Piran, kamišibajsko okno v svet
V zibelki kamišibaja na Slovenskem se bo do nedelje zvrstilo skupno šestdeset predstav japonske umetnosti pripovedovanja zgodb s podobami; podelili bodo nagrado občinstva beli delfin, nagrado kamišibajkarjev morigenos ter posebno priznanje po izboru kamišibajkarjev iz tujine pogled od zunaj.
Piran ni zaman zibelka slovenskega kamišibaja, sta zapisala Jelena Sitar in Igor Cvetko, umetniški vodji festivala. »Tu se je rodil prvi nacionalni festival, se premišljeno razvijal in našel svojo obliko, ki jo ima še danes. Leta 2014 smo tu podelili prvi zlati kamišibaj, in od tedaj vsa leta naprej. V Piranu se je na terasi hotela Tartini 2016. rodilo slovensko združenje kamišibajkarjev, ki ima svoj sedež na Obzidni ulici. Od leta 2018 pa ob festivalu vsako leto poteka mednarodni mojstrski tečaj, ki dodatno gradi naše kamišibajsko znanje, zavest in držo,« sta pojasnila.
Rast priljubljenosti in kakovosti
Tokratna edicija obeležuje desetletnico festivala – leta 2013 so ga izvedli prvič, pet let pozneje se je iz nacionalnega prelevil v mednarodnega in dobil novo ime Beli delfin. Tudi nacionalna izvedba še živi, vsaki dve leti se preseli v novo mesto. V tem in prihodnjem letu ga gosti Črnomelj. 10. Slovenski festival kamišibaj gledališča bo med 2. in 4. septembrom, prinaša pa devetintrideset novih uprizoritev in tradicionalno podelitev nagrade zlati kamišibaj.
10
let zapored Piran gosti festival kamišibaja
5
edicij festivala od skupno desetih je mednarodnih
Prve izvedbe v Piranu (pozneje se je festival za dve leti najprej preselil v Štanjel in nato v Velenje) so se udeležili kamišibajkarji iz Italije, Hrvaške, Srbije in Slovenije. Uprizorili so osemintrideset predstav, občinstvo pa je z glasovanjem prvič izbralo najboljšo. Na 5. mednarodnem festivalu kamišibaja Beli delfin pa se bo do nedelje zvrstilo skupno šestdeset predstav; štirideset v domači izvedbi, od tega dvajset premier. Udeleženci prihajajo iz sedmih držav – na programu je poleg slovenskih devet francoskih predstav, štiri srbske, po dve italijanski in britanski ter po ena japonska in avstrijska.
Skupno bo na ogled šestdeset predstav. Štirideset jih bo domačih, od tega dvajset premiernih uprizoritev.
Že danes se bo na njem zvrstilo deset predstav za družine. Uradno odprtje bo jutri zvečer v križnem hodniku minoritskega samostana svetega Frančiška. Sledilo mu bo deset pripovedi v slovenskem jeziku za otroke, zatem bo devet predstav v francoščini. Židovski trg bo v soboto zvečer ponudil dogajanje za otroke, Mediadom Phyrani pa pozno zvečer deset kamišibaj predstav za odrasle. Festival se bo zaključil ob koncu tedna s podelitvijo nagrad.
In zakaj sta Piran pa tudi Slovenija tako tesno povezana z umetnostjo, ki izvira od tako daleč? Zasluge za to ima etnomuzikolog, lutkar in soustanovitelj Lutkovnega gledališča Zapik mag. Igor Cvetko, ki je kamišibaj sem prenesel iz Japonske. Danes je domača produkcija živa in živahna, sta poudarila z Jeleno Sitar, v Sloveniji imamo »izmerjeno največ kamišibajkarjev in kamišibajskih predstav na prebivalca«.
Piranski kamišibajski festival je največji v Evropi; leta 2018 je izšla temeljna knjiga za razvoj slovenskega kamišibaja, priročnik Umetnost kamišibaja; besede, povezane s kamišibajem, so se prebile v Slovar slovenskega knjižnega jezika oziroma v bazo portala Fran. »Kamišibajske številke se vztrajno dvigujejo, ves čas pa po poročilih selektorjev in žirij festivalov raste tudi kvaliteta,« sta poudarila in med drugim dodala, da Piran kot »kamišibajsko okno v svet« poznajo povsod po svetu – festivalskega belega delfina je denimo narisal pomembni japonski ustvarjalec kamišibajev Eigoru Futamata –; pri nas pa se ta pripovedovalska umetnost med drugim vključuje celo v pedagoške programe in terapevtske skupnosti.
