Nazaj na kulturne prireditve brez strahu
Raziskava vpliva covida-19 na obisk kulturnih prireditev in alternativnih oblik izvajanja kulturnih aktivnosti.
Odpri galerijo
Če bi bila prizorišča med pandemijo odprta, bi v živo dogodke obiskalo 97 odstotkov vprašanih. Foto Leon Vidic
Na pobudo Kina Šiška in Gledališča Glej so organizatorji in producenti kulturnih prireditev pripravili anketo o obiskovanju kulturnih dogodkov v času pandemije. Anketo je med 10. in 28. junijem reševalo 2207 vprašanih. Organizatorje kulturnih prireditev je zanimalo, katere ukrepe so obiskovalci pripravljeni upoštevati ob obiskovanju dogodkov oziroma želijo, da jih zagotovijo organizatorji, ter kakšen odnos imajo do spremljanja dogodkov po spletu.
Poleg umetnikov samih so bili producenti kulturnih dogodkov med prvimi, ki so jih prizadele marca razglašene izredne razmere zaradi pojava novega koronavirusa. Z zaprtjem prizorišč dogodkov v živo ni bilo mogoče izvajati in obiskovati. Pet mesecev pozneje je organizacija kulturnih dogodkov še vedno negotova in prepuščena spreminjanju pravil o javnem zbiranju. Zato izsledki Raziskave vpliva covida-19 na obisk kulturnih prireditev in alternativnih oblik izvajanja kulturnih aktivnosti za organizatorje in producente predstavljajo pomembno vodilo pri načrtovanju strategije v prihodnosti. Najbolj spodbudno dejstvo pa je, da tri četrtine anketirancev pogreša obiskovanje kulturnih dogodkov.
Ko so kulturna prizorišča zaprla vrata, so organizatorji nekatere aktivnosti prestavili na splet, kjer so uporabnikom ponujali prenose koncertov, arhivske posnetke predstav, živa branja, brskanje po arhivih itd. Spremljanje spletnih kulturnih vsebin domačih organizacij se je v primerjavi z obdobjem pred pandemijo v času njenega razmaha povečalo – 64 odstotkov anketiranih je občasno oziroma pogosto spremljalo spletne dogodke, a so se v 88 odstotkih strinjali, da spletni dogodki ne morejo nadomestiti živih. Okoli 14 odstotkov vprašanih si je občasno ali pogosto ogledalo plačljive kulturne vsebine na spletu, kar je za producente verjetno dobra novica za potencialni razvoj v tej smeri.
Najbolj pogosto so anketirani spremljali prenose koncertov alternativne glasbe (elektronika, glasbe sveta, jazz, metal …), vsebine institucionalnih prizorišče (CD, SNG Drama …) in koncerte popularne glasbe. Najmanj je bilo na spletu zanimanja za opero in balet ter koncerte klasične glasbe, kaže anketa.
Takoj za koncerti si je 63 odstotkov vprašanih na spletu najbolj pogosto ogledalo legalno dostopne filme in arhivske posnetke gledaliških predstav. Manj so spremljali delavnice, spletne edicije festivalov in spletne performanse. Tudi tukaj avtorji ankete (Hana Vodeb, Rok Avbar in Barbara Poček) vidijo priložnost za izboljšanje uporabnikove izkušnje manj spremljanih vsebin na spletu.
Izsledki ankete ponujajo tudi razmislek o plačljivosti vsebin na spletu. Dobra tretjina vprašanih je namreč pripravljena plačati za ogled spletnega prenosa kulturnih vsebin. Slaba tretjina ne bi plačala nič, največ (37 odstotkov) pa je do tega vprašanja neopredeljenih. To po mnenju avtorjev predstavlja »potencial za prepoznavanje ključnih elementov, ki bi skupino neodločenih v času zaprtja kulturnih prizorišč pretvorilo v skupino, ki je za prenos spletnih kulturnih dogodkov pripravljena plačati«. Za spletni dogodek bi vprašani plačali od 10–50 odstotkov nižjo ceno od siceršnje za živ dogodek, tako avtorji ugotavljajo, da gre »pri določanju cen spletnih dogodkov za pomembno točko preloma, ki meri cenovno elastičnost odjemnikov – ta je pri polovični ceni vstopnice v živo.«
Ugotovitve napeljujejo na zaključek, da nižanje cen za spletne dogodke, ki bi bili nižji od polovične vstopnice živega dogodka, ni smiselno. Pri določanju cene pa imajo največ manevrskega prostora organizatorji koncertnih prenosov na spletu, najmanj pa organizatorji filmskih projekcij.
