Drobni kamni, zato pa nujni priklona
Spotikavci: Prvih 12 spominskih tlakovcev iz projekta nemškega umetnika Gunterja Demniga v Sloveniji so položili pred šestimi leti v Mariboru, 23 jih bodo danes v Ljubljani
Odpri galerijo
Prva dva kamna spomina na deportirane ljubljanske Jude sta z umetnikom Gunterjem Demnigom položila predsednik države Borut Pahor in predsednik državnega zbora Matej Tonin Foto Jože Suhadolnik
Potem ko so Ljubljano preplavile umetniške podobe 23 ljubljanskih meščanov judovskega rodu in njihovih svojcev, žrtev holokavsta, jim bodo danes pred njihovim zadnjim naslovom v Ljubljani položili še tlakovce spomina. Prvi tako imenovani spotikavec sta dopoldne na Cankarjevem nabrežju 1 položila avtor zamisli, nemški umetnik Gunter Demnig, in predsednik države Borut Pahor, celodnevna slovesnost pa se bo končala ob 18. uri na Križevniški ulici s položitvijo kamna Otonu Baumgartnu, enemu od štirih članov istoimenske družine.
Petintrideset slovenskih spotikavcev tvori množico, večjo od 60.000, ki jih je nemški umetnik Gunter Demnig v več kot pol stoletja vgradil v tlak mest v 22 državah po Evropi. S tem so Spotikavci (Stolperstein) postali največje razpršeno spominsko obeležje žrtvam nacističnega preganjanja: Judom, Romom, homoseksualcem in invalidom. Prvega je vgradil leta 1992 v Kölnu, natančno 50 let po tem, ko je vodja SS in najodgovornejši za holokavst Heinrich Himmler odredil deportacijo Sintov in Romov v koncentracijska taborišča, namešča pa jih v tlak pred stavbami, kjer so žrtve nazadnje živele.
»Toda ugotoviti naslov, kaj šele vse druge podrobnosti o deportiranih, ki so večinoma umrli v taboriščih, je vse prej kot lahka naloga,« pojasnjuje zgodovinar Boris Hajdinjak iz Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, eden od zaslužnih, da so ta spominska obeležja postavili v Sloveniji. Vse se je začelo po zanimivem naključju, ko je bil še profesor na mariborski Prvi gimnaziji. »V istem tednu leta 2011 sta nekdanja dijaka, ki sta poznala projekt Stolperstein, prišla k meni, ali bi bilo kaj takšnega mogoče tudi pri nas. Nekdanji dijak, zgodovinar, ki je pripravljal razstavo o mariborskih žrtvah holokavsta v Mariborski knjižnici, je predlagal, da postavimo trajnejši spomin žrtvam, kot je priložnostna razstava. S podobnim predlogom se je oglasila še nekdanja dijakinja, ki se je s projektom seznanila med študijem v Olomoucu in tako smo s skupnimi močmi Prve gimnazije Maribor, Sinagoge Maribor in ZRC SAZU leto zatem postavili stolpersteine za mariborski judovski družini Kohnstein in Singer,« je povedal.
Hajdinjak je tudi zaslužen, da več vemo o žrtvah. »Za podatki sem brskal na mnogih koncih, zelo v pomoč so mi bili digitalizirani dokumenti na spletu. V severni Italiji imajo zelo urejene arhive, kar zadeva žrtve holokavsta. Od tod so jih po kapitulaciji Italije deportirali okoli deset tisoč in med njimi so bili tudi ljubljanski Judje. Tako sem lahko ugotovil, na katere vlake oziroma taborišča so jih transportirali. Niti v Auschwitzu nacistom ni uspelo uničiti prav vsega arhiva, saj je bil preobsežen. Tam sem odkril celo takšne podrobnosti, kot je, v kateri baraki je bila študentka Filozofske fakultete Vera Moskovič, na katero bo spominjal stolperstein na Levstikovi 15. Je pa marsikaj tudi v ljubljanskih arhivih. Skratka, za vsakim podatkom o žrtvah je preverjeno dejstvo,« poudarja.
