Namesto moralističnega opomina ironičen komentar
Z Grmačami Daneta Zajca v režiji Nine Rajić Kranjac v jubilejno stoto sezono mariborske Drame
Odpri galerijo
Ob vseh nesimetričnih členitvah, scenografskih in kostumografskih ekshibicijah ter kaotično nadrobljenih asociacijah vedno znova prepričljivo zazveni tudi Zajčeva poetika. Foto Damjan Švarc
Če bi hoteli Grmače Daneta Zajca interpretirati v integralni verziji in uživati v vseh njenih poetičnih, enigmatičnih, simboličnih in metaforičnih razsežnostih, bi jih verjetno morali uprizoriti v hermetičnem in izoliranem načinu komornega, statičnega, samozadostnega in v sebi sklenjenega odrskega dogodka. Da bi dosegli povsem koncentriran in nelinearen časovni prostor, bi bilo verjetno treba režijsko intervenco reducirati na minimum, prav tako klasično odrsko podobotvorje, scenografijo in kostumografijo, morda bi bil najprimernejši kar odrski recital ali celo inscenacija v formi radijske igre.
Priredba režiserke Nine Rajić Kranjac in dramaturga Tiborja Hrsa Pandurja ponuja povsem drugačno različico, ki pa presenetljivo solidno funkcionira. Zgoščen tekst je razpršen na dialoge in monologe, ki med seboj le ohlapno korespondirajo, ob tem pa je dopolnjen še z drugimi Zajčevimi besedili in številnimi avtorskimi vložki ter obložen z nešteto vizualnimi in zvočnimi poudarki. Predstava je zastavljena v formi radikalne dvojnosti – na eni strani brisanje odrskega iluzionizma in sestop iz višav Zajčeve metaforike v hiperrealnost in vzporedno konstantno ponovno vzpostavljanje iluzijskih plasti, vendar v drugačnih pomenskih konstelacijah. Podobno radikalno dvojno je naravnana dinamika, kjer se statika izmenjuje z izjemnim tempom in najrazličnejšimi vsebinskimi in formalnimi zastranitvami, ki vedno znova grozijo, da bo drama razpadla, vendar se že v naslednjem trenutku nekako spet sestavi.
V tokratni mariborski uprizoritvi Grmače nikakor niso zgolj abstrakten, kvazimitološki kraj, temveč sta lokacija oziroma milje natančno definirana. Ob bolj spektakelskih domislicah, kot sta žvižganje gum starega, sesutega fiata ali prenos dogajanja skozi vrata zaodrja na cesto, je v tem smislu opazna izredna pozornost do detajlov, zarobljenost posameznikov ilustrirata tudi banalnost njihove oprave (simptomatične trenirke) in trivialna gestika, vključno z vrtanjem po nosu in pljuvanjem. Vendar se takšen hipernaturalizem stalno izmenjuje s stilizacijo, potujitvijo in ironično distanco, prozaična realnost se občasno dvigne na raven drame ali celo alegorije in spet zdrkne na nivo gole pojavnosti. Ob izredni gostoti znakov ter kabarejskih in improvizacijskih vložkih predstava dobi značaj na videz kaotičnega in heterogenega kopičenja verbalnih refleksij, podob, zvokov in šumov, ki občasno dobivajo povsem avtonomno pozicijo in reducirajo percepcijo na zgolj strukturno zaznavo.
In vendar v končni konsekvenci nikakor ni ustvarjen vtis, da je bila Zajčeva predloga zgolj nekakšen izgovor za avtorski projekt. Ob vseh nesimetričnih členitvah, scenografskih (Urška Vidic) in kostumografskih (Marina Sremac) ekshibicijah, bolj ali manj milozvočnih tonih odrskega kvarteta, kaotično nadrobljenih asociacijah in simulaciji interpretacije teksta z uporabo didaskalij, vedno znova prepričljivo zazveni tudi Zajčeva poetika. Ne zgolj kot vložek, avtorjevo integralno besedilo ohranja status vezivnega tkiva, obenem pa vedno znova dogajanje osredišči in ponuja – sicer razmeroma kratke – užitke zgolj v hipnotičnem mojstrstvu pesniške besede.
