Slovenci odhajajo v tujino, a tudi tujci prihajajo v Slovenijo. Takšno povezavo predstavljata slovenska slikarka Tjaša Rener v Gani in njen ganski umetniški sodelavec Francis Kokoroko, ki je bil pred kratkim v Sloveniji.

Francis Kokoroko je ganski fotograf, ki ustvarja tako umetniško kot novinarsko fotografijo, saj sodeluje s priznanimi novinarskimi hišami Reuters, Le Monde, The New York Times, The Wall Street Journal …

»Predvsem sem najprej umetnik, toda kot umetnik moram poskrbeti tudi za preživljanje. Tako ločim delo, od katerega živim, in umetniško delo, ki me navdihuje, čeprav se obojega lotevam z enako resnostjo. Vedno tudi čutim, kako moram nekaj doprinesti družbi, zato podrobno spremljam novice, kako živimo, in me takšno novinarsko delo zelo zanima,« je razložil na Ravnah na Koroškem med obiskom Slovenije.



Ob teh besedah je pogovor zašel k dejstvu, da imamo zdaj že vsi v žepu mobilno napravo, s katero lahko ustvarimo svojo »umetnino« ali fotografijo, ki jo objavijo celo mediji, čeprav nismo profesionalni fotografi. »To ni prav nič slabo. Naš čas je prav zato zelo dobro dokumentiran. Ali ni škoda, da danes nimamo fotografij vsakodnevnega življenja naših babic in dedkov, vsaj ne v tolikšnem obsegu, kot jih imamo lahko iz našega življenja?« se je vprašal. »Instagram je veliko dostopnejši kot najboljše galerije in razstave po svetu. Zgodovina pa je tisto, kar zabeležimo.«

Ampak ali ni vseh fotografij celo preveč, saj nas raznorazne podobe obkrožajo na vsakem koraku? »Drži, da je fotografij zelo veliko, zato so ljudje postali selektivni in še bolj zavzeto iščejo kvaliteto. Za fotografe je zato pomembno, da fotografirajo dobro. Hitro je tudi jasno, kaj je slikano slučajno in kaj ima sporočilo. Pri fotografiji je tako kot pri govorjenju. Vsakdo zna govoriti, toda ni se vsakdo zmožen pogovarjati.«

Resnica je vedno večja

Hkrati je prepričan, da novinarska fotografija ostaja pomembna in da vseeno ne more kar vsak mimoidoči napraviti dobre fotografije. »Novinarska fotografija ostaja pomembna, še posebej zdaj. Ko fotografiram za novinarske agencije, čutim precejšnjo odgovornost, da pokažem pravo sliko tega, kar me obdaja. Lokalno fotografiranje je tudi težavno, saj domače oblasti tej obrti ne namenjajo veliko denarja. Kljub temu me to ne ustavi. Hočem, da tudi moji otroci nekoč vidijo, kako smo živeli in kako se spreminjajo generacije in prostor. Zato sem dejaven tudi pri izobraževanju, da svoje fotografsko znanje predajam naprej, do drugih ljudi.«



Zraven poudarja, da ena fotografija nikoli ni prikazuje celotne resničnosti. »Fotografija ni nikoli resnica, ampak vedno fikcija. Je samo perspektiva enega prizora. Resnica je vedno večja in globlja,« je rekel in nadaljeval, da je za novinarsko fotografijo zelo pomembno, da ima zraven dober novinarski tekst: »Tekst lahko doda več zornih kotov, fotografija pa nekaj posebnega izpostavi in poudari. Ponese te v določen kraj, a te potem pusti tam samega in si moraš nato sam predstavljati realnost.«



Slovenijo je spoznal prek slovenske slikarke Tjaše Rener, ki je že dolgo razpeta med Gano in Slovenijo, v Akri pa ima vse bolj živahen umetniški studio, kamor zahaja vse več lokalnih umetnikov. Tako je do nje prišel tudi Francis Kokoroko. »Tjaša je izredna umetnica in v Akri preživiva veliko časa skupaj. Pogovarjava o svojih ustvarjanjih iz različnih zornih kotov. Trenutno sva v obdobju svobode in spoznavanja. Najprej sva naokoli potovala po Akri in odkrivala lokalne skupnosti, nato pa sem se odločil, da tudi jaz pridem v Slovenijo, v njeno okolje, da vidiva, kaj lahko ustvariva tukaj.«

