Ocenjujemo: Živela Vulva!
Ocena: ****
Odpri galerijo
Igralke Barbara Krajnc Avdić, Maja Kunšič in Zala Ana Štiglic Foto Matej Povše
Gledališče:
Po motivih Liv Strömquist:
Živela vulva!
režija Primož Ekart
produkcija zavod Imaginarni
Mini teater, Ljubljana
Če je bilo treba risoromanu Prepovedani sad švedske striparke Liv Strömquist (izšel je v prevodu Mite Gustinčič Pahor pri založbi Vigevageknjige) najti ustrezen žanrski okvir za »uprostoritev«, je ekipa ustvarjalcev v režiji Primoža Ekarta in dramaturgiji Simone Hamer poimenovala format namizni muzikal po motivih dotičnega stripa. In res: raznolična in raznorodna perspektivična pripoved o zgodovinskem zatiranju zunanjega dela ženskega spolnega organa se začne najprej z zapisovalko (Iva Lazar), ki na tablo ves čas predstave zapisuje nekaj statističnih in zgodovinskih dejstev, medtem ko na oder stopijo tri performerke (Barbara Krajnc Avdić, Maja Kunšič, Zala Ana Štiglic) – in začnejo z različnimi zgodbami in dejstvi – svojo – lahko bi ji rekli konferenco, radijsko igro ali edukacijsko izpoved o življenju nje, ki je bila skozi zgodovino do danes – težko poimenovana, za(s)trta, skrita, prekrita, zamolčana, potlačena. Vulva. Med enim in drugim prispevkom si verižno sledijo hudomušni songi (tekst Ana Duša, avtor Davor Herceg), ki imajo predvsem funkcijo lahkotnega, sproščenega in natančno izpeljanega komentarja. Tako z bralnimi prispevki kot s celostno odrsko izpeljavo in uporabo različnih rekvizitov ji performerke vdihujejo življenje, dajejo ime, zarisujejo linijo njenega zatiranja, predvsem pa jo »ugledujejo« z različnih perspektiv tako, da poimenovanje skozi predstavo izgubi prvotno slabšalno konotacijo in postane – če upoštevamo sklepni song – namesto greha blagoslov. Vendar, blagoslov za kaj?
Takoj zatem si lahko zastavim vprašanje, kaj lahkoten in hudomušen način pripovedovanja in uglasbitve lahko prinese tovrstni tematiki in kaj odvzame. Način, kako se z odrskimi sredstvi perpetuira niz pripovedovalnih situacij o zgodovini zatiranja ženske seksualnosti na podlagi primerov historične, antropološke in medicinske naracije (izpovedane z vidika moških »izrekovalcev«), delujejo namreč, kakor je razvidno iz stripa Prepovedani sad, predvsem bizarno. Bizarnost dobi vrhunec v izpeljavi Zale Ane Štiglic, ko s klenim koroškim naglasom s fizično akcijo rezanja rekvizita (za)reže v srž naracije »problema«; ni ščegetavčka – ni problema. Torej stran z njim! Izbris! Njen prizor je pomemben predvsem zato, ker je performativno obrnjen; izpeljava namreč izgubi lahkotnost in dobi obrise nasilja in bolečine, kar je ključni spremljevalec kakršnegakoli zatiranja. Ne bi mogla trditi, da je izpeljava prizora povzročila nelagodje, je pa vsekakor prinesla ostrino v »uprostoritvi« te prostrane tematike.
Beseda, ki povzroča strukturno nelagodje, je bila skozi predstavo (z izjemo omenjenega prizora) predstavljena performativno linijsko (konferenčno), zato je najzanimivejša perspektiva odrske stvaritve – v jeziku – in sega na raven poimenovanja. Namreč, »napolnitev« poimenovanja vulva kot sprva praznega mesta, označevalca, dobi z več-perspektivično naracijo oziroma upovedovanjem in uglasbljenjem besed Barbare Kranjc Avdić, Maje Kunšek in Zale Ane Štiglic dodatno konotacijo ravno v vmesnih poljih, ko glas zamrzne in pomen zdrsi nekam drugam, vendar – ne povsem drugam. Če je sarkastičen način striparske pripovedi plodno izhodišče za razmislek o žanrskem okviru in gledališkem jeziku, o katerem bi lahko rekli, da je parodičen, težje pa, da je tudi aktivističen. Tu ne morem mimo zgolj površne primerjave z ruskim kolektivom Pussy Riot in njihovimi zarezami v javni prostor ter izjavljanjem, ki hkrati zarezuje v polje legalnega. Seveda so jih zaprli. Seveda so jih zmerjali. Seveda so jih hoteli utišati in vedno jih bodo hoteli. Vsak dan. Vsak sistem.
