Majhen, droben, brezzob in karizmatičen

»Jutri bom z orožjem zavzel Reko. Naj nam italijanski bog ­pomaga,« je 11. septembra 1919 pesnik in spodbujevalec prelivanja krvi Gabriele D'Annunzio zapisal v pismu Benitu Mussoliniju.­ Dan zatem je s prostovoljnimi ­legionarji zasedel Reko in razglasil priključitev mesta Italiji. Zasedba je trajala 15 mesecev. Ob stoletnici tega dogodka so v tržaški galeriji Salone degli Incanti (nekdanja ribarnica) na nabrežju odprli razstavo Disobbedisco.­ La rivoluzione di D'Annunzio a Fiume 1919–1920 (Ne ubogam. D'Annunzieva revolucija na Reki).

O razstavi so se zaradi spornosti zgodovinskega dogodka in samega D'Annunzia, zlasti v povezavi z aktualno italijansko in tržaško politično oblastjo, v italijanski in hrvaški javnosti ter politiki še pred odprtjem lomila kopja. Ne gre samo za razstavo. Jeseni nameravajo v Trstu na Borznem trgu D'Annunziu postaviti tudi spomenik, razloga zanj pa mestne oblasti ne skrivajo. Kakor je dejal tržaški župan Roberto Dipiazza (Naprej, Italija), bodo tudi tako zaznamovali okroglo obletnico reškega podviga (impresa di Fiume), kakor imenujejo zasedbo mesta. Za tržaškega župana je, kakor je napisal na facebooku, D'Annunzio junak, borec za Italijane.

Dvojnost osebnosti

S postavitvijo razstave, ki je zelo estetska, so po besedah kustosa Giordana Bruna Guerrija hoteli prikazati dvojnost osebnosti Gabrieleja D'Annunzia – vojaško in lirično. Obiskovalec ob vstopu najprej vidi veličasten avtomobil znamke fiat, s katerim se je D'Annunzio peljal iz Ronk na Reko, sledil mu je konvoj tovornjakov, polnih prostovoljcev. Zadnji razstavljeni eksponat je italijanska trobojnica, ki jo je D'Annunziu leta 1916 podarila Tržačanka Olga Levi Brunner, on pa ji je v zameno obljubil, da bo zastavo po osvoboditvi Trsta izobesil na grajskem stolpu sv. Justa. Zastavo je večkrat izobesil na Reki in tudi v Zadru. Z njo je tudi pokril krste legionarjev in italijanskih vojakov, ki so padli v spopadih po podpisu rapalske pogodbe. Te ni priznaval, zato je okupiral (po takratnem in zdajšnjem mnenju nekaterih osvobodil) Reko. Z njo so pokrili tudi krsto z njegovim truplom leta 1938, med vladavino fašizma, ko so ga pokopali z državnimi častmi.

Razstavljena so tudi njegova oblačila in uniforme, ki kažejo, kako majhen in droben je bil, njegova odlikovanja in orožje ter številna darila, ki jih je prejel od oboževalcev. Razstava se trudi prikazati tudi zgodovinski kontekst, a ta ni ravno njena močna plat.

Navdušen sprejem na Reki

Reka je bila zasedena triumfalno, D'Annunziu, živi legendi, vojnemu junaku in največjemu italijanskemu živemu pesniku, je ob prihodu navdušeno vzklikalo 30.000 prebivalcev tega mesta. Junak, ki je prišel osvobodit mesto in ga vrnit materi Italiji, jih je nagovoril z balkona mestne hiše. Toda Italija tega mesta z večinskim italijanskim prebivalstvom ni mogla sprejeti nazaj. V okviru pogajanj o pogodbi iz Saint-Germaina je bila Reka obljubljena Hrvaški, Italija pa je v zameno dobila druga območja. Na mirovni konferenci leta 1919 je namreč ameriški predsednik Woodrow Wilson menil, da Reka kot pristanišče potrebuje zaledje in je ne bi bilo upravičeno dodeliti Italiji, kar je na Apeninskem polotoku in med italijanskimi prebivalci Reke izzvalo politično nevihto.



Italijanske načrte je ogrozila tudi utemeljitev jugoslovanske državne skupnosti, ki se je razprostirala na ozemlju, ki so ga imeli za svoje tudi italijanski ekspanzionisti. Toda D'Annunzio ni popustil in je na okupiranem ozemlju ustanovil svobodno državo. Vendarle je bil ikona prve svetovne vojne in mu zato ni bilo težko zbrati ­prostovoljcev.