V Sloveniji dobil navdih za lastni vrt

Toda prvi poskus prihoda v Evropo ni uspel, saj so ga na letališču v Gani sprva zavrnili, zato je v Slovenijo prišel nekaj dni kasneje. »Na letališču so mi rekli, da ne razumejo mojega vizuma, zato mi niso dovolili vkrcanja. Pri tem sem spoznal, kaj pomeni človeška mobilnost, misliti pa mi je dal tudi podatek, da le 3,5 odstotka svetovnega prebivalstva lahko potuje brez težav. Za vse druge je bistveno več ovir,« je rekel. »Geografski položaj za vsakega človeka predstavlja ali privilegij ali pa veliko oviro, odvisno od tega, kdo si in katere rase si. Ko sem pred kratkim gledal migrante iz Maroka, ki hočejo priti v Španijo, sem videl tudi ogromno nasilja, ki preprečuje selitve. Toda ta svet je naš in naša pravica je, da ga raziskujemo.«



Nobenih ovir pa ni pri nadaljnjem raziskovanju s Tjašo Rener. »S Tjašo se nikamor ne priganjava, še vedno sva v procesu in odkrivava, kaj lahko narediva. Avgusta bova spet začela skupaj sodelovati v Akri, ko se tja vrne tudi Tjaša.«

V Sloveniji je hitro opazil največjo posebnost – ogromno zelenja. »Obiskal sem tudi veliko domov pri Tjašinih prijateljih in navdušen sem, kako vsi jedo doma predelano hrano. Videl sem, kako gre babica na vrt in vzame, kar potrebuje za pripravo kosila. To je izjemen način samopreskrbe, žal pa je takšno znanje večkrat spregledano. Ljudje načeloma gredo samo z denarjem v trgovino in kupijo hrano. Morda bom zdaj tudi jaz doma pripravil vrt, da bomo lahko jedli tisto, kar bomo sami pridelali. Želim si biti bolj prisoten v danem trenutku, a ne samo v razmišljanju, ampak tudi v odnosu do zemlje in okolja.«

Diplomiral iz računalništva

Zanimivo je, da je diplomiral iz računalništva in da mu prav računalništvo pomaga pri vsakodnevnih odločitvah in fotografiranju. »Zelo sem hvaležen, da sem lahko študiral računalništvo, saj imamo v Akri zelo dobro univerzo. Pri računalništvu sem se namreč naučil, da noben problem ni prevelik, da ga ne bi bilo mogoče rešiti. Vse temelji na tem, da razčleniš problem do zadnjega bita. In s tem principom se lotevam tudi življenja. Na problem ne gledam kot na celoto, ampak ga poskušam razčleniti na manjše dele, da vem, kje se ga lahko lotim, nato pa iščem pravi vzorec in na koncu rešiš celoten problem.«



V fotografskem svetu ga najbolj obremenjuje birokracija, zato sva se spet vrnila k instagramu. »Fotografija je včasih precej elitna zadeva, z instagramom pa je postala dostopna vsem in vsi jo lahko delijo. Instagram je odprl prostor fotografije, zdaj ne potrebuješ več posrednika za dostop do ljudi, saj je edini vmesni člen internet. Tako lahko gledaš fotografije kjerkoli, ker ti ni treba iti v galerijo ali muzej oziroma do trgovine po revijo. Instagram je pri tebi kadarkoli.«

In res lahko ena fotografija pove več kot tisoč besed? »V resnici lahko pove dva tisoč besed. Fotografije niso popolna resničnost, a lahko vzbudijo posebna čustva, včasih pa lahko dobra fotografija odpira tudi vrata imaginaciji in spreminja realnost,« je prepričan Francis Kokoroko.