Od doktorata iz bolezni raka do medicinskih komunikacij

Špela Ferjančič dela v medicinskih komunikacijah. Če za to branžo še niste slišali, nič hudega. Tudi sama nisem, in kot me je pomirila sogovornica, še marsikdo ne. Niti ona sama, preden se je prijavila na delovno mesto in bila izbrana. Nabor znanj, ki ga zahteva delo v sektorju, je izjemno širok, od znanosti in medicine do prava in sestavljanja komunikacijskih strategij.

Po dveh letih na idrijski gimnaziji je pri šestnajstih odšla v Ljubljano na mednarodni oddelek bežigrajske gimnazije, po maturi v Veliko Britanijo na študij molekularne medicine in na Oxfordu kasneje opravila doktorat na temo rakavih obolenj. Vzela si je dobrega pol leta časa zase in se nato zaposlila v medicinskih komunikacijah.

»Še danes delam v istem podjetju, le da sem bila najprej tri leta in pol v enoti v Oxfordu, zadnja štiri leta pa službujem v Švici. Medicinske komunikacije so poseben in izjemno zanimiv sektor. Po doktoratu me je sicer vleklo k patentnemu pravu znotraj biomedicine, a sem se potem znašla tu.«

Poklic, za katerega so slišali redki

Agencije, ki se ukvarjajo z medicinskimi komunikacijami, nudijo svetovanje farmacevtski industriji pri vpeljavi novih zdravil na trg. Gre za strateški komunikacijski pristop, ki z načrtovanjem objav, uredniškimi storitvami, znanstvenimi sestanki, kongresnimi simpoziji, programi ozaveščanja o boleznih, prevajalskimi programi (od kliničnih podatkov do klinične prakse) ter drugim nudi podporo farmacevtski družbi, ki si želi dati na trg določeno zdravilo.

Agencija, v kateri dela Špela, na primer pripomore, da so klinični dokazi o delovanju zdravila zbrani in predstavljeni na prepričljiv način, hkrati pa zagotovi, da te dokaze potrdijo strokovne tretje osebe – se pravi zdravniki, ki s podjetjem niso neposredno povezani.



»Zelo posplošeno pojasnjeno – različnim občinstvom, recimo zdravnikom, medicinskim sestram, farmacevtom, bolnikom, sporočamo medicinske in znanstvene podatke o novostih in perspektivah posameznih bolezni in njihovega zdravljenja. Ko se razvija protokol za raziskave, dorečemo, kako bo potekal klinični preizkus zdravila, pomagamo najti najboljše in najbolj izkušene zdravnike, da svetujejo glede preizkusa. Vse to zato, da bodo pridobljeni podatki čim bolj uporabni in se bo videlo, ali zdravilo učinkuje,« pojasnjuje Špela.

Ko je, recimo, zdravilo v kasnejših fazah raziskovanja, je potrebno sodelovanje s splošno skupnostjo zdravnikov, ker gre za nov način dela, izobraziti je treba zdravnike, kako bo zdravilo učinkovalo na telo,« še dodaja. Razmerja med farmacevtskimi družbami in zdravniki so izjemno strogo regulirana, v sklepanje pogodb je vpletenih ogromno poslovnih teles, tudi tu njeno podjetje nudi podporo – da je vse skupaj stoodstotno pravno vzdržno.

V industriji vse poteka hitro

Ko je zapustila akademski svet, ni obrnila hrbta znanosti – ravno nasprotno. Še zmeraj ostaja močno povezana s področjem, za katero se je izobraževala, a ima industrija pred raziskovalnim delom vsaj eno ogromno prednost – redne oblike zaposlitve in s tem varnost.

»Kot raziskovalec si odvisen od dve- ali triletnih projektov, tu stvari potekajo hitreje. Poleg tega delamo na dveh ali treh različnih področjih znanosti naenkrat in nismo omejeni zgolj na en del raziskav, zato je pogled na celotno sliko nekoliko širši. Naša vloga je odvisna od vrste bolezni in zdravila. Delamo, recimo, tudi z zdravniki, ki se ukvarjajo z zelo redkimi boleznimi, sama vidim, kako lahko določeno zdravilo vpliva na kvaliteto življenja ljudi, in čeprav se sliši klišejsko, mi to veliko pomeni.«

Komunikacijski pristop se razlikuje tudi glede na »poslušalca«. »Pri zdravniku, ki je sam opravljal raziskave, bo naša komunikacija osredotočena na detajle, globoko znanost. Nekoga, ki ni bil vpleten, bodo zanimali morda le klinični učinki zdravila. Pri pacientih pa je jezik nasploh bolj laičen.« Okolje, v katerem deluje, je tekmovalno. Namen farmacije je, da zdravilo proda.

»Gre seveda za posel, ne dobrodelno dejavnost. Veliko je odvisno od področja. Pri redkih ali ultraredkih boleznih je pacientov izjemno malo, zato je v farmacevtskih krogih interes za raziskave manjši, ker bo posledično pri takšnih zdravilih manjši tudi trg. Delala sem z zdravnikom, ki je vodil neki klinični preizkus in imel vsega 20 ali 30 pacientov z ultraredko boleznijo. In vse je poznal po imenu in priimku, pa tudi njihove družinske člane. Zato rada delam to, drugače je. Nobene tekmovalnosti ni, le fokus na izobraževanju, da ta bolezen obstaja, kako jo diagnosticirati. Ker veliko zdravnikov ne bi niti vedelo, da obstaja, niti prepoznalo simptomov, kaj šele da se dobi zdravilo zanjo.« Njeno podjetje je pri vsem tem zgolj »tretja stranka«, zato pri dobičkih, ki se sučejo v farmacevtskih gigantih, ni udeleženo.

Od doma pri 16 – bil je izziv

Če ne bi želela na leto potovati na več kot 20 različnih kongresov, se udeleževati sestankov, koordinirati ekipe več kot desetih ljudi, bi se lahko vrnila v Slovenijo. Pravi, da to ne bi bil korak nazaj, le drugačna pozicija pač. Vrat si ne zapira, rada se vrača domov. Po doktoratu je razmišljala tudi o službi v Združenih državah Amerike, a so predaleč. Ko jo povprašam o primerjavi med življenjem v Švici in domačimi logi, hitro pojasni, da mnogo lažje primerja Švico in Veliko Britanijo, kjer je živela od 18. leta naprej.

»Standard tu je neprimerno višji kot v Britaniji. Ko sem se preselila sem, se je moja plača avtomatsko povišala za trikrat, pa sem ostala na isti delovni poziciji. V Britaniji bi mesečni stroški, recimo, znašali približno polovico moje plače, morda manj. V Švici znašajo tretjino.«



Ko je pri 16 letih odšla iz Cerknega v Ljubljano, se ji to ni zdelo nič posebnega. Zgolj nov izziv. Brez domače podpore sicer ne bi šlo, a je zrasla s potrebo, nujo po znanju, izzivih. »Sprejeta sem bila na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, ampak sem si želela nekaj drugega. Celotno kariero je v meni znanost. Ko sem prišla na medicino, so bile moj fokus raziskave raka. Ampak največja dodana vrednost, na kateri sem gradila kariero in ki se je na začetku sploh nisem zavedala, pa je znanje angleščine. Ta nikoli ni bila moj fokus, a se življenje nekako obrne in zgradiš si nekaj čisto drugega. Kariera ni nujno vedno tisto, kar študiraš.«