»Najprej se moramo strinjati, da je stanovanje človekova pravica«

Medtem ko samo v Ljubljani primanjkuje približno tri tisoč javnih najemnih stanovanj, so se podpisniki koalicijskega sporazuma o sodelovanju v prihodnji vladi v njem zavezali, da bodo »predvidoma v dveh mandatih povečali fond najemnih stanovanj za deset tisoč, dostopnih za vse generacije«. Pri tem so dodali, da bodo to storili »po zgledu Dunaja«.

Da je glavno mesto sosednje države kljub vse močnejšim kapitalskim pritiskom še vedno mogoče označiti za rdeče, meni Gabu Heindl, predstojnica avstrijskega združenja za arhitekturo na Dunaju in predavateljica na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Pred kratkim je obiskala Ljubljano, kjer je na fakulteti za arhitekturo v okviru mednarodne konference o kolektivnem bivanju govorila o praksah čez mejo, o mestu z nekaj več kot poldrugim milijonom prebivalcev, od katerih jih približno 60 odstotkov živi v javnih najemnih stanovanjih.
 

Opozarjate, da je neoliberalizem mesta spreobrnil v igrišče za investitorje, pri čemer so inovacije pogosto sinonim za gentrifikacijo in poblagovljenje urbanega prostora. Kako to zadeva prebivalce mest?

Ne vem, kako je v Ljubljani, toda na Dunaju se višajo cene najemnin, kar pomeni, da si nekateri ne morejo več privoščiti živeti v določenem predelu mesta, kot je, denimo, center. In pri tem ne gre samo za vprašanje dostopnosti do stanovanja, ampak življenja nasploh. Življenje samo namreč postaja vse dražje, zato so se nekateri prisiljeni seliti. To vpliva na njihovo mobilnost in udejstvovanje nasploh, na pravico do mesta. Ne pravim, da mest ne bi smeli urejati, toda pri tem je treba zavarovati, da to ne povzroči dviga cen in odžene prebivalcev.
 

Kako gre to, kar opisujete, skupaj z idejo tako imenovanega rdečega Dunaja in s tem povezano gradnjo socialnih stanovanj?

Upam si reči, da je Dunaj še vedno najbolj socialistično mesto v tem delu prostora, in mislim, da mu še vedno lahko rečemo rdeči Dunaj, vsaj v primerjavi z mesti v njegovi širši okolici, ki so veliko bolj kapitalistična, ko gre za vprašanje javnih dobrin. Na oblasti je še naprej rdeče-zelena koalicija in več kot polovica prebivalcev še vedno živi v javnih najemnih stanovanjih, kar je zelo veliko v primerjavi z drugimi mesti. Na Dunaju tako še vedno deluje sistem blaginje. Toda hkrati je prav tam mogoče opazovati, kako močne so neoliberalne sile.



S krizo se je zgodilo to, da se je ogromno denarja prelilo iz javnega v zasebno, od revnih k bogatim. In veliko tega denarja se zdaj investira v mesta, kar se dogaja tudi na Dunaju. Z rastjo mesta se povečuje pritisk na stanovanjski trg. In ker je na voljo veliko zasebnega denarja, ki ga investitorji namesto v banke želijo investirati v tako imenovano betonsko zlato, torej v nepremičnine, to pomeni pritisk na mestno oblast, ki pa se ne sme zadolževati, a hkrati mora zagotavljati stanovanja za prebivalce. In potem se oglasijo zasebni investitorji, da so pripravljeni zgraditi stanovanja, toda na trgu in s tržnimi cenami. In to gre skupaj s špekulacijami z zemljišči, kar je tudi na Dunaju velik problem, saj so njihove cene eksplodirale. Investitorji so pripravljeni graditi stanovanja, ki bi bila cenovno dostopna, a jih visoke cene zemljišč od tega odvrnejo.

