Ljubiteljska in profesionalna kultura v istem košu
Celjska občina podatke o razporejanju denarja drži v tajnosti, le v Ljubljani ustrezno ločujejo ljubiteljsko in profesionalno kulturo.
Odpri galerijo
Muzikal Veronika Deseniška je na Stari grad privabil več kot 19.000 ljudi. Društvo je zanj na občinskem razpisu dobilo 1250 evrov, iz županovega kabineta še 5000 evrov. Postavitev ene predstave stane okoli 16.000 evrov. FOTO: Brane Piano/Delo
Celje – Kulturni ustvarjalci imajo samo še danes čas za prijavo na javni poziv za izbiro kulturnih projektov, ki jih bo financirala mestna občina Celje. Profesionalne nevladne organizacije že leta opozarjajo, da bi nevladna profesionalna kultura in samozaposleni v kulturi morali imeti svoj razpis. Z občine odgovarjajo, da nevladnikom pomagajo tako, da so v predlogu proračuna zagotovili dodatnih 18.000 evrov. Na javnem pozivu, ki ostaja namenjen najprej ljubiteljski kulturi, je na voljo 186.500 evrov.
»Opažamo, da je povsod po državi gonilo razvoja umetniške produkcije neodvisna scena. Zato je toliko bolj presenetljivo, da kulturni razpis v mestni občini Celje obstoja profesionalne nevladne kulture praktično ne zaznava. Imam občutek, da mestni odločevalci, pa tudi javnost, enačijo profesionalno nevladno umetniško produkcijo z ljubiteljsko kulturno dejavnostjo,« je na problem financiranja opozoril letošnji dobitnik priznanja za najvidnejše dosežke na področju kulture v Celju kontrabasist Miha Firšt.
Firšt je bil z Društvom za glasbeno gledališče Slovenije producent muzikala Veronika Deseniška. Lani so za muzikal, ki so ga izvedli dvakrat, na razpisu dobili 1250 evrov, še 5000 evrov pa iz kabineta župana. Izvedba ene predstave stane okoli 16.000 evrov brez oglaševanja. Koproducent muzikala, ki ga je v treh letih na celjskem Starem gradu videlo že več kot 19.000 ljudi, je bil zasebni zavod Hiša kulture Celje (HKC), ki pripravlja tri abonmaje vrhunske umetnosti in ki je z javnim Zavodom Celeia Celje in občino lani prvič pripravila tudi festival Celjski grad. Na lanskem javnem pozivu za kulturne projekte HKC ni dobila niti centa, pojasnjuje Gregor Deleja: »HKC je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da ne gre za društvo, ampak »polprofesionalno« ustanovo.«
Za abonma umetnost v gibanju je 4198,97 evra dobilo s HKC povezano Društvo ljubiteljev umetnosti Celje. HKC je sicer dobila še nekaj denarja za zakupljene predstave in občinsko proslavo; na dveh razpisih županovega kabineta so dobili še 594,87 evra in 483,32 evra. Po mnenju Deleje to kaže, da v MOC njihovo delo prepoznavajo kot dobro, a tak način pridobivanja denarja ni dober: »Kulturni sistemski razpis bi bilo treba zastaviti tako, da bo omogočal prijavo, razvoj in pravično financiranje vseh samostojnih ustvarjalcev in nevladnih organizacij. Zadržkov oziroma argumentov, da se to po letih pogovorov, pa tudi raziskav dobrih praks od drugod ne spremeni, enostavno ne poznamo.«
Občina je v letošnjem pozivu prvič doslej nevladnike vendarle omenila. Deleja pravi, da večjih sprememb pri financiranju ni pričakovati, saj je razpis tak, da bo HKC nanj lahko prijavila le projekt Ambasador kulture. Razpis tudi ne omogoča prijave programov, kot so različni abonmaji, kar postavlja v neenak položaj tudi nekatera ljubiteljska društva, ki imajo abonmaje, v primerjavi z drugimi, ki morda pripravijo le en koncert na leto. Iz službe za odnose z javnostmi celjske občine so odgovorili, da je občina »za nevladne organizacije poskrbela tako, da je v predlogu proračuna MOC za leto 2019 zagotovila dodatnih 18.000 evrov. Preostali predlogi bodo obravnavani v predlogu novega programa za kulturo.« Proračun še ni sprejet, program za kulturo pa velja do leta 2020. Na občini so še dodali, da so v skladu z zakonom o lokalni samoupravi »sicer v prvi vrsti dolžni skrbeti za vladne organizacije in javne zavode«.