Kaj so ti ljudje čutili in kakšno so bilo njihovo življenje, pa si lahko samo približno predstavljamo. Ob tem navede drobec o dijaku Juliju Moskoviču, ki je bil pri 18 letih pregnan v Papozze ter 30. novembra 1943 aretiran in odpeljan v Rovigo ter je nato po deportaciji v več taborišč umrl leta 1944 v Flossenbürgu na Bavarskem. »Njegovo ime sem našel na programskem listu koncerta poleti 1941, kar je bil, glede na to, da je igral precej okorno glasbilo violončelo, najbrž njegov zadnji nastop v javnosti,« razlaga o najverjetnejšem scenariju, ki zadeva glasbeno življenje tega mladeniča. Podobno si je mogoče zamisliti trud, ki sta ga morala v šolanje vložiti brat in sestra Peter in Eva Kapper – umrla sta leta 1944 v Auschwitzu pri 11 oziroma devetih letih. »Čeprav sta bila rojena v Ljubljani, so se doma verjetno pogovarjali nemško, a ker sta hodila v vrtec na predhodnico današnje Gimnazije Ledina, sta gotovo govorila tudi slovensko. Po konfinaciji v severno Italijo 1942 so ju poučevali starši, s pomočjo krajevne učiteljice sta se naučila tudi italijansko in tako na judovski šoli leta 1943 v Padovi opravila izpite za tekoče razrede v italijanščini,« našteva sogovornik. Nanju bosta spominjala stolpersteina na Beethovnovi 14.
Med 23 nekdanjimi meščani Ljubljane, katerih osnovne podatke poslej nosijo spotikavci, so tudi trije Slovenci, ki so bili poročeni z Judinjami. Čeprav je bila v okupirani Evropi olajševalna okoliščina, če je bil en zakonec nejudovskega rodu in jih zato niso deportirali, pa se je zakonskemu paru Pogačnik z Valvasorjeve 3 zgodilo ravno nasprotno. Slovenec Jakob Pogačnik je bil tako kot njegova žena, Judinja Erna, rojena Goldstein, leta 1944 aretiran, umorjena pa sta bila on v Dachauu, ona v Ravensbrücku. »Pogačnik in Goldstein sta bila zelo tipična slovenski in judovski priimek, poročila sta se, ko je imela Erna 42 let, on, do tedaj samski mož, pa 55, toda poroka nje ni rešila, temveč je pogubila oba. To daje slutiti, da sta bila ljubljanski gestapo, ki je te aretacije ukazal, ali domobranska policija, ki jih je izvedla, še krutejša kot drugje po Evropi,« ugiba sogovornik, ki si želi najti tudi odgovor na to vprašanje.
Najtežje je bilo priti do fotografij, ki bi s podobo podprle ime resničnega človeka, s tem dejstvom pa se je od blizu srečal predvsem multimedijski umetnik Vuk Ćosić, avtor serije rekonstruiranih portretov izbrisanih ljubljanskih judovskih someščanov Undeleted, ki jih je srečati na ljubljanskih ulicah. Danes jih bodo poleg inštalacije, posvečene 587 slovenskim žrtvam holokavsta, umetnikov Vadima Fiškina in Mirana Moharja razstavili še v Judovskem kulturnem centru Ljubljana.
Ćosić spotikavce razume kot nekaj, o čemer ne bi želeli nič vedeti, ker pa je tudi sam judovskega rodu, je k projektu pristopil bolj osebno. »Obraze ljudi s podobno grozljivimi usodami sem iskal in našel tudi v letnih poročilih realne gimnazije, kar so bili zame mnogo bolj čustveni sprožilci razmišljanja, kot pa, denimo, oglasi za Moskovičeve izdelke in storitve,« je povedal. (Podjetje bratov Moskovič se je ukvarjalo z veleprodajo usnja in različnih izdelkov, predvsem za strojenje kož, in je štelo med največje trgovske družbe v Dravski banovini, op. p.)