Večina Dunajčanov sicer še vedno najema stanovanja, toda lastništvo zdaj žal tudi pri nas postaja del pokojninskega načrta kot načrta za prihodnost. Skrajno konservativna nacionalna vlada promovira lastništvo in napoveduje deregulacijo nakupa in najema stanovanj, kar bo pomenilo velik pritisk na Dunaj. Po eni strani bi rekla, naj se po Dunaju zgledujejo vsa druga mesta, toda hkrati nam Dunaj kaže, da je treba biti kritičen tudi do tamkajšnjih razmer, saj bi bile te lahko boljše.
 

Na konferenci v Ljubljani ste omenili dogajanje na nabrežju Donave v centru Dunaja, zaradi katerega so se organizirali tamkajšnji prebivalci. Kaj se dogaja?

Kar tam vidimo, je boj za javni prostor. Nabrežje Donave je pomemben prostor v središču mesta, ki ga mnogi uporabljajo za rekreacijo, druženje in prosti čas, toda hkrati želijo investitorji tam urediti plaže postaviti restavracije, ker bi radi s prostorom služili. V zadnjih dvajsetih letih poskuša tudi mestna oblast oživiti območje, ki je bilo prej neke vrsti skriti zaklad. Toda danes so se komercialne dejavnosti tako razširile, da ob reki skorajda ni več mogoče najti prostora, ki ni komercialen.
 

Po naročilu mesta ste s partnerji za nabrežje Donave izdelali tako imenovani negradbeni načrt. Za kakšen načrt gre?

Ker je rečno nabrežje v mestu že skoraj povsem zasičeno, smo ga želeli regulirati tako, da se območja, ki niso komercialna, kot takšna ohrani. Negradbeni načrt je nasprotje od gradbenega, njegov namen pa je bilo zavarovati javni prostor ob vodi in tamkajšnjo javno infrastrukturo. Nismo nasprotovali tamkajšnji gostinski ponudbi, želeli pa smo zaščititi še tiste prostore, ki niso komercialni, zato da lahko na njih ljudje počnejo, kar želijo, ne da bi jih to kaj stalo. Tako smo določili, kje naj bodo nekomercialni deli nabrežja in kje komercialni. A pred približno dvema letoma je mestna oblast naznanila, da bo na delu nabrežja, ki smo ga začrtali za nekomercialno rabo, investitor zgradil restavracijo za osemsto gostov. To je sprožilo civilnodružbeni odpor, ljudje so pisali peticije, bili so protesti, njihovo sporočilo pa se je glasilo, da nočejo še enega komercialnega prostora.
 

Načrt, ki ste ga pripravili za mestno upravo, so uporabili v civilnodružbenem gibanju v boju za prostor?

Da, zanj so se borili. Opozorili so, da so se določena območja zaščitila kot negradbena in zahtevali, da tako tudi ostane. Tako smo skupaj uspeli ohraniti tisti pomemben del nabrežja. Toda zdaj mestna oblast išče ponudnike za ureditev pet drugih lokacij ob Donavi. Obstaja upravičen strah, da bodo na nabrežju kmalu prisotni samo še veliki igralci, ki bodo izrinili manjše.
 

Današnje mestne uprave opisujete kot vsemogočne agencije za izpolnjevanje želja. Kaj je pri tem narobe?

Prelahko bi bilo zgolj reči, da je samo investitor tisti pokvarjenec, ker hoče investirati denar in ga ustvarjati. Bi pa potrebovali močne politične predstavnike in javno planiranje, ki bi podpiralo in skrbelo za javne potrebe in javni interes. Toda problem je, da se je javni interes spreobrnil v ekonomskega. Ko je bilo vprašanje urejanja nabrežja Donave v središču Dunaja, so na mestno oblast letele kritike, češ da je javni prostor prepoceni dajala v najem, iz česar se je razvila razprava, koliko stane javni prostor. Odgovor oblasti je bil, da ga zdaj daje v najem večjim igralcem za več denarja. Toda tudi vprašanje, koliko stane javni prostor, ni pravo. Javne oblasti ne bi smele služiti s prostorom. Javni prostor je tu zaradi javnega interesa in je namenjen javnosti.

