Ob rojstni hiši pisatelja Josipa Jurčiča na Muljavi v začetku poletja tradicionalno zaživi letno gledališče. Domačini pod režijsko taktirko Danijela Zupančiča letos uprizarjajo Rokovnjače, zadnje Jurčičevo delo, ki mu ga ni uspelo dokončati, po njegovi smrti je zgodbo sklenil Janko Kersnik. Premiera predstave bo v petek, 17. junija, ob 21. uri.

Dogajanje je postavljeno na začetek 19. stoletja, v čas Ilirskih provinc. Tedaj je bilo na območju Kamnika, kamor je zgodba krajevno umeščena, znano močno rokovnjaško združenje. Podrobneje spremljamo življenje Ferdinanda (Nandeta) pl. Basaja, ki je zaradi nesrečnih okoliščin postal rokovnjaški vodja. V organiziranem ropu na francoske blagajne se mu pokaže priložnost za maščevanje nad človekom, ki mu je podtaknil denar, da so ga po nedolžnem obsodili in vtaknili v vojake. Proti rokovnjačem deluje Štefan, Nandetov polbrat. Dodatno se zgodba zaplete, ko se Nande, ki je podnevi kmet, zaljubi v Polonico, mlado dekle s trdnega kmečkega grunta. »Uprizoritev pusti gledalca v rahli negotovosti, kako se je končala življenjska pot Nandeta. Želi pa sporočiti, da je vsaka vojna nesmiselna in da v njej vedno najbolj trpijo preprosti ljudje,« pravi Lidija Zajc, predsednica Kulturnega društva Josipa Jurčiča Muljava.

Večne vrednote Jurčičevih del

»Kdor Jurčiča podrobno bere, prepozna v njegovih delih veliko vrednot, ki so univerzalne in na katerih temelji napredek in blaginja. Hkrati se v njegovih delih pojavljajo človeške slabosti, trenutki, ki človeka premamijo v odločitve, ki prinesejo nepredvidljive posledice,« nadaljuje Danijel Zupančič, ki je delo tudi dramatiziral. »V Rokovnjačih lahko prepoznamo nekaj takih aktualnih spoznanj. Vojna zahteva žrtve, ki so kolateralna škoda odločitev voditelja, ki si želi osvajati pokrajine. Napoleon je izjavil: Pokrajine se ne osvajajo z rožno vodo. Na ta način se dajo osvojiti le ženske. Če hočeš osvajati pokrajine, mora teči kri! Ko smo decembra lani začeli s pripravami na uprizoritev, si nismo mislili, da bo ta kruta misel aktualna sedaj, ko teče kri v Ukrajini in drugod.«

Dogajanje je postavljeno v čas Ilirskih provinc. FOTO: Igor Adamič/KD Josipa Jurčiča

Rokovnjači so bili 14. stoletja dalje v Evropi dokaj pogosti. Pri nas so dosegli višek od sredine 18. stoletja do sredine 19. stoletja, še posebej v obdobju Napoleonovih vojn in nekaj desetletij po njih, pojasnjuje Zupančič. »Za rokovnjače je značilna vojaška ureditev. Vojni begunci in dezerterji so bili vešči orožja. Med meščani in kmeti so imeli somišljenike in pomočnike, zato so se tudi lažje izmikali oblastem. Skupna poteza rokovnjačev je bila, da revežem niso storili nič žalega. Jemali in kradli so pretežno bogatim, s tem so se preživljali in hkrati mnogokrat maščevali za njim storjene krivice. Med preprostim ljudstvom, ki je še verjelo v vraže, pa so krožile govorice, da se rokovnjači znajo narediti nevidne, saj imajo v malhah na brinovem ognju posušeno roko nerojenega deteta, ki jim pomaga, kadar se znajdejo v sili.«

Muljava še naprej živi s svojim znanim rojakom

Vloga žensk v Jurčičevih delih

Čeprav Jurčič dela ni dokončal, pa številni ohranjeni fragmenti v NUK dokazujejo, da je Jurčič delo zelo podrobno zasnoval in je njegov prijatelj Janko Kersnik lahko dokončal to zgodbo, pravi Zupančič. »V romanu zaživi Jurčičev jezik s številnimi primerami in pomenljivimi povedmi, zato je v te pogledu primerljiv z Desetim bratom, Sosedovim sinom ali Tihotapcem. Prav tako je razvoj dogodkov večplastno, saj se poleg zgodbe glavnega junaka Nandeta, odvija tudi zgodba družine Mozol, katere na čelu je trdna kmečka gospodarica Mozolka, in zgodba Štefan Poljaka, ki bi se rad dokazal pri zatiranju rokovnjačev in se po naključju sooči s tem, da je njegov pol brat Ferdinand rokovnjaško glavar, ki bi ga moral dati obesiti.« Lidija Zajc dodaja, da se delo Rokovnjači od drugih Jurčičevih del razlikuje po tem, da je manj romantično. »Osebe so predstavljene bolj realistično. Tudi same življenjske zgodbe junakov so bolj realistične: Blaža – pijanca, postopača in velikega sovražnika rokovnjačev, ubijejo, Pavlek umre zaradi bolezni in poškodbe, Mozolki se sanje ne uresničijo.«

