Rihemberk bo hitreje zaživel po delih kot celota
Občina si revitalizacije želi v javno-zasebnem partnerstvu, interesentov (še) ni.
Odpri galerijo
Zaenkrat bo občina uredila najnujnejšo infrastrukturo. Blaž Močnik/Delo
Novogoriška mestna občina upa, da bo zahteven projekt celovite obnove in programske oživitve gradu Rihemberk izpeljala z javno-zasebnim partnerstvom, vendar za zdaj ni vlagateljev, ki bi lokalni skupnosti prišli naproti. Še najbliže se zdi zamisel o zagonu več projektov znotraj pisane grajske celote.
»Konkreten interes zasebnih vlagateljev za investiranje v obnovo in revitalizacijo gradu še ni bil izražen,« pojasnjuje Nataša Kolenc, ki vodi projekt Restaura, s katerim želijo izkoristiti dediščino nad Branikom. Kot pravi, bodo možne oblike javno-zasebnega partnerstva predlagali po finančnopravnih analizah: »V projekt najverjetneje ne bo vključen grad kot celota, temveč manjši zaključeni deli, ki za vzpostavitev delovanja zahtevajo manjše začetne vložke in bodo zato tudi bolj zanimivi za morebitne zasebne investitorje.«
Podobno meni tudi direktor Inštituta za javno-zasebno partnerstvo Boštjan Ferk, ki poudarja, da mora biti program na eni strani tržno dovolj zanimiv za povračilo naložbe partnerja, na drugi pa je treba vnaprej jasno opredeliti omejitve, ki jih postavlja stroka. V Rihemberku vidi prednost zaradi njegove geografske lege in razgibanega kompleksa, ki omogoča prepletanje programov: »Projekt je mogoče razdeliti na več delov, pri čemer bi zasebne partnerje iskali po programskih sklopih. S tem bi zagotovili racionalno izrabo prostora in razpršili naložbo, ki bi bila tako lažje izvedljiva in bolj zanimiva za investitorje. Vloga javnega partnerja bi bila tako predvsem koordinacija različnih programskih sklopov in varovanje kulturne dediščine, da bi kompleks navzven deloval kot celota.«
Zanimanje za nedavna informativna dneva o javno-zasebnem sodelovanju na Rihemberku je bilo skromno. Uvodni je celo odpadel. Gradovi in dediščinske stavbe imajo pri nas slab ugled, ugotavlja Kolenčeva, ki pravi, da jih javnost vidi predvsem kot jame brez dna. Neva Makuc z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri tem dodaja, da je javno-zasebno partnerstvo za oživljanje kulturne dediščine še precej v povojih, a da takšni modeli združujejo prednosti, znanja in kompetence tako javnega kot zasebnega sektorja.
»V Sloveniji je definicija javno-zasebnega partnerstva dokaj široka. Kulturna dediščina ima različne potenciale in v zadnjem času se vedno bolj poudarja tudi gospodarski. Pri nas je treba še veliko narediti, da se ta potencial tudi v resnici prepozna.« Kot možnosti so na informativnem dnevu posebej omenili celo princip zagonskega podjetja (start up) oziroma »croud foundinga«, kar bi morali najprej finančnopravno preveriti.
Ne glede na (ne)zanimanje zasebnih investitorjev stvari na Rihemberku ne stojijo, opozarja Kolenčeva. Prizadevajo si, da bo grad tudi v prihodnje odprt za javnost in da ne bo propadal kot v času, preden ga je od države pod svoje okrilje vzela občina. Za obnovo bi po prvih ocenah morali zagotoviti najmanj osem milijonov evrov.
Letos občina čaka denar z razpisa goriške lokalne akcijske skupine, s katerim bo izboljšala interpretacijo dediščine in poskrbela za prostor za prireditve. Grad bo tudi izhodišče za raziskovanje okolice peš ali s kolesom. Ob koncu leta občina pričakuje še denar za ureditev prvega nadstropja vhodnega grajskega poslopja s stolpom, kjer je predvidena informacijska točka za območje Natura 2000 Vipavska dolina, vključujoč Braniško dolino in rihemberške netopirje ter sam grajski kompleks kot kulturno
dediščino.
Sočasno si obeta še denar, s katerim bi v vhodnem grajskem poslopju s stolpom uredila načrtovane prostore za gostinsko dejavnost in sanitarije za obiskovalce. »Letos so predvidene tudi izboljšave in ureditve vzhodnega grajskega obrambnega platoja, ki se ponuja kot odlično prizorišče za prireditve na prostem, zlasti poleti. Z realizacijo načrtov bi grad dobil vso najnujnejšo infrastrukturo za obiskovalce in boljše razmere za stvari, ki jih zdaj najbolj pogrešajo: vsaj osnovno gostinsko ponudbo, sanitarije, informacije za samostojno raziskovanje gradu in prireditve,« je povedala Nataša Kolenc.
