas območij, ki volijo demokrate, posledica starodavnega oceana, starega na desetine milijonov let.«

Vzorec, razlaga avtor, sledi pasu površinskih kamenin, ki so bile tam odložene v času pozne krede pred šestinosemdesetimi in šestinšestdesetimi milijoni let in so botrovale bogati prsti, idealni za vzgajanje poljščin, najbolj pa za kultivacijo bombaža, ki je potrebovala suženjsko delo … tudi po izkorenitvi suženjstva pa demografskih sprememb ni bilo in tako imenovani črni pas je predstavljal osrčje gibanj za državljanske pravice po drugi svetovni vojni, okrožja z največjim deležem Afroameričanov pa se tradicionalno nagibajo h glasovanju za politike in obljube demokratske stranke. Morda se zdi malce vprašljivo, ali volilne izide lahko nonšalantno razloži le tako preprost geografski determinizem, ki spregleduje politična gibanja v družbi, a Dartnellova argumentacija učinkuje prav prepričljivo.

Nič drugače ni na drugi strani Atlantika, razporeditev tristo dvajset milijonov let starih premogovnikov karbonskega premoga v Združenem kraljestvu, ki je poganjal industrijsko revolucijo, se presenetljivo natančno ujema z britanskimi volilnimi izidi oziroma z razporedom volilnih enot, v katerih zmagujejo laburisti. Korelacije med političnim in geografskim so po Dartnellovem mnenju očitne, gosto poseljena, multikulturna mesta, kakršen je London, so se nagibala k laburistom, redko poseljene, večje ruralne volilne enote pa so v večini volile konservativno stranko: »Zdi se, da se stara geologija globoko v podzemlju še vedno odraža v življenjih ljudi danes.«
 

Veter in globalna ekonomija

Posebej odlične vloge v človekovi zgodbi na pragu sodobnosti pa Dartnell ne nameni zgolj goli geografiji oziroma tektoniki, ampak – vetrovom. Portugalski in za njimi španski pomorščaki so s pomočjo kanarskega toka najprej odkrili pozabljene Kanarske otoke, ki so Rimljanom pomenili konec sveta, sledili so ugodnim tokovom in vetrovom starodavne morske poti vzdolž maroške obale, vrnitev domov pa je bila večji izziv, vendar so portugalski navigatorji razvili ključno inovacijo, volta do mar, obrat ali povratek morja: če so se hoteli s Kanarskih otokov vrniti severovzhodno od Portugalske, so se obrnili proti zahodu, v Atlantik, kjer so ujeli prevladujoče jugozahodne vetrove.



Sčasoma so pridobili znanje in samozavest, da so se lotili tudi večjih potovanj v neznano, zapiše Dartnell, atlantski otoki, poleg Kanarskih še Azori, Madeira in Zelenortski otoki »so odigrali ključno vlogo v dobi velikih odkritij, njihovo 'odkritje' pa je naznanjalo tudi najgrše vidike evropske ekspanzije: teritorialno zavojevanje, kolonializem in plantaže, ki jih je obdelovala suženjska delovna sila.« Poznavanje morskih tokov in vetrov, razumevanje vzorcev zanesljivih vetrov in tokov po svetu je evropskim morjeplovcem odprlo trgovske poti, ki so Evropi prinesel veliko bogastvo, dejstvo, da so bili zmožni pluti po vseh oceanih sveta, pa je bilo »revolucija, ki je naznanjala rojstvo današnje globalne ekonomije.«

Nekaj podobnega vetrovom najde Dartnell tudi ob pregledovanju zgodovine energije, ko spomni na to, da je z mehansko revolucijo, vodnimi kolesi in mlini na veter srednjeveška Evropa postala prva družba, ki svoje produktivnosti ni utemeljila le na moči napenjanja človeških ali živalskih mišic, ampak ji je uspelo uporabljati »ogromne zaloge shranjene energije, ki nam leži pod nogami« – najprej premog, kondenzirano esenco številnih letin gozdne rasti, fosilizirano sonce torej, še kasneje pa nafto in zemeljski plin. »Uporaba fosilnih goriv je podobna izpustitvi v svetilko ujetega duha: uresničila nam je željo iz sedemnajstega stoletja po praktično neomejeni energiji, toda ne brez škodljivega zla v obliki nenamernih posledic, ki so se pokazale šele sčasoma.«

Dartnellov preplet znanosti in zgodovine v Izvorih je branje, ki utegne marsikoga navdušiti tudi zato, ker iz človekove zgodbe izpusti posamezne vojaške zmage in pomembnost vidi povsem drugje, v dogajanju, ki pravzaprav ni nikdar končano in na katerega človek tako rekoč nima velikega vpliva.