Električni avtomobili ne bodo rešili ozračja
11 vprašanj za Matevža Lenarčiča.
Odpri galerijo
Matevž Lenarčič pred poletom okoli Zemlje z ultralahkim letalom.
Foto Voranc Vogel
Znane Slovence sprašujemo o njihovi »avtomobilistični« zgodovini in pričakovanjih, povezanih z alternativnimi pogonskimi sistemi, kot sta hibridni in električni pogon. Tokrat je na naša vprašanja odgovarjal Matevž Lenarčič, biolog, pilot, alpinist, fotograf in še marsikaj, ki ga poznamo predvsem po tem, da je v prizadevanjih za ohranjanje globalnega okolja z ultralahkim letalom dvakrat obletel svet ...
Dolgo sem bil prepričan, da avtomobila nikoli ne bom potreboval. Popustil sem šele pri 27 letih, ko sem naredil izpit, kupil zelo starega fička, živo zelenega, in z njim odpeljal še štiri plezalske kolege v Paklenico. Ko sem po petih letih redno službo obesil na klin, se mi je način življenja tako spremenil, da skoraj vsako leto prevozim vsaj 50.000 km. Kot samozaposleni torej za svojo eksistenco veliko bolj obremenjujem okolje kot zaposleni v javnem sektorju.
Celkup starih, majhnih, nizkocenovnih, od stoenke, lade, renaulta 5 ... s katerimi smo se odpravljali tudi dolge proge, na primer na zimsko plezarijo na Norveško in še kam. Avto zame nikoli ni bil fetiš. Starši so nas naučili, da življenje osmišljajo dejanja, videz in lastnina pa ga dušita.
Nissan qashqai z dizelskim motorjem evro 6 je zame trenutno še vedno najbolj ekonomičen in praktičen način prevoza, ker se mi dnevni načrti spreminjajo s spremembo vremena, primernega za letenje. Majhna poraba, dostopnost goriva za vsakim vogalom, in ker je motor redno vzdrževan, je tudi razmeroma ekološko sprejemljiv.
Očitno gre za politično gonjo proti dizlom, saj sodobni dizli niso ekološko nič bolj problematični od bencinskih. Pri ekologiji vedno trčimo ob osnovni problem razslojenosti svetovne družbe, saj se večina prebivalcev tega planeta ukvarja zgolj s preživetjem in nimajo nobenih možnosti ekološke izbire. Če star dizelski avtomobil prodamo, za ekologijo ne naredimo veliko, saj se bo nekje drugje še vedno vozil po cestah.
Električna vozila so čudovito tiha, prijazna, pripomorejo k lokalnemu izboljšanju zraka, globalno pa ne veliko, saj je proizvodnja elektrike še vedno okoljsko problematična. Svetovna produkcija CO2 še vedno narašča, statistike emisij niso zaznale tistih petih milijonov električnih avtov, ki so že danes na cestah. Električni avti ne bodo rešili ozračja, glavni problem produkcije CO2 in drugega onesnaževanja smo razvajeni potrošniki, energijsko potratna nova tehnologija, množični turizem, globalna trgovina in razslojenost družbe, liberalni kapitalizem torej.
Ko bodo na trgu cenovno konkurenčni električni modeli z dosegom vsaj 500 kilometrov in možnostjo napajanja baterij iz domače sončne ali vetrne elektrarne, bo odločitev lahka. A trenutno smo še precej daleč od tega, zato je hipotetično danes za moj način življenja primernejši priključni hibrid.
Ekološka zavest se v teoriji razmeroma hitro širi, v praksi nekoliko počasneje, saj je odvisna od načina življenja (eksistence) in sredstev, ki so na razpolago. Poleg tega čistih izpustov ni. Izdelava baterij ima zelo velik ogljični odtis, prav tako izdelava silicijevih kristalov za fotovoltaiko. Tudi električna energija je v Sloveniji pretežno fosilna ali jedrska s svojimi potencialnimi emisijami. Trenutno je torej moja prioriteta prevožena razdalja.
Glede na to, da me prestižni avti ne vzburjajo in da v tem času najverjetneje ne bo revolucije pri načinu akumuliranja energije in prodajnih pogojih, bom najbrž ostal pri majhnem, ekonomičnem bencincu ali dizlu. Bom pa zelo vesel, če se motim in bodo električni avti v kratkem cenejši in z večjim dosegom.
Prvo polovico življenja sem ga uporabljal 100-odstotno, v drugi pa ga skoraj 100-odstotno ne uporabljam, ker je zaradi kraja mojega bivanja in slabe mreže javnih prevozov to nemogoče. Škoda. Domišljena mreža javnih električnih prevozov po površju in pod zemljo – bog ne daj po zraku – je ključ do izboljšanja pretočnosti prometa in zmanjšanja emisij črnega ogljika in drugih trdnih delcev.
V glavnem rekreacija, živim pač na podeželju, kjer brez avta za zdaj ni preživetja.
Pred dobrim letom iz Ljubljane v Borovnico, sicer pa na žalost tako redko, da se drugih voženj ne spomnim več. Čeprav je vlak zame najlepši in najbolj sproščen način prevoza.