Za to so seveda zaslužni igralci in igralke, kjer je spet opaziti potencirano dvojnost. Izjemni Benjamin Krnetić z lahkoto prestopa mejo med banalnostjo konkretne stvarnosti in alegorične fikcije, temu ustrezni sta tudi njegovi gestika in dikcija, ki variira med pocestno retoriko in magično vzvišenimi recitativom. Enako velja za Vladimirja Vlaškalića, ki je že tradicionalno prepričljiv v preseganju uokvirjene odrske realnosti in zna svojim likom spontano in brez kakršnegakoli forsiranja vedno vtisniti izjemno kvaliteto stvarne in realne fiziognomije.
V tem smislu – čeprav s pomembnimi karakternimi razlikami – funkcionirajo tudi Nejc Cijan Garlatti, Žan Koprivnik in Matevž Biber, še zlasti Biberjeva kreacija se zdi ultimativna v predstavljanju vulgarno preproste eksistence. Nataša Matjašec Rošker, Minca Lorenci in Liza Marijina predstavljajo bolj »dramatični« oziroma bolj izrazito mediatizirani protipol tovrstni prevladi realnega. Predstavi zagotavljajo večpomenske razsežnosti in fikcijsko dimenzijo prevajajo v dejansko realnost in spet nazaj, kar vključuje sarkazem in ironijo, pri tem pa asistira tudi Gorazd Žilavec kot Lah.
Ob natančnem branju bi v mariborskih Grmačah morda lahko razbrali izrazite aktualne družbenopolitične poudarke, od ideoloških in generacijskih do vprašanja odnosa do tujcev in univerzalnega tujstva v razmerju do drugih in do samega sebe, nenazadnje je kratek vrinjen tekst zelo blizu nekakšnemu aktivističnemu manifestu. Vendar se zdi poglavitna kvaliteta uprizoritve pravzaprav v detekciji popolne dezorientiranosti današnjega časa ter razpršenem fokusu, saj se ob množici vtisov in dražljajev pravzaprav ne moremo več koncentrirati na nič res smiselnega in relevantnega. V ospredje zato stopijo najnižji nagoni, vendar takšno akcentualizacijo nevtralizira natančno dozirana satirična nota, zato predstava ne dobi razsežnosti izrazitega moralističnega in svetoboljnega opomina, temveč funkcionira bolj kot ironičen komentar. Kar povsem zadošča.
Priredba režiserke Nine Rajić Kranjac in dramaturga Tiborja Hrsa Pandurja ponuja povsem drugačno različico, ki pa presenetljivo solidno funkcionira. Zgoščen tekst je razpršen na dialoge in monologe, ki med seboj le ohlapno korespondirajo, ob tem pa je dopolnjen še z drugimi Zajčevimi besedili in številnimi avtorskimi vložki ter obložen z nešteto vizualnimi in zvočnimi poudarki. Predstava je zastavljena v formi radikalne dvojnosti – na eni strani brisanje odrskega iluzionizma in sestop iz višav Zajčeve metaforike v hiperrealnost in vzporedno konstantno ponovno vzpostavljanje iluzijskih plasti, vendar v drugačnih pomenskih konstelacijah. Podobno radikalno dvojno je naravnana dinamika, kjer se statika izmenjuje z izjemnim tempom in najrazličnejšimi vsebinskimi in formalnimi zastranitvami, ki vedno znova grozijo, da bo drama razpadla, vendar se že v naslednjem trenutku nekako spet sestavi.
