V nadaljevanju preberite: 

Klemna sicer lahko razumemo v vsej njegovi ogorčenosti in razočaranosti nad družbenimi krivicami, a občasno prevzame preveč didaktičen oziroma celo moralizirajoč ton. Posledično se v nasprotju z dinamičnim, barvitim Frenkovim monologom, iz katerega sije goreča želja po pripovedovanju, Klemnov ne zdi le bolj umirjen, temveč tudi šibkejši. Klemen s svojimi (finalnimi) interpretacijami in odgovori oži horizont, besedilu pa odvzema tisto večznačnost, ki je za literaturo značilna in morda celo nujna.