Fotografije so se ohranile samo pri desetih, preostalih trinajst je moral rekonstruirati. V slikovni iskalnik je vpisal ime in priimek osebe, kar je navrglo nekaj sto različnih obrazov, po neki vizualni podobi oseb iz tega časa in prebiranju biografij žrtev pa je za vsako izbral od tri do pet obrazov popolnih tujcev. Z Markom Plahuto sta nato iz njih izračunala nekakšno povprečno podobo in jo prevedla v Ćosićevo prepoznavno računalniško tehniko s kodo ASCII. »Ker gre za Jude, so uporabljene hebrejske črke, njihova imena in prizorišče smrti pa so zaznamovani z rumenim trakcem. To ni le prepoznavna označba iz vojne (od leta 1941 so morali Judje nositi obvezne rumene Davidove zvezde, op. p.), ampak je tudi v računalništvu prepoznaven poudarek. Ko prebereš ime, priimek, taborišče kot prizorišče smrti, te naravnost zadane, z ogledom vseh preskočiš v geografijo holokavsta, kot se je izrazil prijatelj, stari Ljubljančan. Te podobe idealno učinkujejo prav na mestnem plakatu, saj je mesto po mojem videnju kot disketa, kot USB-ključ, ki hrani spomin. In tudi z imenom Undeleted sem želel poudariti, da nas svet uči, da ni nobene varovalke, ki bi preprečila ponovitev zgodovine,« opominja sogovornik.
Projekt je plod sodelovanja med Judovskim kulturnim centrom Ljubljana, Sinagogo Maribor, ZRC SAZU in Mestno občino Ljubljana. In zakaj imamo v Ljubljani spotikavce, v Mariboru pa tlakovce spomina? »Očitno je tudi to malo po slovensko; poenoteni nismo niti v poimenovanju Judov oziroma Židov. Center Judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, denimo, ima naslov na Židovski ulici 4,« je opomnil. A navsezadnje je poimenovanje nepomembno, pomembno je sporočilo. Prav zaradi njih se na nekaterih mariborskih šolah poslej ob 27. januarju spomnijo žrtev – z imeni in priimki. In to si Hajdinjak želi tudi za ljubljanske šole.
Po Evropi je položenih že več kot 60.000 spotikavcev Foto Jože Suhadolnik
Petintrideset slovenskih spotikavcev tvori množico, večjo od 60.000, ki jih je nemški umetnik Gunter Demnig v več kot pol stoletja vgradil v tlak mest v 22 državah po Evropi. S tem so Spotikavci (Stolperstein) postali največje razpršeno spominsko obeležje žrtvam nacističnega preganjanja: Judom, Romom, homoseksualcem in invalidom. Prvega je vgradil leta 1992 v Kölnu, natančno 50 let po tem, ko je vodja SS in najodgovornejši za holokavst Heinrich Himmler odredil deportacijo Sintov in Romov v koncentracijska taborišča, namešča pa jih v tlak pred stavbami, kjer so žrtve nazadnje živele.
Nemški umetnik Gunter Demnig, ki je prvi kamen spomina na deportirane Jude postavil leta 1992 v Kolnu, je bil danes prisoten tudi ob postavitvi 23 ljubljanskih. Foto Jože Suhadolnik
»Toda ugotoviti naslov, kaj šele vse druge podrobnosti o deportiranih, ki so večinoma umrli v taboriščih, je vse prej kot lahka naloga,« pojasnjuje zgodovinar Boris Hajdinjak iz Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, eden od zaslužnih, da so ta spominska obeležja postavili v Sloveniji. Vse se je začelo po zanimivem naključju, ko je bil še profesor na mariborski Prvi gimnaziji. »V istem tednu leta 2011 sta nekdanja dijaka, ki sta poznala projekt Stolperstein, prišla k meni, ali bi bilo kaj takšnega mogoče tudi pri nas. Nekdanji dijak, zgodovinar, ki je pripravljal razstavo o mariborskih žrtvah holokavsta v Mariborski knjižnici, je predlagal, da postavimo trajnejši spomin žrtvam, kot je priložnostna razstava. S podobnim predlogom se je oglasila še nekdanja dijakinja, ki se je s projektom seznanila med študijem v Olomoucu in tako smo s skupnimi močmi Prve gimnazije Maribor, Sinagoge Maribor in ZRC SAZU leto zatem postavili stolpersteine za mariborski judovski družini Kohnstein in Singer,« je povedal.