»Konkreten interes zasebnih vlagateljev za investiranje v obnovo in revitalizacijo gradu še ni bil izražen,« pojasnjuje Nataša Kolenc, ki vodi projekt Restaura, s katerim želijo izkoristiti dediščino nad Branikom. Kot pravi, bodo možne oblike javno-zasebnega partnerstva predlagali po finančnopravnih analizah: »V projekt najverjetneje ne bo vključen grad kot celota, temveč manjši zaključeni deli, ki za vzpostavitev delovanja zahtevajo manjše začetne vložke in bodo zato tudi bolj zanimivi za morebitne zasebne investitorje.«
Nataša Kolenc. FOTO: Mateja Pelikan
Podobno meni tudi direktor Inštituta za javno-zasebno partnerstvo Boštjan Ferk, ki poudarja, da mora biti program na eni strani tržno dovolj zanimiv za povračilo naložbe partnerja, na drugi pa je treba vnaprej jasno opredeliti omejitve, ki jih postavlja stroka. V Rihemberku vidi prednost zaradi njegove geografske lege in razgibanega kompleksa, ki omogoča prepletanje programov: »Projekt je mogoče razdeliti na več delov, pri čemer bi zasebne partnerje iskali po programskih sklopih. S tem bi zagotovili racionalno izrabo prostora in razpršili naložbo, ki bi bila tako lažje izvedljiva in bolj zanimiva za investitorje. Vloga javnega partnerja bi bila tako predvsem koordinacija različnih programskih sklopov in varovanje kulturne dediščine, da bi kompleks navzven deloval kot celota.«
Javno-zasebna partnerstva še v povojih
Zanimanje za nedavna informativna dneva o javno-zasebnem sodelovanju na Rihemberku je bilo skromno. Uvodni je celo odpadel. Gradovi in dediščinske stavbe imajo pri nas slab ugled, ugotavlja Kolenčeva, ki pravi, da jih javnost vidi predvsem kot jame brez dna. Neva Makuc z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri tem dodaja, da je javno-zasebno partnerstvo za oživljanje kulturne dediščine še precej v povojih, a da takšni modeli združujejo prednosti, znanja in kompetence tako javnega kot zasebnega sektorja.
Rihemberk bo izhodiščna točka za pohodništvo in kolesarstvo. Blaž Močnik/Delo
»V Sloveniji je definicija javno-zasebnega partnerstva dokaj široka. Kulturna dediščina ima različne potenciale in v zadnjem času se vedno bolj poudarja tudi gospodarski. Pri nas je treba še veliko narediti, da se ta potencial tudi v resnici prepozna.« Kot možnosti so na informativnem dnevu posebej omenili celo princip zagonskega podjetja (start up) oziroma »croud foundinga«, kar bi morali najprej finančnopravno preveriti.
Ne glede na (ne)zanimanje zasebnih investitorjev stvari na Rihemberku ne stojijo, opozarja Kolenčeva. Prizadevajo si, da bo grad tudi v prihodnje odprt za javnost in da ne bo propadal kot v času, preden ga je od države pod svoje okrilje vzela občina. Za obnovo bi po prvih ocenah morali zagotoviti najmanj osem milijonov evrov.
Obnova gradu bo stala najmanj osem milijonov evrov.
Zasebne vlagatelje bi iskali po programskih sklopih.
Občina zdaj ureja gostinsko ponudbo, sanitarije in prostor za prireditve.
Zasebne vlagatelje bi iskali po programskih sklopih.
Občina zdaj ureja gostinsko ponudbo, sanitarije in prostor za prireditve.
Najnujnejša infrastruktura in prostor za prireditve
Letos občina čaka denar z razpisa goriške lokalne akcijske skupine, s katerim bo izboljšala interpretacijo dediščine in poskrbela za prostor za prireditve. Grad bo tudi izhodišče za raziskovanje okolice peš ali s kolesom. Ob koncu leta občina pričakuje še denar za ureditev prvega nadstropja vhodnega grajskega poslopja s stolpom, kjer je predvidena informacijska točka za območje Natura 2000 Vipavska dolina, vključujoč Braniško dolino in rihemberške netopirje ter sam grajski kompleks kot kulturno
dediščino.
V vhodnem stolpu bo informacijska točka. Blaž Močnik/Delo
Sočasno si obeta še denar, s katerim bi v vhodnem grajskem poslopju s stolpom uredila načrtovane prostore za gostinsko dejavnost in sanitarije za obiskovalce. »Letos so predvidene tudi izboljšave in ureditve vzhodnega grajskega obrambnega platoja, ki se ponuja kot odlično prizorišče za prireditve na prostem, zlasti poleti. Z realizacijo načrtov bi grad dobil vso najnujnejšo infrastrukturo za obiskovalce in boljše razmere za stvari, ki jih zdaj najbolj pogrešajo: vsaj osnovno gostinsko ponudbo, sanitarije, informacije za samostojno raziskovanje gradu in prireditve,« je povedala Nataša Kolenc.