V 78 odstotkih so vprašani sicer pripravljeni plačati več za dogodke v živo kot za njihove spletne prenose, kar pomeni, da tudi z ekonomskega vidika žive umetnosti ni smiselno nadomestiti z dostopom na spletu. Obiskovalci dogodkov v živo so pripravljeni tudi na dvig cen vstopnic, predvsem na račun zagotavljanja varnostnih ukrepov.
Naslednja zanimiva ugotovitev je, da bi v primeru, če bi bila prizorišča med pandemijo odprta, v živo dogodke obiskala večina anketiranih – kar 97 odstotkov. Največ vprašanih bi obiskalo festivale, si ogledalo razstave, predstave in performanse, najmanj pa se bi jih udeležilo okroglih miz in pogovorov (te bi si raje ogledali na spletu).
Dvainšestdeset odstotkov anketirancev je odgovorilo, da jih sploh ni strah, da bi se med obiskom kulturnega dogodka okužili s covidom-19. Od organizatorja seveda pričakujejo, da zagotovi primerno varnost. Ob tem jih najmanj skrbi, da osebje na prireditvah nosi maske, da se cene vstopnic zvišajo na račun zagotavljanja varnosti in da bi bile cene vstopnic znižane zaradi tveganja, ki ga nosijo dogodki v živo.
Med stopnjo strahu in obiskovanjem dogodkov obstajajo statistično pomembne povezave glede na prostor dogodka. Kina in dvorane bi obiskovali vprašani z nižjo stopnjo izraženega strahu, medtem ko bi na dogodke na prostem prišli tudi taki z višjo stopnjo izraženega strahu pred virusom. Ta statistična korelacija govori v prid odločitvi, da se dogodke med pandemijo izvaja na prostem, saj bi se jih udeležili tudi ljudje, ki jih je bolj strah virusa, še ugotavljajo v raziskavi.
Poleg umetnikov samih so bili producenti kulturnih dogodkov med prvimi, ki so jih prizadele marca razglašene izredne razmere zaradi pojava novega koronavirusa. Z zaprtjem prizorišč dogodkov v živo ni bilo mogoče izvajati in obiskovati. Pet mesecev pozneje je organizacija kulturnih dogodkov še vedno negotova in prepuščena spreminjanju pravil o javnem zbiranju. Zato izsledki Raziskave vpliva covida-19 na obisk kulturnih prireditev in alternativnih oblik izvajanja kulturnih aktivnosti za organizatorje in producente predstavljajo pomembno vodilo pri načrtovanju strategije v prihodnosti. Najbolj spodbudno dejstvo pa je, da tri četrtine anketirancev pogreša obiskovanje kulturnih dogodkov.
Redno zaposlena Ljubljančanka srednjih let
Demografsko povprečje 2207 oseb, ki so sodelovale v anketi, daje osnovni profil vprašanih: to je ženska, stara 39 let, s končano fakulteto, redno zaposlena, iz Ljubljane oziroma okolice, ki največ kulturnih dogodkov obiskuje v osrednjeslovenski regiji. Med anketiranci je bilo 13 odstotkov študentov, 19 odstotkov samozaposlenih v kulturi in samozaposlenih, največji delež (54 odstotkov) pa je bilo redno zaposlenih. Sedemdeset odstotkov anketiranih živi v Ljubljani in okolici, sledita Kranj in Maribor z okolico. Kulturne dogodke obiskuje večina (83 odstotkov) v osrednjeslovenski regiji, kar potrjuje močno centralizacijo kulture v Sloveniji. Med vprašanimi je bila desetina takih, ki so glede na covid-19 v rizični skupini.Splet okoliščin
Ko so kulturna prizorišča zaprla vrata, so organizatorji nekatere aktivnosti prestavili na splet, kjer so uporabnikom ponujali prenose koncertov, arhivske posnetke predstav, živa branja, brskanje po arhivih itd. Spremljanje spletnih kulturnih vsebin domačih organizacij se je v primerjavi z obdobjem pred pandemijo v času njenega razmaha povečalo – 64 odstotkov anketiranih je občasno oziroma pogosto spremljalo spletne dogodke, a so se v 88 odstotkih strinjali, da spletni dogodki ne morejo nadomestiti živih. Okoli 14 odstotkov vprašanih si je občasno ali pogosto ogledalo plačljive kulturne vsebine na spletu, kar je za producente verjetno dobra novica za potencialni razvoj v tej smeri.
