Hoffmann in Offenbach navdušujeta Slovence več kot stoletje
Na ljubljanskem opernem odru Hoffmannove pripovedke, pri nas prvič uprizorjene že leta 1903.
Odpri galerijo
S premiero Hoffmannovih pripovedk bo Branko Robinšak v naslovni vlogi slavil 35 let uspešne kariere na opernih odrih. FOTO: Darja Stravs Tisu
Hoffmannove pripovedke (1881) so klasično delo, ki ga poznamo v opernih, gledaliških in filmskih izvedbah. Izvedbe temeljijo na treh novelah nemškega pisatelja in skladatelja E. T. A. Hoffmanna, v katerih je protagonist sam Hoffmann, ki študentom v krčmi pripoveduje o svojih treh velikih ljubeznih. Glasbo za opero je skomponiral Jacques Offenbach. Tokratno izvedbo na odru ljubljanske Opere režira makedonski gledališki režiser Aleksandar Popovski, glasbeni vodja in dirigent je Simon Krečič.
Theodor Wilhelm Hoffmann (1776–1822), bolj znan pod psevdonimom E. T. A. Hoffmann, je najbolj znani predstavnik nemške romantike, čigar dela so vplivala na številne evropske pisce 19. stoletja, kot so Walter Scott, Honoré de Balzac, Nikolaj Gogolj, Edgar Allan Poe, Charles Dickens, Charles Baudelaire, Franz Kafka itd. Bil je pravnik in vsestransko nadarjeni umetnik – skladatelj, glasbeni kritik, slikar in karikaturist. Po njegovi literarni predlogi je poleg zelo priljubljene opere v treh dejanjih s prologom in epilogom Hoffmannove pripovedke nastal prav tako priljubljen balet Hrestač, za katerega je glasbo napisal Peter Iljič Čajkovski. Med Hoffmannovimi literarnimi deli kaže izpostaviti izjemen roman Življenjski nazori mačka Murra z avtobiografskimi prvinami, ki je še danes priljubljeno čtivo.
Leta 1851 so v pariškem teatru Odéon uprizorili delo Hoffmannove fantastične pripovedke, ki sta ga po Hoffmannovi predlogi napisala Jules Barbier in Michel Carré. Jacques Offenbach (1819–1880), pariški skladatelj nemškega rodu, si je predstavo ogledal in dobil idejo, da bo napisal opero po istih motivih. Vzel je motive iz pripovedk Družba v kleti, Peskar, Božična zgodba, Rath Krespel in Izgubljena slika v zrcalu. To je bila poleg Renskih nimf Offenbachova edina opera, libreto pa je napisal Jules Barbier v francoščini. Tokratna izvedba v ljubljanski Operi je v francoskem jeziku s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.
Opero Hoffmannove pripovedke so prvič izvedli leta 1879 v Offenbachovi hiši, prva javna izvedba pa je bila leta 1881 v Opéri Comique v Parizu, vendar brez drugega dejanja (zgodba o Giulietti). Prva prava premiera je bila deset mesecev pozneje v Ringtheatru na Dunaju, ko je bila izvedena javno in v celoti.
Offenbach je umrl nekaj mesecev pred premiero in partiture ni dokončal. Zaradi tega jo še danes izvajajo v različnih verzijah, najpogosteje temelji na partituri, ki jo je pred premiero napisal Ernest Giraud. Kljub temu je postala zelo priljubljena, zlasti arija Belle nuit, ô nuit d'amour (Lepa noč, o noč ljubezni) v obliki barkarole.
Jacques Offenbach se je sprva učil violino, potem violončelo ter kot otrok igral v triu z bratom in sestro po kölnskih barih. Po preselitvi v Pariz se je kratek čas šolal na tamkajšnjem konservatoriju in zasebno ter nastopal v orkestru in po salonih. Kot čelistični virtuoz je nastopal v Parizu z Arthurjem Rubinsteinom, v Kölnu s Franzem Lisztom in Londonu. Zatem je brez večjega uspeha poskušal kot dirigent izvajati svoja scenska dela v pariških gledališčih. Prvi velik uspeh je dosegel leta 1858 z izvedbo operete Orfej v peklu in v nekaj letih postal najuspešnejši skladatelj novega žanra priljubljenega glasbenega gledališča, operete, njegova dela pa so izvajali v gledališčih v Berlinu, na Dunaju, Dresdnu, Milanu, Pragi, New Yorku itd.