Omalovaževal Slovane

Pri pohodu na Reko so ga sprem­ljali številni nezadovoljni vojni veterani in mladi ljudje, avanturisti, umetniki, zanesenjaki vseh političnih, spolnih in drugih usmeritev. D'Annunzio je poveličeval Italijane in omalovaževal Slovane. Do konca leta 1919 so Rečani dojeli, kako so ga polomili, ko so D'Annunziu prepustili mesto.

Napisal je ustavo za svojo malo državo, zagovarjal enakopravnost moških in žensk, vere in ateizma ... Toda Reka je pod njegovo oblastjo gospodarsko hitro pešala, Italija je uvedla blokado in v mesto niso prihajale hrana in druge dobrine, bilo je veliko kraj in posilstev, stanovalci mesta so postopno zasovražili osvoboditelje.

Italijanska vlada je leta 1920 končala njegov osvoboditeljski podvig. Okrepila je blokado in bombardirala mesto. Pesnika je v njegovi palači ranila granata in odločil se je umakniti. Zapustil je mesto ter se znova posvetil knjigam in ženskam.

Eden od najbolj fascinantnih avtorjev tistega časa

D'Annunzio je bil zapletena osebnost, a ni dvoma, da je bil eden od najbolj fascinantnih avtorjev tistega časa. Bil je majhen, droben, plešast, brezzob, tih in feminiziran, a je slovel kot velik ljubimec. Hvalil se je, da je zapeljal več sto žensk, med njimi tudi nekatere najbolj bogate in znane v tistem času.

Ko je bil mlad, je preziral vojsko, pozneje se je to spremenilo. Prva svetovna vojna je trajala pet mesecev, D'Annunzio pa je lagodno živel v Parizu, izdeloval parfume, se učil pihati steklo in skupaj s svojimi psi živel na veliki nogi – večinoma z izposojenim denarjem. Živel je v razkošnih vilah, imel je drago garderobo. Ko je porabil denar, se je po petih letih (1915) moral vrniti domov, da bi se izognil vračilu dolgov, zaradi česar je pobegnil v Francijo, se je odločil postati nacionalni junak.



Kult herojstva gre z roko v roki s kultom smrti. D'Annunzio je z zanosom pozival k napajanju tal s krvjo mladih, da bi se iz tega dvig­nila nova Italija. Če krvi mladih ne bi bilo dovolj, je ponudil svojo. V vojno je šel pri 52 letih in sodeloval v akcijah na morju ter zračnih napadih. Celo njegovi največji nasprotniki so morali priznati, da je bila njegova književnost nenavadna: poltena, senzibilna, močna in obenem amoralna.

Fašist ali ne?

Zakaj torej častiti D'Annunzia? On sam, kakor dokazujejo mnogi, ni bil fašist, s političnega prizorišča je izginil prav s prihodom fašistov na oblast, ko se je umaknil v mirno okolje Gardskega jezera. Kot politik je bil nekaj časa s socialisti v parlamentu, Lenin mu je podaril skodelo kaviarja in ga označil za »edinega revolucionarja v Evropi«. »Sem nad levim in desnim, nad dobrim in zlom,« je govoril. Nikoli se ni opredelil za fašista, zgodovina pa ga ima za zloveščega preroka, duhovnega kreatorja in predhodnika fašizma. Po njem se je pozneje zgledoval Mussolini, po njegovem zgledu je iz sebe ustvaril kult osebnosti, komuniciral z balkona, dvigal roko v pozdrav, iz političnih govorov delal spektakle, promoviral nasilje in ­imperializem ...

Ameriška zgodovinarka Dominique Kirchner Reill je v italijanskem časopisu Il Piccolo napisala, da ne vidi razloga za slavljenje človeka, ki je »spodbujal vojno, ki se mu je gnusila parlamentarna demokracija, ki je imel Slovane le za malo razvitejša bitja od opic, ki je podpiral ideje o Jadranu kot izključno italijanskem morju in spodbujal razširitev italijanskega življenjskega prostora na Dalmacijo, Istro, Črno goro, Albanijo, ­Libijo.«

Vittoriale ob Gardskem jezeru, kjer je živel po odhodu z Reke in kjer sta njegov mavzolej ter muzej, je romarska točka ne le številnih Italijanov, ampak tudi turistov iz vsega sveta.