Krstna uprizoritev Lepe Vide
Lepa Vida, mit o lepotici s tragično usodo, je burila domišljijo prenekaterega slovenskega pesnika in pisatelja. Roman ji je posvetil tudi Josip Jurčič. Spisal je tragično zgodbo o prenagljenih odločitvah, (prepovedani) ljubezni in izdaji. Krstno jo bodo uprizorili domačini v letnem gledališču v dolinici pod Jurčičevo rojstno hišo na Muljavi. Pri predstavi, ki bo premiero doživela jutri, sodeluje več kot 70 domačinov.
»V izjemno pestri in zanimivi Jurčičevi zapuščini ima Lepa Vida prav posebno mesto. Ob njenem nastanku je bila izjemno liberalna; nekateri literarni kritiki in poznavalci Jurčičeve literature jo imajo za pisateljevo najbolj poglobljeno delo. Umeščamo ga lahko ob bok podobnih del s tematiko emancipacije žensk v svetovni literaturi, saj je nastajala v istem času kot Tolstojeva Ana Karenina. Jurčiča je zgodba o Lepi Vidi vznemirjala, a se je zavedal, da se loteva odgovorne naloge, zato je kar nekaj let razmišljal o ideji in vsebini za ta roman. Tudi gledališčniki Kulturnega društva Josipa Jurčiča Muljava so se s spoštovanjem lotili te še danes vznemirljive teme,« poudarja Danijel Zupančič, ki je napisal scenarij za predstavo, ki jo tudi režira.
Premiera Lepe Vide bo danes, 16 junija. Ponovitve bodo 17., 23., 24. in 30. junija ter 1., 7. in 8. julija. Vse predstave so ob 21. uri.
Širši okvir zgodbe
Vida je v Jurčičevem romanu, ki je izšel leta 1877, mlado, razvajeno dekle. Želi si svobode, potovanj. Da bi kljubovala staršem in uresničila želje, se poroči z bogatim vdovcem Antonom Samorodom, precej starejšim od nje. Z njim ima sina, vendar v zakonu ni srečna. Zaplete se v razmerje z italijanskim ljubimcem Albertom, ki jo odpelje v Benetke. A tudi ta ne izpolni obljub. Razočarana se vrne domov, kjer splete mrežo laži, ki vodijo v tragičen konec.
»Pri izdelavi scenarija me je zanimal nekoliko širši okvir od same zgodbe v Jurčičevem romanu. Jurčič Vido opisuje kot lahkomiselno dekle, ki sprejema napačne odločitve in vse bolj tone v svojo nesrečo in sramoto. Veliko sem razmišljal o njenih nenavadnih potezah in sem v njenem vedenju prepoznaval predvsem željo po lepšem življenju in iskreni ljubezni, ki jo potrebuje vsaka ženska. Hrepeni po neznanem svetu tam daleč, kjer bo ljubila in bila iskreno ljubljena,« pojasnjuje Zupančič. »Njena pot, ki jo vodi v tujino, ji ne prinese sreče kot tudi mnogim drugim ženskam s Krasa ne. Služkinje, krušarice, jajčarice, ki so v scenariju dobile dodatno vlogo, so predstavnice Kraševk, ki so hodile v tuja mesta po trdo prigarani zaslužek. Bile so predhodnice Aleksandrink, ki so doživljale podobno usodo kot Vida in podobne. V scenarij sem vključil tudi može, ki so v interesu domačih in tujih podjetnikov izsekavali bogate gozdove Krasa in krajev pod Nanosom. Bili so po dlje časa odsotni od žena, ali na sečnji, pri kopah ali pa pri težaškem delu v pristaniščih. Torej so živeli z ženami drug mimo drugega v želji, da bi jim bilo lepše. Ob trdem delu so pozabljali na ljubezen, brez katere ni sreče in smisla življenja.«
Pristno muljavsko narečje
Jurčič je dogajanje iz njemu znanih dolenjskih gričev in dolinic prestavil na Kras in v obmorske kraje. Uprizoritev je od članov kulturnega društva tako zahtevala nekoliko drugačen pristop, pravi režiser. »Podrobno smo proučili podobo kraške arhitekture, značilnosti Benetk in obmorske pokrajine. Prav tako je bilo za pripravo kostumov potrebno krojenje in izdelava noše Kraševk in Kraševcev, beneške gospode in drugih. Največji izziv nam je predstavljala odločitev o govoru. Odločili smo se, da bodo kmetje, hlapci, dekle in pastirji govorili muljavsko narečje. Kraško narečje nam je tuje, obenem pa ostajamo zvesti ohranjanju pristnega domačega narečja, kot ga je govoril Jurčič. Tudi vsebinsko je delo precej drugačno in je zahtevalo od ključnih protagonistov poglobljeno študijo značajev, ki jih predstavljajo.«