Toda neoliberalno okolje, v katerem so se znašli načrtovalci javnih politik in do katerih so tudi sami pomagali pripeljati, je iz mest naredilo tekmece. Mesta, tudi Dunaj in Ljubljana, tekmujejo med seboj, kdo bo, denimo, najboljša turistična destinacija. In čeprav je Dunaj bogato mesto, je hkrati naznanilo, da nima denarja, kar je povezano z varčevalnimi politikami, ki onemogočajo javne investicije in javno porabo. Tudi ko gre za javni prostor, se je zgodilo to, da so oblasti zdaj naznanile, da potrebujejo zasebne partnerje, če hočejo poskrbeti za vzdrževanje javnih površin. Zato mora biti kritika nujno usmerjena v javne načrtovalce in mestne oblasti. Lahko je kritizirati investitorje, toda zato, da delajo, kar delajo, potrebujejo močnega javnega partnerja.


 

Tudi v mestih, kot sta Dunaj in Ljubljana, so procesi, ki jih opisujete, podobni. Ali je mogoč tudi skupen boj za pravico do mesta?

Za začetek se moramo strinjati, da je stanovanje človekova pravica. Iz tega mora slediti, da je stanovanjska oskrba v javnem interesu in zato stvar javnih politik. To bi pomenilo, da morajo politični odločevalci narediti vse, da to tudi zagotovijo, saj stanovanje ni nekaj, s čimer se ustvarja denar.
 

Je samo po sebi dovolj, če rečemo, da je pravica do stanovanja človekova pravica?

Strinjam se, da so človekove pravice danes vse manj vredne. Je pa tako, da če želimo socialni mir, potem je ljudem treba zagotoviti varno življenje, in dostopno ter kakovostno stanovanje je del tega.
 

Prihajajoča vlada v Ljubljani je v nedavno podpisani koalicijski sporazum vpisala javno najemno stanovanjsko organiziranje po zgledu Dunaja. Kako to komentirate?

To je spodbudno. Javna najemna stanovanja z dobro regulacijo cen so ključnega pomena za dostopne življenjske razmere, še posebej, če je stanovanj dovolj za veliko skupino ljudi, od najrevnejših do srednjega razreda. Vlado je pri takšni pobudi zato treba podpreti. Toda pri tem je treba biti pozoren: žal so na Dunaju pred približno štirinajstimi leti ustavili gradnjo javnih stanovanj in so zdaj, po številnih pritiskih, znova v procesu zagona. Subvencionirani stanovanjski program se sicer odvija vseskozi, toda šele zdaj se znova obeta kolektivna stanovanjska gradnja.
 

Toda kako danes organizirati in razvijati kolektivno gradnjo in kolektivno bivanje v vse bolj individualiziranih družbah?

Odgovor na to vprašanje je veliko težji od tega, kako jo financirati. V procesu načrtovanja je treba najti načine, kako živeti oboje, kolektivno in individualno. To pomeni, da je treba javno podpreti vse kolektivne stanovanjske pobude od spodaj, samoorganizirano gradnjo in ustvariti prostor, v katerem se bo lahko razvijalo za potrebe skupnosti. Najpomembnejše pri tem pa je, da se javnega stanovanjskega programa ne zagotavlja v paternalističnem smislu homogeni množici s fiksno idejo, kako naj ta živi. Kolektivnega namreč ni mogoče ne zaobjeti ne definirati, toda če je tam, ga je treba podpreti. Če pa še ne obstaja, je treba zagotoviti pogoje, da se bo lahko razvilo. Za to pa so potrebni kakovostni skupnostni prostori, nekomercialni javni prostor in dovolj dodatnega prostora, da se na njem lahko razvije tudi kaj, česar doslej morda še ni bilo.