Najbolj pogosto so anketirani spremljali prenose koncertov alternativne glasbe (elektronika, glasbe sveta, jazz, metal …), vsebine institucionalnih prizorišče (CD, SNG Drama …) in koncerte popularne glasbe. Najmanj je bilo na spletu zanimanja za opero in balet ter koncerte klasične glasbe, kaže anketa.
Graf1
Takoj za koncerti si je 63 odstotkov vprašanih na spletu najbolj pogosto ogledalo legalno dostopne filme in arhivske posnetke gledaliških predstav. Manj so spremljali delavnice, spletne edicije festivalov in spletne performanse. Tudi tukaj avtorji ankete (Hana Vodeb, Rok Avbar in Barbara Poček) vidijo priložnost za izboljšanje uporabnikove izkušnje manj spremljanih vsebin na spletu.
Simon Popek. Foto Jože Suhadolnik
Simon Popek, vodja filmskega programa v Cankarjevem domu
Podatki raziskave kažejo precejšnje zanimanje ljudi za kulturne dogodke – bodisi na prostem ali v dvoranah –, sploh po dolgotrajni karanteni. Iz lastnih izkušenj oziroma izkušenj Cankarjevega doma lahko povem, da sta bila, na primer, Festival dokumentarnega filma in Jazz festival (meseca junija) glede na razmere dobro obiskana. Imeli smo to srečo, da smo s festivaloma padli v najbolj »sproščeno« obdobje, ko denimo maske v dvoranah niso bile zapovedane. Jesen bo verjetno pokazala, koliko bomo obiskovalci pripravljeni, če se tako izrazim, »trpeti za kulturo«, ko bodo dogodki potekali izključno v dvoranah in ob (predvidoma) obvezni nošnji mask.
Podatki raziskave kažejo precejšnje zanimanje ljudi za kulturne dogodke – bodisi na prostem ali v dvoranah –, sploh po dolgotrajni karanteni. Iz lastnih izkušenj oziroma izkušenj Cankarjevega doma lahko povem, da sta bila, na primer, Festival dokumentarnega filma in Jazz festival (meseca junija) glede na razmere dobro obiskana. Imeli smo to srečo, da smo s festivaloma padli v najbolj »sproščeno« obdobje, ko denimo maske v dvoranah niso bile zapovedane. Jesen bo verjetno pokazala, koliko bomo obiskovalci pripravljeni, če se tako izrazim, »trpeti za kulturo«, ko bodo dogodki potekali izključno v dvoranah in ob (predvidoma) obvezni nošnji mask.
Vstopnica za virtualno izkušnjo
Izsledki ankete ponujajo tudi razmislek o plačljivosti vsebin na spletu. Dobra tretjina vprašanih je namreč pripravljena plačati za ogled spletnega prenosa kulturnih vsebin. Slaba tretjina ne bi plačala nič, največ (37 odstotkov) pa je do tega vprašanja neopredeljenih. To po mnenju avtorjev predstavlja »potencial za prepoznavanje ključnih elementov, ki bi skupino neodločenih v času zaprtja kulturnih prizorišč pretvorilo v skupino, ki je za prenos spletnih kulturnih dogodkov pripravljena plačati«. Za spletni dogodek bi vprašani plačali od 10–50 odstotkov nižjo ceno od siceršnje za živ dogodek, tako avtorji ugotavljajo, da gre »pri določanju cen spletnih dogodkov za pomembno točko preloma, ki meri cenovno elastičnost odjemnikov – ta je pri polovični ceni vstopnice v živo.«
Ugotovitve napeljujejo na zaključek, da nižanje cen za spletne dogodke, ki bi bili nižji od polovične vstopnice živega dogodka, ni smiselno. Pri določanju cene pa imajo največ manevrskega prostora organizatorji koncertnih prenosov na spletu, najmanj pa organizatorji filmskih projekcij.