Preverjeni podatki, o podrobnostih le ugibanja
Hajdinjak je tudi zaslužen, da več vemo o žrtvah. »Za podatki sem brskal na mnogih koncih, zelo v pomoč so mi bili digitalizirani dokumenti na spletu. V severni Italiji imajo zelo urejene arhive, kar zadeva žrtve holokavsta. Od tod so jih po kapitulaciji Italije deportirali okoli deset tisoč in med njimi so bili tudi ljubljanski Judje. Tako sem lahko ugotovil, na katere vlake oziroma taborišča so jih transportirali. Niti v Auschwitzu nacistom ni uspelo uničiti prav vsega arhiva, saj je bil preobsežen. Tam sem odkril celo takšne podrobnosti, kot je, v kateri baraki je bila študentka Filozofske fakultete Vera Moskovič, na katero bo spominjal stolperstein na Levstikovi 15. Je pa marsikaj tudi v ljubljanskih arhivih. Skratka, za vsakim podatkom o žrtvah je preverjeno dejstvo,« poudarja.
Kaj so ti ljudje čutili in kakšno so bilo njihovo življenje, pa si lahko samo približno predstavljamo. Ob tem navede drobec o dijaku Juliju Moskoviču, ki je bil pri 18 letih pregnan v Papozze ter 30. novembra 1943 aretiran in odpeljan v Rovigo ter je nato po deportaciji v več taborišč umrl leta 1944 v Flossenbürgu na Bavarskem. »Njegovo ime sem našel na programskem listu koncerta poleti 1941, kar je bil, glede na to, da je igral precej okorno glasbilo violončelo, najbrž njegov zadnji nastop v javnosti,« razlaga o najverjetnejšem scenariju, ki zadeva glasbeno življenje tega mladeniča. Podobno si je mogoče zamisliti trud, ki sta ga morala v šolanje vložiti brat in sestra Peter in Eva Kapper – umrla sta leta 1944 v Auschwitzu pri 11 oziroma devetih letih. »Čeprav sta bila rojena v Ljubljani, so se doma verjetno pogovarjali nemško, a ker sta hodila v vrtec na predhodnico današnje Gimnazije Ledina, sta gotovo govorila tudi slovensko. Po konfinaciji v severno Italijo 1942 so ju poučevali starši, s pomočjo krajevne učiteljice sta se naučila tudi italijansko in tako na judovski šoli leta 1943 v Padovi opravila izpite za tekoče razrede v italijanščini,« našteva sogovornik. Nanju bosta spominjala stolpersteina na Beethovnovi 14.
Med 23 nekdanjimi meščani Ljubljane, katerih osnovne podatke poslej nosijo spotikavci, so tudi trije Slovenci, ki so bili poročeni z Judinjami. Čeprav je bila v okupirani Evropi olajševalna okoliščina, če je bil en zakonec nejudovskega rodu in jih zato niso deportirali, pa se je zakonskemu paru Pogačnik z Valvasorjeve 3 zgodilo ravno nasprotno. Slovenec Jakob Pogačnik je bil tako kot njegova žena, Judinja Erna, rojena Goldstein, leta 1944 aretiran, umorjena pa sta bila on v Dachauu, ona v Ravensbrücku. »Pogačnik in Goldstein sta bila zelo tipična slovenski in judovski priimek, poročila sta se, ko je imela Erna 42 let, on, do tedaj samski mož, pa 55, toda poroka nje ni rešila, temveč je pogubila oba. To daje slutiti, da sta bila ljubljanski gestapo, ki je te aretacije ukazal, ali domobranska policija, ki jih je izvedla, še krutejša kot drugje po Evropi,« ugiba sogovornik, ki si želi najti tudi odgovor na to vprašanje.