Koliko so društva in nevladniki doslej dobili od občine, je razvidno iz aplikacije Erar, a namen sredstev ni znan. V nekaterih primerih gre tudi za financiranje najemnine, zato bi bilo zneske nekorektno primerjati. Od občine smo zahtevali podatke, katero društvo oziroma kdo je bil na lanskem razpisu uspešen in koliko javnih sredstev je dobil za projekt, torej za vsebino, ter kdo je o tem odločal. Občina noče ničesar razkriti: »Zaradi zakona o varstvu osebnih podatkov imen društev in fizičnih oseb žal ne moremo posredovati.« Mestna občina Ljubljana ima vse komisije javno objavljene na spletu.
Problem celjske občine ni edini. Kot ugotavljajo v društvu Asociacija, kjer so opravili analizo delovanja nevladnih kulturnih organizacij in samostojnih kulturnih ustvarjalcev na lokalni ravni, le Ljubljana ustrezno ločuje profesionalno, poklicno kulturo od ljubiteljske tudi v razpisih. Vse občine niti nimajo zakonsko predpisanih lokalnih programov za kulturo oziroma so ti zelo skopi. Največji problem je še vedno nerazumevanje, pojasnjuje predsednica Asociacije Inga Remeta: »Pogosto naletimo na nerazumevanje področja in terminologije ter ločevanja med ljubiteljsko kulturo in profesionalnimi, poklicnimi, neodvisnimi ustvarjalci.« Kdo odloča o sredstvih, mora biti znano, razloži Remetova: »Kulturniki se sprašujejo, ali odločajo dovolj usposobljeni ljudje. Predvsem zato, ker teh odločevalcev pogosto ne vidijo na svojih dogodkih.«
»Opažamo, da je povsod po državi gonilo razvoja umetniške produkcije neodvisna scena. Zato je toliko bolj presenetljivo, da kulturni razpis v mestni občini Celje obstoja profesionalne nevladne kulture praktično ne zaznava. Imam občutek, da mestni odločevalci, pa tudi javnost, enačijo profesionalno nevladno umetniško produkcijo z ljubiteljsko kulturno dejavnostjo,« je na problem financiranja opozoril letošnji dobitnik priznanja za najvidnejše dosežke na področju kulture v Celju kontrabasist Miha Firšt.
Miha Firšt meni, da ljubiteljske in profesionalne nevladne kulture ne moremo primerjati in da primerjave niso pravične za nikogar. S skupnim razpisom pa izgubijo tako ljubitelji kot profesionalni nevladni kulturni ustvarjalci. FOTO: arhiv MOC
»Profesionalna vrhunska umetnost je zelo draga, poleg tega pa popolnoma nekoristna. Ampak to je tisto, kar je najbolj čudovito. Nekoristna je namreč v tem kapitalističnem smislu proizvajanja tržnih aplikativnih vrednosti, vsekakor pa je nujna za našo družbo. Ker kontemplacija umetnosti lahko služi kot intelektualni izziv, primerljiv z reševanjem sudokuja, lahko služi kot oblika duhovnosti, umetnost odpira vprašanja, ki presegajo banalne problematike vsakdana in umetnost navsezadnje razširja pojmovno okolje našega čustvovanja. Zato mislim, da lahko poleg svojega koristnega dela vsi tudi uživamo v umetnosti, mislim celo, da si tudi zaslužimo vsi uživati v umetnosti. Zato lahko zahtevamo od učiteljev, da nas k temu usmerjajo, in od politikov, da nam to omogočajo.«
Miha Firšt, del govora ob podelitvi priznanja celjske zvezde
Miha Firšt, del govora ob podelitvi priznanja celjske zvezde
Firšt je bil z Društvom za glasbeno gledališče Slovenije producent muzikala Veronika Deseniška. Lani so za muzikal, ki so ga izvedli dvakrat, na razpisu dobili 1250 evrov, še 5000 evrov pa iz kabineta župana. Izvedba ene predstave stane okoli 16.000 evrov brez oglaševanja. Koproducent muzikala, ki ga je v treh letih na celjskem Starem gradu videlo že več kot 19.000 ljudi, je bil zasebni zavod Hiša kulture Celje (HKC), ki pripravlja tri abonmaje vrhunske umetnosti in ki je z javnim Zavodom Celeia Celje in občino lani prvič pripravila tudi festival Celjski grad. Na lanskem javnem pozivu za kulturne projekte HKC ni dobila niti centa, pojasnjuje Gregor Deleja: »HKC je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da ne gre za društvo, ampak »polprofesionalno« ustanovo.«