V 78 odstotkih so vprašani sicer pripravljeni plačati več za dogodke v živo kot za njihove spletne prenose, kar pomeni, da tudi z ekonomskega vidika žive umetnosti ni smiselno nadomestiti z dostopom na spletu. Obiskovalci dogodkov v živo so pripravljeni tudi na dvig cen vstopnic, predvsem na račun zagotavljanja varnostnih ukrepov.
Sekretar Sigica Peter Baroš. Foto Jože Suhadolnik
Peter Baroš, generalni sekretar Slovenskega glasbenoinformacijskega centra – Sigic
Z ozirom na to, da je raziskava zajela predvsem konzumente kulture, ki prihajajo iz središč, kjer je kulturna ponudba v normalnih okoliščinah zelo dostopna in raznolika, so rezultati raziskave v veliki meri predvidljivi. Enega zame bolj izzivalnih podatkov predstavlja ugotovitev, da bi želeli konzumenti kulture za spletne vsebine odšteti dosti manj denarja, kot sicer stane vstopnica. To pred celotno prireditveno industrijo postavlja veliko nalogo. Digitalizacijski preskok, ki se je, recimo, na področju glasbe zgodil praktično povsod, razen na področju živih koncertov, je konkretno predrugačil ekonomske procese, čemur bodo morale slediti tudi prireditvene vsebine, če bodo želele biti konkurenčne. V digitalnem svetu bodo preživele le, če bodo dostopne globalno in nagovarjale bistveno širši krog potencialnih konzumentov, ki bodo zanje odšteli bistveno manj denarja. To bo izziv predvsem za države, ki so v digitalizacijskem smislu v zaostanku. Tudi v Sloveniji se bomo morali digitalizacije lotiti resneje, se o njenih okoliščinah veliko podučiti in v njej prepoznavati predvsem priložnosti. Predvsem tiste, ki smo jih po klasični poti zamudili.
Z ozirom na to, da je raziskava zajela predvsem konzumente kulture, ki prihajajo iz središč, kjer je kulturna ponudba v normalnih okoliščinah zelo dostopna in raznolika, so rezultati raziskave v veliki meri predvidljivi. Enega zame bolj izzivalnih podatkov predstavlja ugotovitev, da bi želeli konzumenti kulture za spletne vsebine odšteti dosti manj denarja, kot sicer stane vstopnica. To pred celotno prireditveno industrijo postavlja veliko nalogo. Digitalizacijski preskok, ki se je, recimo, na področju glasbe zgodil praktično povsod, razen na področju živih koncertov, je konkretno predrugačil ekonomske procese, čemur bodo morale slediti tudi prireditvene vsebine, če bodo želele biti konkurenčne. V digitalnem svetu bodo preživele le, če bodo dostopne globalno in nagovarjale bistveno širši krog potencialnih konzumentov, ki bodo zanje odšteli bistveno manj denarja. To bo izziv predvsem za države, ki so v digitalizacijskem smislu v zaostanku. Tudi v Sloveniji se bomo morali digitalizacije lotiti resneje, se o njenih okoliščinah veliko podučiti in v njej prepoznavati predvsem priložnosti. Predvsem tiste, ki smo jih po klasični poti zamudili.
Strah ni faktor
Naslednja zanimiva ugotovitev je, da bi v primeru, če bi bila prizorišča med pandemijo odprta, v živo dogodke obiskala večina anketiranih – kar 97 odstotkov. Največ vprašanih bi obiskalo festivale, si ogledalo razstave, predstave in performanse, najmanj pa se bi jih udeležilo okroglih miz in pogovorov (te bi si raje ogledali na spletu).
Graf3
Dvainšestdeset odstotkov anketirancev je odgovorilo, da jih sploh ni strah, da bi se med obiskom kulturnega dogodka okužili s covidom-19. Od organizatorja seveda pričakujejo, da zagotovi primerno varnost. Ob tem jih najmanj skrbi, da osebje na prireditvah nosi maske, da se cene vstopnic zvišajo na račun zagotavljanja varnosti in da bi bile cene vstopnic znižane zaradi tveganja, ki ga nosijo dogodki v živo.