Kot razlaga Zupančič, je Jurčič o Lepi Vidi razmišljal že v času, ko je prebiral romane George Sandove, k tematiki so ga, kot je razvidno iz zbranih del Frana Levca, spodbujali tudi prijatelji, zlasti Josip Stritar. »Vidiš, Lepo Vido bi pisal, pa je ne morem. Morja ne poznam, niti življenja po velikih pomorskih mestih ... Opisovati pa jaz ne morem nobene stvari, ako je nisem videl s svojimi očmi,« je mu je odvrnil Jurčič, ki je kraje za svojo Lepo Vido našel leta 1876 na poti v Gorico na pogreb. »Začelo se je dobro daniti, ko pridemo na goriški Kras. In ko se peljemo z Nabrežine proti Tržiču, odpre se nam neizrečeno lep razgled čez Kras proti Devinu in Ogleju na Jadransko morje. Sonce je baš vzhajalo in obsevalo redko brinje po skalovitem Krasu. Tisti hip mi šine v glavo misel: To je pravo prizorišče za Lepo Vido! Našel sem kraj, katerega sem prej iskal brez uspeha, in takoj sem začel pisati povest.«
Jurčičeva dela odlikuje večna aktualnost, in tudi njegova Lepa Vida je brezčasna v več pogledih, nadaljuje Danijel Zupančič. »Njeno hrepenenje je strastno in izrazito, njene sanje po pravi sreči so močne in jasne. Še znamo hrepeneti kot Vida in se posvetiti svojim sanjam? Še znamo iskati pravo in iskreno ljubezen? V pehanju za materialnim so naši medčloveški odnosi plehki, površni in hitro minljivi in s tem izgubljamo najmočnejše notranje silnice, ki vodijo k sreči. Sanjati o sreči, hrepeneti po ljubezni, jo izkazovati in se učiti spoštovati, kar je osnovno gonilo Lepe Vide, je nekaj, kar današnja družba potrebuje. Prav tako je pomanjkanje pozornosti in izkazovanja ljubezni moškega do žene eden od ključnih preobratov tudi v Vidini zgodbi. Gre za vprašanje pristnega in ljubečega odnosa med moškim in žensko. Anton je tipičen primer moškega, ki si tudi danes še predstavlja, da je žena rojena za štedilnik in posteljo. Pomanjkanje spoštovanja med ljudmi v družbi pa se logično prenaša tudi na odnos med partnerjema v zvezi, kar vodi do osebnih kriz in pogostega propada,« opozarja režiser predstave v letnem gledališču na Muljavi.
Jurčičevi posebneži
Jurčič slovi po svojih posebnežih, kdo ne pozna Krjavlja iz Desetega brata. Kljub tragičnosti odnosov med Vido, njenim možem in ljubimcem, se Jurčič tudi v tem romanu ni odpovedal preprostim originalnim likom. »Glede na osredotočenje na Vido in dogajanje okrog nje, je ljudske značaje sicer le bežno zajel. V romanu in scenariju v stranskih vlogah spoznamo dva posebna lika, in sicer Samorodovega pastirja Stoklasa in oglarja Smučiperja. Bosopeti, šepavi pastir Stoklas se zna spretno prilagajati gospodarjevi jezi. Ob novici, da bodo gospodarja usmrtili, pa ga na poseben način poveličuje pred sosedovim pastirjem. Prav tako na zelo izviren način pripoveduje od oglja očrnjeni oglar Smučiper o tem, zakaj se je usmilil onemogle Vide in zakaj je o tem prišel povedat župniku. Ta dva lika imata edina poleg osrednjih treh tudi svoja imena. Ostalim osebam Jurčič v tem romanu ni posvečal tolikega pomena, da bi jim dal imena. Mi smo jih v scenariju in v predstavi poimenovali. Kot Jurčič za Samoroda in Basnigoja smo za Kraševce izbrali staroslovanska imena. Posebno vlogo v zgodbi ima Samorodov brat, župnik, ki še najbolje razume življenje in poti Vide in se tudi sam ujame v zanko zamolčane resnice. Glede na razumevajočo in posredniško vlogo smo mu nadeli ime Mirogoj,« še pojasnjuje Zupančič.
V predstavi igra skoraj 50 ljubiteljskih igralcev. Scensko zasnovo je kljub dobrim osemdesetim letom oblikoval Dore Južna. Postavitev scene je potekala pod vodstvom Branka Glavana, ki vodi tudi projekt osvetljevanja. Poslikavo je izvedla ekipa pod vodstvom Boruta Furlana. Kostume je zasnovala in izdelala Marija Zaman. Za masko skrbita Jelka Leben in Helena Zajc, glasbo je izbral Danijel Zupančič, zborovodkinja je Majda Adamič. Tonski mojster je Tine Bele, za ozvočenje skrbi Jani Hauptman. Vodja prireditve je Igor Adamič.