V tokratni mariborski uprizoritvi Grmače nikakor niso zgolj abstrakten, kvazimitološki kraj, temveč sta lokacija oziroma milje natančno definirana. Ob bolj spektakelskih domislicah, kot sta žvižganje gum starega, sesutega fiata ali prenos dogajanja skozi vrata zaodrja na cesto, je v tem smislu opazna izredna pozornost do detajlov, zarobljenost posameznikov ilustrirata tudi banalnost njihove oprave (simptomatične trenirke) in trivialna gestika, vključno z vrtanjem po nosu in pljuvanjem. Vendar se takšen hipernaturalizem stalno izmenjuje s stilizacijo, potujitvijo in ironično distanco, prozaična realnost se občasno dvigne na raven drame ali celo alegorije in spet zdrkne na nivo gole pojavnosti. Ob izredni gostoti znakov ter kabarejskih in improvizacijskih vložkih predstava dobi značaj na videz kaotičnega in heterogenega kopičenja verbalnih refleksij, podob, zvokov in šumov, ki občasno dobivajo povsem avtonomno pozicijo in reducirajo percepcijo na zgolj strukturno zaznavo.
In vendar v končni konsekvenci nikakor ni ustvarjen vtis, da je bila Zajčeva predloga zgolj nekakšen izgovor za avtorski projekt. Ob vseh nesimetričnih členitvah, scenografskih (Urška Vidic) in kostumografskih (Marina Sremac) ekshibicijah, bolj ali manj milozvočnih tonih odrskega kvarteta, kaotično nadrobljenih asociacijah in simulaciji interpretacije teksta z uporabo didaskalij, vedno znova prepričljivo zazveni tudi Zajčeva poetika. Ne zgolj kot vložek, avtorjevo integralno besedilo ohranja status vezivnega tkiva, obenem pa vedno znova dogajanje osredišči in ponuja – sicer razmeroma kratke – užitke zgolj v hipnotičnem mojstrstvu pesniške besede.
Za to so seveda zaslužni igralci in igralke, kjer je spet opaziti potencirano dvojnost. Izjemni Benjamin Krnetić z lahkoto prestopa mejo med banalnostjo konkretne stvarnosti in alegorične fikcije, temu ustrezni sta tudi njegovi gestika in dikcija, ki variira med pocestno retoriko in magično vzvišenimi recitativom. Enako velja za Vladimirja Vlaškalića, ki je že tradicionalno prepričljiv v preseganju uokvirjene odrske realnosti in zna svojim likom spontano in brez kakršnegakoli forsiranja vedno vtisniti izjemno kvaliteto stvarne in realne fiziognomije.
V tem smislu – čeprav s pomembnimi karakternimi razlikami – funkcionirajo tudi Nejc Cijan Garlatti, Žan Koprivnik in Matevž Biber, še zlasti Biberjeva kreacija se zdi ultimativna v predstavljanju vulgarno preproste eksistence. Nataša Matjašec Rošker, Minca Lorenci in Liza Marijina predstavljajo bolj »dramatični« oziroma bolj izrazito mediatizirani protipol tovrstni prevladi realnega. Predstavi zagotavljajo večpomenske razsežnosti in fikcijsko dimenzijo prevajajo v dejansko realnost in spet nazaj, kar vključuje sarkazem in ironijo, pri tem pa asistira tudi Gorazd Žilavec kot Lah.
Ob natančnem branju bi v mariborskih Grmačah morda lahko razbrali izrazite aktualne družbenopolitične poudarke, od ideoloških in generacijskih do vprašanja odnosa do tujcev in univerzalnega tujstva v razmerju do drugih in do samega sebe, nenazadnje je kratek vrinjen tekst zelo blizu nekakšnemu aktivističnemu manifestu. Vendar se zdi poglavitna kvaliteta uprizoritve pravzaprav v detekciji popolne dezorientiranosti današnjega časa ter razpršenem fokusu, saj se ob množici vtisov in dražljajev pravzaprav ne moremo več koncentrirati na nič res smiselnega in relevantnega. V ospredje zato stopijo najnižji nagoni, vendar takšno akcentualizacijo nevtralizira natančno dozirana satirična nota, zato predstava ne dobi razsežnosti izrazitega moralističnega in svetoboljnega opomina, temveč funkcionira bolj kot ironičen komentar. Kar povsem zadošča.