Med stopnjo strahu in obiskovanjem dogodkov obstajajo statistično pomembne povezave glede na prostor dogodka. Kina in dvorane bi obiskovali vprašani z nižjo stopnjo izraženega strahu, medtem ko bi na dogodke na prostem prišli tudi taki z višjo stopnjo izraženega strahu pred virusom. Ta statistična korelacija govori v prid odločitvi, da se dogodke med pandemijo izvaja na prostem, saj bi se jih udeležili tudi ljudje, ki jih je bolj strah virusa, še ugotavljajo v raziskavi.
Ines Kežman. Foto Katja Goljat
Ines Kežman, Motovila Center za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih
Motovila vse od začetka krize zaradi covida-19 aktivno spremlja stanje v kulturnem in ustvarjalnih sektorjih doma in v Evropi. Način dela in interakcija z občinstvom sta se precej spremenila. Tudi Motovila je del programa in dejavnosti, na primer svetovanja ali strokovne dogodke, preselila v virtualno okolje. Menimo, da so prvi zaključki ankete Kina Šiška in Gledališča Glej spodbudni. Tudi sami ugotavljamo, da naša publika pogreša dogodke v živo. Izvedba spletnih dogodkov je do neke mere logistično in stroškovno manj zahtevna v primerjavi z dogodki v živo, vendar pa spletni dogodki ne ponujajo možnosti neformalnega mreženja, kar je v kulturi izjemnega pomena. Seveda pa se kljub dejstvu, da so kulturni dogodki v živo nenadomestljivi s spletno ponudbo, zavedamo, da bo treba na novo oblikovati odnos s publiko. Prav zato Motovila že konec poletja organizira usposabljanja, kako se znova povezovati z javnostjo in si ustvariti lojalno in angažirano občinstvo za prihodnost. Veseli nas, da je raziskava pokazala, da so se ljudje pripravljeni vrniti na kulturna prizorišča in da zaupajo organizatorjem v publiki prijazno in varno izvedbo kulturnih prireditev. Pri tem pa je ključno, da organizatorji kulturnih prireditev prejmejo poenotene smernice za izvedbo dogodkov, kot so za to poskrbeli v Avstriji.
Motovila vse od začetka krize zaradi covida-19 aktivno spremlja stanje v kulturnem in ustvarjalnih sektorjih doma in v Evropi. Način dela in interakcija z občinstvom sta se precej spremenila. Tudi Motovila je del programa in dejavnosti, na primer svetovanja ali strokovne dogodke, preselila v virtualno okolje. Menimo, da so prvi zaključki ankete Kina Šiška in Gledališča Glej spodbudni. Tudi sami ugotavljamo, da naša publika pogreša dogodke v živo. Izvedba spletnih dogodkov je do neke mere logistično in stroškovno manj zahtevna v primerjavi z dogodki v živo, vendar pa spletni dogodki ne ponujajo možnosti neformalnega mreženja, kar je v kulturi izjemnega pomena. Seveda pa se kljub dejstvu, da so kulturni dogodki v živo nenadomestljivi s spletno ponudbo, zavedamo, da bo treba na novo oblikovati odnos s publiko. Prav zato Motovila že konec poletja organizira usposabljanja, kako se znova povezovati z javnostjo in si ustvariti lojalno in angažirano občinstvo za prihodnost. Veseli nas, da je raziskava pokazala, da so se ljudje pripravljeni vrniti na kulturna prizorišča in da zaupajo organizatorjem v publiki prijazno in varno izvedbo kulturnih prireditev. Pri tem pa je ključno, da organizatorji kulturnih prireditev prejmejo poenotene smernice za izvedbo dogodkov, kot so za to poskrbeli v Avstriji.
Večina vprašanih bi dogodke raje spremljala v živo kot na spletu. Kar 88 odstotkov vprašanih se strinja s trditvijo, da kulturne vsebine na spletu ne morejo nadomestiti dogodkov v živo. Foto Jure Eržen