Ohranjene fotografije le desetih žrtev
Najtežje je bilo priti do fotografij, ki bi s podobo podprle ime resničnega človeka, s tem dejstvom pa se je od blizu srečal predvsem multimedijski umetnik Vuk Ćosić, avtor serije rekonstruiranih portretov izbrisanih ljubljanskih judovskih someščanov Undeleted, ki jih je srečati na ljubljanskih ulicah. Danes jih bodo poleg inštalacije, posvečene 587 slovenskim žrtvam holokavsta, umetnikov Vadima Fiškina in Mirana Moharja razstavili še v Judovskem kulturnem centru Ljubljana.
Ćosić spotikavce razume kot nekaj, o čemer ne bi želeli nič vedeti, ker pa je tudi sam judovskega rodu, je k projektu pristopil bolj osebno. »Obraze ljudi s podobno grozljivimi usodami sem iskal in našel tudi v letnih poročilih realne gimnazije, kar so bili zame mnogo bolj čustveni sprožilci razmišljanja, kot pa, denimo, oglasi za Moskovičeve izdelke in storitve,« je povedal. (Podjetje bratov Moskovič se je ukvarjalo z veleprodajo usnja in različnih izdelkov, predvsem za strojenje kož, in je štelo med največje trgovske družbe v Dravski banovini, op. p.)
Trinajst rekonstruiranih obrazov
Fotografije so se ohranile samo pri desetih, preostalih trinajst je moral rekonstruirati. V slikovni iskalnik je vpisal ime in priimek osebe, kar je navrglo nekaj sto različnih obrazov, po neki vizualni podobi oseb iz tega časa in prebiranju biografij žrtev pa je za vsako izbral od tri do pet obrazov popolnih tujcev. Z Markom Plahuto sta nato iz njih izračunala nekakšno povprečno podobo in jo prevedla v Ćosićevo prepoznavno računalniško tehniko s kodo ASCII. »Ker gre za Jude, so uporabljene hebrejske črke, njihova imena in prizorišče smrti pa so zaznamovani z rumenim trakcem. To ni le prepoznavna označba iz vojne (od leta 1941 so morali Judje nositi obvezne rumene Davidove zvezde, op. p.), ampak je tudi v računalništvu prepoznaven poudarek. Ko prebereš ime, priimek, taborišče kot prizorišče smrti, te naravnost zadane, z ogledom vseh preskočiš v geografijo holokavsta, kot se je izrazil prijatelj, stari Ljubljančan. Te podobe idealno učinkujejo prav na mestnem plakatu, saj je mesto po mojem videnju kot disketa, kot USB-ključ, ki hrani spomin. In tudi z imenom Undeleted sem želel poudariti, da nas svet uči, da ni nobene varovalke, ki bi preprečila ponovitev zgodovine,« opominja sogovornik.
Fotografije desetih žrtev so se ohranile, podobe trinajstih pa sta Vuk Ćosić in Marko Plahuta rekonstruirala iz obrazov tujcev Foto Vuk Ćosić
Projekt je plod sodelovanja med Judovskim kulturnim centrom Ljubljana, Sinagogo Maribor, ZRC SAZU in Mestno občino Ljubljana. In zakaj imamo v Ljubljani spotikavce, v Mariboru pa tlakovce spomina? »Očitno je tudi to malo po slovensko; poenoteni nismo niti v poimenovanju Judov oziroma Židov. Center Judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, denimo, ima naslov na Židovski ulici 4,« je opomnil. A navsezadnje je poimenovanje nepomembno, pomembno je sporočilo. Prav zaradi njih se na nekaterih mariborskih šolah poslej ob 27. januarju spomnijo žrtev – z imeni in priimki. In to si Hajdinjak želi tudi za ljubljanske šole.