Za abonma umetnost v gibanju je 4198,97 evra dobilo s HKC povezano Društvo ljubiteljev umetnosti Celje. HKC je sicer dobila še nekaj denarja za zakupljene predstave in občinsko proslavo; na dveh razpisih županovega kabineta so dobili še 594,87 evra in 483,32 evra. Po mnenju Deleje to kaže, da v MOC njihovo delo prepoznavajo kot dobro, a tak način pridobivanja denarja ni dober: »Kulturni sistemski razpis bi bilo treba zastaviti tako, da bo omogočal prijavo, razvoj in pravično financiranje vseh samostojnih ustvarjalcev in nevladnih organizacij. Zadržkov oziroma argumentov, da se to po letih pogovorov, pa tudi raziskav dobrih praks od drugod ne spremeni, enostavno ne poznamo.«
Nerazumevanje …
Občina je v letošnjem pozivu prvič doslej nevladnike vendarle omenila. Deleja pravi, da večjih sprememb pri financiranju ni pričakovati, saj je razpis tak, da bo HKC nanj lahko prijavila le projekt Ambasador kulture. Razpis tudi ne omogoča prijave programov, kot so različni abonmaji, kar postavlja v neenak položaj tudi nekatera ljubiteljska društva, ki imajo abonmaje, v primerjavi z drugimi, ki morda pripravijo le en koncert na leto. Iz službe za odnose z javnostmi celjske občine so odgovorili, da je občina »za nevladne organizacije poskrbela tako, da je v predlogu proračuna MOC za leto 2019 zagotovila dodatnih 18.000 evrov. Preostali predlogi bodo obravnavani v predlogu novega programa za kulturo.« Proračun še ni sprejet, program za kulturo pa velja do leta 2020. Na občini so še dodali, da so v skladu z zakonom o lokalni samoupravi »sicer v prvi vrsti dolžni skrbeti za vladne organizacije in javne zavode«.
Preberite še:
Financiranje kulture: »Kot če bi usahnil izvir Soče!«
Višja sredstva za kulturo so nujna, a je nujna tudi dobra kulturna politika
Na senčni strani kulture
Nevladne organizacije: Naš največji uspeh je, da še vedno obstajamo
Financiranje kulture: »Kot če bi usahnil izvir Soče!«
Višja sredstva za kulturo so nujna, a je nujna tudi dobra kulturna politika
Na senčni strani kulture
Nevladne organizacije: Naš največji uspeh je, da še vedno obstajamo
Koliko so društva in nevladniki doslej dobili od občine, je razvidno iz aplikacije Erar, a namen sredstev ni znan. V nekaterih primerih gre tudi za financiranje najemnine, zato bi bilo zneske nekorektno primerjati. Od občine smo zahtevali podatke, katero društvo oziroma kdo je bil na lanskem razpisu uspešen in koliko javnih sredstev je dobil za projekt, torej za vsebino, ter kdo je o tem odločal. Občina noče ničesar razkriti: »Zaradi zakona o varstvu osebnih podatkov imen društev in fizičnih oseb žal ne moremo posredovati.« Mestna občina Ljubljana ima vse komisije javno objavljene na spletu.
… po vsej državi
Problem celjske občine ni edini. Kot ugotavljajo v društvu Asociacija, kjer so opravili analizo delovanja nevladnih kulturnih organizacij in samostojnih kulturnih ustvarjalcev na lokalni ravni, le Ljubljana ustrezno ločuje profesionalno, poklicno kulturo od ljubiteljske tudi v razpisih. Vse občine niti nimajo zakonsko predpisanih lokalnih programov za kulturo oziroma so ti zelo skopi. Največji problem je še vedno nerazumevanje, pojasnjuje predsednica Asociacije Inga Remeta: »Pogosto naletimo na nerazumevanje področja in terminologije ter ločevanja med ljubiteljsko kulturo in profesionalnimi, poklicnimi, neodvisnimi ustvarjalci.« Kdo odloča o sredstvih, mora biti znano, razloži Remetova: »Kulturniki se sprašujejo, ali odločajo dovolj usposobljeni ljudje. Predvsem zato, ker teh odločevalcev pogosto ne vidijo na svojih dogodkih.«