Režijski jezik predstave je natančen, filigranski, kar nazorno gradi tekstovne pokrajine in vanje umešča samolasten komentar – songe. Tako namizni muzikal mestoma dobi razsežnosti hecne, zabavne in nekonvencionalne radijske igre, o kateri bi bilo dobro, da bi jo slišalo 49 odstotkov ženske populacije, še bolj pa preostalih 51 odstotkov moške. V tem kontekstu ima predstava Živela vulva! nesporen edukacijski potencial glede razblinjanja meglic stereotipov in zgodovinske biomedicinske pohabe pa tudi glede transformacije (ne)sprejemljivosti in normalizacije sprejetja samih sebe in vseh poimenovanj naših delov telesa na splošno. V tem kontekstu bi morda bilo zanimivo slišati od izvajalk tudi lastno izkušnjo oziroma interpretacijo katerekoli od uprizorjenih problematik. Radijska igra z momenti uprizoritvene freske ponuja prostor tudi za to, a je možnost komentarjev položena izključno v ustje songov. Za tem je gotovo odločitev, ki ima potencial za poseg – morda kot nekaj, kar bi lahko prineslo določen (avtorski) obrat kot pomik od zgodbe Prepovedani sad k drugi zgodbi, ki bi ravno zaradi odmika problematiko še bolj fokusirala,
aktualizirala in jo napravila živo. Problema namreč še zdaleč ni konec. Ime česa (vsega še) je torej (lahko) vulva? Beseda na odru je konj.
Po motivih Liv Strömquist:
Živela vulva!
režija Primož Ekart
produkcija zavod Imaginarni
Mini teater, Ljubljana
Če je bilo treba risoromanu Prepovedani sad švedske striparke Liv Strömquist (izšel je v prevodu Mite Gustinčič Pahor pri založbi Vigevageknjige) najti ustrezen žanrski okvir za »uprostoritev«, je ekipa ustvarjalcev v režiji Primoža Ekarta in dramaturgiji Simone Hamer poimenovala format namizni muzikal po motivih dotičnega stripa. In res: raznolična in raznorodna perspektivična pripoved o zgodovinskem zatiranju zunanjega dela ženskega spolnega organa se začne najprej z zapisovalko (Iva Lazar), ki na tablo ves čas predstave zapisuje nekaj statističnih in zgodovinskih dejstev, medtem ko na oder stopijo tri performerke (Barbara Krajnc Avdić, Maja Kunšič, Zala Ana Štiglic) – in začnejo z različnimi zgodbami in dejstvi – svojo – lahko bi ji rekli konferenco, radijsko igro ali edukacijsko izpoved o življenju nje, ki je bila skozi zgodovino do danes – težko poimenovana, za(s)trta, skrita, prekrita, zamolčana, potlačena. Vulva. Med enim in drugim prispevkom si verižno sledijo hudomušni songi (tekst Ana Duša, avtor Davor Herceg), ki imajo predvsem funkcijo lahkotnega, sproščenega in natančno izpeljanega komentarja. Tako z bralnimi prispevki kot s celostno odrsko izpeljavo in uporabo različnih rekvizitov ji performerke vdihujejo življenje, dajejo ime, zarisujejo linijo njenega zatiranja, predvsem pa jo »ugledujejo« z različnih perspektiv tako, da poimenovanje skozi predstavo izgubi prvotno slabšalno konotacijo in postane – če upoštevamo sklepni song – namesto greha blagoslov. Vendar, blagoslov za kaj?