Zanimanje za njegova dela se je zmanjšalo po francosko-pruski vojni 1870–1871, pred katero se je umaknil v Italijo, Španijo, London in Dunaj. Zatem je bil na turneji po ZDA. Offenbach je napisal več kot sto glasbeno-scenskih del, najpomembnejše so operete Orfej v peklu, Lepa Helena (1864) in Pariško življenje (1866) ter opera Hoffmannove pripovedke.
Uspeh Offenbachovih del temelji na dobrih libretih ter humorju in satiri na različne družbene teme francoskega drugega cesarstva pod Napoleonom III. (ta je obiskoval Offenbachove predstave in jim ploskal), učinkoviti instrumentaciji, preprosti in spevni melodiki, plesni ritmiki ter splošni vedrini, duhovitosti in zabavnosti.
Ob Johannu Straussu ml. velja Offenbach za najpomembnejšega skladatelja zabavne glasbe v 19. stoletju.
Hoffmannove pripovedke so bile v Sloveniji velikokrat uprizorjene. Prvič leta 1903. V gledališkem listu iz leta 1956 je režiser takratne operne predstave Ciril Debevec napisal, da se je že prvič ta opera priljubila našemu občinstvu zaradi »lahkotnih melodij in fantastičnega dejanja«. Še pri tretji reprizi je bilo gledališče skoraj polno, je dodal. Hoffmannove pripovedke so imele ob prvi postavitvi na slovenski oder poleg Psohlavcev, ki so jih uprizorili v isti sezoni, med vsemi opernimi novitetami največji uspeh.
»Bilo je eno izmed tistih opernih del, katerih uprizoritve so se nenehno ponavljale v kratkih obdobjih posameznih sezon in ki so nudile opernim ansamblom slovenskega osrednjega gledališča ne glede na različnost in kakovost njih osebne sestave ob vsaki postavitvi dovolj možnosti za uveljavitev. Hoffmannove pripovedke so peli še pred prvo svetovno vojno v novi zasedbi in jih med obema vojnama ponavljali v različnih zasedbah. V sezoni 1919/20 je doživela 18 predstav, do zdaj najvišje število predstav v eni sezoni. Nenehno obnavljanje opere je pripomoglo k temu, da je počasi prevladal v vseh partijah slovenski pevec in slovenska pevka. V teh časovnih razmakih, ki so spremljali zorenje slovenske Opere, se je povzpelo število uprizoritev na 120, številka, ki uvršča Hoffmannove pripovedke v obdobju 50 let med najbolj priljubljene opere repertoarja,« je zapisal Ciril Debevec.
Theodor Wilhelm Hoffmann (1776–1822), bolj znan pod psevdonimom E. T. A. Hoffmann, je najbolj znani predstavnik nemške romantike, čigar dela so vplivala na številne evropske pisce 19. stoletja, kot so Walter Scott, Honoré de Balzac, Nikolaj Gogolj, Edgar Allan Poe, Charles Dickens, Charles Baudelaire, Franz Kafka itd. Bil je pravnik in vsestransko nadarjeni umetnik – skladatelj, glasbeni kritik, slikar in karikaturist. Po njegovi literarni predlogi je poleg zelo priljubljene opere v treh dejanjih s prologom in epilogom Hoffmannove pripovedke nastal prav tako priljubljen balet Hrestač, za katerega je glasbo napisal Peter Iljič Čajkovski. Med Hoffmannovimi literarnimi deli kaže izpostaviti izjemen roman Življenjski nazori mačka Murra z avtobiografskimi prvinami, ki je še danes priljubljeno čtivo.
Knjiga, predstava, opera
Leta 1851 so v pariškem teatru Odéon uprizorili delo Hoffmannove fantastične pripovedke, ki sta ga po Hoffmannovi predlogi napisala Jules Barbier in Michel Carré. Jacques Offenbach (1819–1880), pariški skladatelj nemškega rodu, si je predstavo ogledal in dobil idejo, da bo napisal opero po istih motivih. Vzel je motive iz pripovedk Družba v kleti, Peskar, Božična zgodba, Rath Krespel in Izgubljena slika v zrcalu. To je bila poleg Renskih nimf Offenbachova edina opera, libreto pa je napisal Jules Barbier v francoščini. Tokratna izvedba v ljubljanski Operi je v francoskem jeziku s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.
