V nadaljevanju preberite:

Priča smo vztrajnemu privabljanju prvotnosti v sedanjost in primerljivemu plastenju medosebnega dialoga. Ta na eni strani nasnuje spomine na preživelo otroštvo in stare starše, na drugi pa nagovarja pesnice in pesnike, avtorjeve mentorje, motivatorje, prijatelje. Z vidika slednjega predvsem prednjači drugo poglavje, ki se z izvirnejšimi pesemskimi posvetili prikloni Veroniki Dintinjana, Petru Semoliču, Luciji Stupica, Zoranu Pevcu. To so avtorji, ki jih pesnik ne le slavi in ceni, ampak tudi aktivneje spremlja in prebira. Posebej domišljena dimenzija so prispodobe, ki takšne in drugačne pesniške poskuse postavljajo na piedestal lagodnega pretakanja in plimovanja. Niso zaman verzi: »Kar je tvoje / te bo nekoč našlo.« Od tod tudi občutek krožeče brezkončnosti in eteričnosti, ki odmeva malodane skozi celotno zbirko.