Domačini so rokovnjačem pomagali, da so ušli roki pravice. FOTO: Igor Adamič/KD Josipa Jurčiča

V zgodbi zagotovo izstopa omenjena Mozolka, močen ženski lik. Kot pojasnjuje Danijel Zupančič, so bile ženske v Jurčičevih časih še v zelo podrejenem položaju, saj jim takratna družba ni priznavala enakopravnosti. »Jurčič je bil v tem pogledu zelo napreden in se je poglobil v ženske karakterje ter jim v mnogočem dal priznanje enakosti. Manica v Desetem bratu je omikana, načitana in intelektualno močna osebnost, a kljub vsemu še podrejena očetu. Mozolka je v tem izjema. Postala je sicer po sili razmer gospodarica, saj ji je mož umrl, njegov brat Blaž pa je raje popival kot kmetoval. Mozolka je lik trdne kmečke gospodarice, ki gre ob bok Smrekarju v Sosedovem sinu. Verjame v delavnost in skrb za njive in dom. Niti Nandetova izjava, ko jo snubi za Polonico, je ne premami: 'Denarja mi ne manjka….', saj mu zabrusi: 'Greh je za take reči denar razmetavati, ki doma same zrastejo. Da se človek giblje in zemlje ne pusti pregrešno v plevelu….' Ponosna in trdna v svoji življenjski energiji je kot malokateri moški lik. Zruši se, šele ko se ji podere svet, katerega svetel up je bila Polonica,« še pravi Zupančič.

Šestdeset igralcev, petnajst tehnikov, štirje konji

Na Muljavi so že lani, ko je bilo Jurčičevo leto, želeli uprizoriti Rokovnjače, vendar jim je načrte prekrižala epidemija. »Tveganje za angažma takega števila igralcev in tehničnega osebja je bilo v tako negotovih časih preveliko. So pa potekale priprave, da smo študirali zgodovinski okvir, način življenja, oblačila, notranjo opremo in drugo,« pravi režiser. V predstavi igra 60 igralcev. Pomembna je tudi 15-članska ekipa tehničnih sodelavcev, sodelujejo tudi štirje konji.

Dogajanje je postavljeno v čas Ilirskih provinc. FOTO: Igor Adamič/KD Josipa Jurčiča

»Ob pripravah in podrobnem prebiranju Rokovnjačev sta se mi porodili dve ideji: dogajanje v romanu prikazuje obdobje burnih sprememb v Evropi, zato sem osrednjo zgodbo umestil v družbeni kontekst, ko so bila pričakovanja sprememb, ki naj bi jih prinesel Napoleon, velika. Izkazalo pa se je, da je zlasti za male narode in nižje stanove vsaka vojna zgolj gorje,« poudarja Zupančič in dodaja: »Vesel sem, da se je mojemu povabilu odzvalo več kot 70 igralcev in tehničnega osebja. Vedel sem, da je projekt zahteven, a verjel sem v zanesenjaško ekipo sodelavcev, s katerimi smo naštudirali kostumografijo, obsežno sceno, številne rekvizite in dinamično glasbeno in svetlobno opremo. Čeprav je prostor letnega gledališča zelo velik, smo morali posebej načrtovati nekatere objekte, ki se jim odpirajo stene in so enkrat del zunanjega mesta, drugič pa delujejo kot notranji prostori. To je bil velik izziv, vendar drugače ne bi mogli uresničiti celotne dinamike dogajanja.«

Scensko zasnovo je kljub dobrim osemdesetim letom oblikoval Dore Južna. Za postavitev scene je bil odgovoren Branko Glavan, ki je letos tudi osvetljevalec. Poslikavo je izvedla ekipa pod vodstvom Boruta Furlana. Kostume je izdelala Marija Zaman. Za masko skrbi Jelka Leben, glasbo in ozvočenje pa izvajata Tine Bele in Jani Hauptman. Vodja prireditve je Igor Adamič. »Seveda pa so pomembni tudi rekviziterji, šepetalke, postavljalci klopi, redarji, prodajalci kart in drugi. Smo dobro uigrana ekipa in verjamemo, da bomo z našo predstavo navdušili tudi gledalce,« je prepričan Danijel Zupančič.