Opero Hoffmannove pripovedke so prvič izvedli leta 1879 v Offenbachovi hiši, prva javna izvedba pa je bila leta 1881 v Opéri Comique v Parizu, vendar brez drugega dejanja (zgodba o Giulietti). Prva prava premiera je bila deset mesecev pozneje v Ringtheatru na Dunaju, ko je bila izvedena javno in v celoti.
Različne verzije
Offenbach je umrl nekaj mesecev pred premiero in partiture ni dokončal. Zaradi tega jo še danes izvajajo v različnih verzijah, najpogosteje temelji na partituri, ki jo je pred premiero napisal Ernest Giraud. Kljub temu je postala zelo priljubljena, zlasti arija Belle nuit, ô nuit d'amour (Lepa noč, o noč ljubezni) v obliki barkarole.
Jacques Offenbach se je sprva učil violino, potem violončelo ter kot otrok igral v triu z bratom in sestro po kölnskih barih. Po preselitvi v Pariz se je kratek čas šolal na tamkajšnjem konservatoriju in zasebno ter nastopal v orkestru in po salonih. Kot čelistični virtuoz je nastopal v Parizu z Arthurjem Rubinsteinom, v Kölnu s Franzem Lisztom in Londonu. Zatem je brez večjega uspeha poskušal kot dirigent izvajati svoja scenska dela v pariških gledališčih. Prvi velik uspeh je dosegel leta 1858 z izvedbo operete Orfej v peklu in v nekaj letih postal najuspešnejši skladatelj novega žanra priljubljenega glasbenega gledališča, operete, njegova dela pa so izvajali v gledališčih v Berlinu, na Dunaju, Dresdnu, Milanu, Pragi, New Yorku itd.
Zanimanje za njegova dela se je zmanjšalo po francosko-pruski vojni 1870–1871, pred katero se je umaknil v Italijo, Španijo, London in Dunaj. Zatem je bil na turneji po ZDA. Offenbach je napisal več kot sto glasbeno-scenskih del, najpomembnejše so operete Orfej v peklu, Lepa Helena (1864) in Pariško življenje (1866) ter opera Hoffmannove pripovedke.
Humor in satira
Uspeh Offenbachovih del temelji na dobrih libretih ter humorju in satiri na različne družbene teme francoskega drugega cesarstva pod Napoleonom III. (ta je obiskoval Offenbachove predstave in jim ploskal), učinkoviti instrumentaciji, preprosti in spevni melodiki, plesni ritmiki ter splošni vedrini, duhovitosti in zabavnosti.Ob Johannu Straussu ml. velja Offenbach za najpomembnejšega skladatelja zabavne glasbe v 19. stoletju.
Priložnost za slovenske pevke in pevce
Hoffmannove pripovedke so bile v Sloveniji velikokrat uprizorjene. Prvič leta 1903. V gledališkem listu iz leta 1956 je režiser takratne operne predstave Ciril Debevec napisal, da se je že prvič ta opera priljubila našemu občinstvu zaradi »lahkotnih melodij in fantastičnega dejanja«. Še pri tretji reprizi je bilo gledališče skoraj polno, je dodal. Hoffmannove pripovedke so imele ob prvi postavitvi na slovenski oder poleg Psohlavcev, ki so jih uprizorili v isti sezoni, med vsemi opernimi novitetami največji uspeh.
»Bilo je eno izmed tistih opernih del, katerih uprizoritve so se nenehno ponavljale v kratkih obdobjih posameznih sezon in ki so nudile opernim ansamblom slovenskega osrednjega gledališča ne glede na različnost in kakovost njih osebne sestave ob vsaki postavitvi dovolj možnosti za uveljavitev. Hoffmannove pripovedke so peli še pred prvo svetovno vojno v novi zasedbi in jih med obema vojnama ponavljali v različnih zasedbah. V sezoni 1919/20 je doživela 18 predstav, do zdaj najvišje število predstav v eni sezoni. Nenehno obnavljanje opere je pripomoglo k temu, da je počasi prevladal v vseh partijah slovenski pevec in slovenska pevka. V teh časovnih razmakih, ki so spremljali zorenje slovenske Opere, se je povzpelo število uprizoritev na 120, številka, ki uvršča Hoffmannove pripovedke v obdobju 50 let med najbolj priljubljene opere repertoarja,« je zapisal Ciril Debevec.