Režijski jezik predstave je natančen, filigranski, kar nazorno gradi tekstovne pokrajine in vanje umešča samolasten komentar – songe.
Takoj zatem si lahko zastavim vprašanje, kaj lahkoten in hudomušen način pripovedovanja in uglasbitve lahko prinese tovrstni tematiki in kaj odvzame. Način, kako se z odrskimi sredstvi perpetuira niz pripovedovalnih situacij o zgodovini zatiranja ženske seksualnosti na podlagi primerov historične, antropološke in medicinske naracije (izpovedane z vidika moških »izrekovalcev«), delujejo namreč, kakor je razvidno iz stripa Prepovedani sad, predvsem bizarno. Bizarnost dobi vrhunec v izpeljavi Zale Ane Štiglic, ko s klenim koroškim naglasom s fizično akcijo rezanja rekvizita (za)reže v srž naracije »problema«; ni ščegetavčka – ni problema. Torej stran z njim! Izbris! Njen prizor je pomemben predvsem zato, ker je performativno obrnjen; izpeljava namreč izgubi lahkotnost in dobi obrise nasilja in bolečine, kar je ključni spremljevalec kakršnegakoli zatiranja. Ne bi mogla trditi, da je izpeljava prizora povzročila nelagodje, je pa vsekakor prinesla ostrino v »uprostoritvi« te prostrane tematike.
Beseda, ki povzroča strukturno nelagodje, je bila skozi predstavo (z izjemo omenjenega prizora) predstavljena performativno linijsko (konferenčno), zato je najzanimivejša perspektiva odrske stvaritve – v jeziku – in sega na raven poimenovanja. Namreč, »napolnitev« poimenovanja vulva kot sprva praznega mesta, označevalca, dobi z več-perspektivično naracijo oziroma upovedovanjem in uglasbljenjem besed Barbare Kranjc Avdić, Maje Kunšek in Zale Ane Štiglic dodatno konotacijo ravno v vmesnih poljih, ko glas zamrzne in pomen zdrsi nekam drugam, vendar – ne povsem drugam. Če je sarkastičen način striparske pripovedi plodno izhodišče za razmislek o žanrskem okviru in gledališkem jeziku, o katerem bi lahko rekli, da je parodičen, težje pa, da je tudi aktivističen. Tu ne morem mimo zgolj površne primerjave z ruskim kolektivom Pussy Riot in njihovimi zarezami v javni prostor ter izjavljanjem, ki hkrati zarezuje v polje legalnega. Seveda so jih zaprli. Seveda so jih zmerjali. Seveda so jih hoteli utišati in vedno jih bodo hoteli. Vsak dan. Vsak sistem.
Režijski jezik predstave je natančen, filigranski, kar nazorno gradi tekstovne pokrajine in vanje umešča samolasten komentar – songe. Tako namizni muzikal mestoma dobi razsežnosti hecne, zabavne in nekonvencionalne radijske igre, o kateri bi bilo dobro, da bi jo slišalo 49 odstotkov ženske populacije, še bolj pa preostalih 51 odstotkov moške. V tem kontekstu ima predstava Živela vulva! nesporen edukacijski potencial glede razblinjanja meglic stereotipov in zgodovinske biomedicinske pohabe pa tudi glede transformacije (ne)sprejemljivosti in normalizacije sprejetja samih sebe in vseh poimenovanj naših delov telesa na splošno. V tem kontekstu bi morda bilo zanimivo slišati od izvajalk tudi lastno izkušnjo oziroma interpretacijo katerekoli od uprizorjenih problematik. Radijska igra z momenti uprizoritvene freske ponuja prostor tudi za to, a je možnost komentarjev položena izključno v ustje songov. Za tem je gotovo odločitev, ki ima potencial za poseg – morda kot nekaj, kar bi lahko prineslo določen (avtorski) obrat kot pomik od zgodbe Prepovedani sad k drugi zgodbi, ki bi ravno zaradi odmika problematiko še bolj fokusirala,
aktualizirala in jo napravila živo. Problema namreč še zdaleč ni konec. Ime česa (vsega še) je torej (lahko) vulva? Beseda na odru je konj.