Poleg slabo vzdrževanih cest smo seveda osnovni problem ljudje in naša objestnost, ki je v premem sorazmerju s položajem v družbi in materialnim stanjem ob primerni tekmovalni, karieristični vzgoji. Kazni bi torej morali določiti glede na materialno stanje prekrškarja. Zmanjšanje največje dovoljene hitrosti na avtocestah bi veliko prispevalo tudi k ekologiji. Samodejno zaznavanje prometnih znakov in samodejno omejevanje hitrosti bi uvrstil med obvezno opremo vozil. Osebno se zelo bojim avtonomnih, »pametnih« vozil, saj nas zgodovina uči, da se vsa tehnologija zlorabi in slej ko prej obrne proti človeku.
Kdaj ste opravili vozniški izpit in kateri je bil vaš prvi avtomobil?
Dolgo sem bil prepričan, da avtomobila nikoli ne bom potreboval. Popustil sem šele pri 27 letih, ko sem naredil izpit, kupil zelo starega fička, živo zelenega, in z njim odpeljal še štiri plezalske kolege v Paklenico. Ko sem po petih letih redno službo obesil na klin, se mi je način življenja tako spremenil, da skoraj vsako leto prevozim vsaj 50.000 km. Kot samozaposleni torej za svojo eksistenco veliko bolj obremenjujem okolje kot zaposleni v javnem sektorju.
Potem so se zvrstili …
Celkup starih, majhnih, nizkocenovnih, od stoenke, lade, renaulta 5 ... s katerimi smo se odpravljali tudi dolge proge, na primer na zimsko plezarijo na Norveško in še kam. Avto zame nikoli ni bil fetiš. Starši so nas naučili, da življenje osmišljajo dejanja, videz in lastnina pa ga dušita.
Danes vozite? In zakaj?
Nissan qashqai z dizelskim motorjem evro 6 je zame trenutno še vedno najbolj ekonomičen in praktičen način prevoza, ker se mi dnevni načrti spreminjajo s spremembo vremena, primernega za letenje. Majhna poraba, dostopnost goriva za vsakim vogalom, in ker je motor redno vzdrževan, je tudi razmeroma ekološko sprejemljiv.
Kako vidite prihodnost razvoja pogonskih agregatov za osebna vozila? Kaj menite o prihodnosti dizelskih motorjev?
Očitno gre za politično gonjo proti dizlom, saj sodobni dizli niso ekološko nič bolj problematični od bencinskih. Pri ekologiji vedno trčimo ob osnovni problem razslojenosti svetovne družbe, saj se večina prebivalcev tega planeta ukvarja zgolj s preživetjem in nimajo nobenih možnosti ekološke izbire. Če star dizelski avtomobil prodamo, za ekologijo ne naredimo veliko, saj se bo nekje drugje še vedno vozil po cestah.
Električna vozila so čudovito tiha, prijazna, pripomorejo k lokalnemu izboljšanju zraka, globalno pa ne veliko, saj je proizvodnja elektrike še vedno okoljsko problematična. Svetovna produkcija CO2 še vedno narašča, statistike emisij niso zaznale tistih petih milijonov električnih avtov, ki so že danes na cestah. Električni avti ne bodo rešili ozračja, glavni problem produkcije CO2 in drugega onesnaževanja smo razvajeni potrošniki, energijsko potratna nova tehnologija, množični turizem, globalna trgovina in razslojenost družbe, liberalni kapitalizem torej.
»Domišljena mreža javnih električnih prevozov po površju in pod zemljo – bog ne daj po zraku – je ključ do izboljšanja pretočnosti prometa.«
Kateremu pogonu dajete prednost med alternativnimi rešitvami: hibridnemu ali povsem električnemu?
Ko bodo na trgu cenovno konkurenčni električni modeli z dosegom vsaj 500 kilometrov in možnostjo napajanja baterij iz domače sončne ali vetrne elektrarne, bo odločitev lahka. A trenutno smo še precej daleč od tega, zato je hipotetično danes za moj način življenja primernejši priključni hibrid.
Kaj je za vas prioriteta: prevožena razdalja z enim polnjenjem takšnega ali drugačnega goriva ali čistost izpustov?
Ekološka zavest se v teoriji razmeroma hitro širi, v praksi nekoliko počasneje, saj je odvisna od načina življenja (eksistence) in sredstev, ki so na razpolago. Poleg tega čistih izpustov ni. Izdelava baterij ima zelo velik ogljični odtis, prav tako izdelava silicijevih kristalov za fotovoltaiko. Tudi električna energija je v Sloveniji pretežno fosilna ali jedrska s svojimi potencialnimi emisijami. Trenutno je torej moja prioriteta prevožena razdalja.
Kakšen pogon bo imel vaš naslednji avto?
Glede na to, da me prestižni avti ne vzburjajo in da v tem času najverjetneje ne bo revolucije pri načinu akumuliranja energije in prodajnih pogojih, bom najbrž ostal pri majhnem, ekonomičnem bencincu ali dizlu. Bom pa zelo vesel, če se motim in bodo električni avti v kratkem cenejši in z večjim dosegom.
...
Uporabljate javni prevoz?
Prvo polovico življenja sem ga uporabljal 100-odstotno, v drugi pa ga skoraj 100-odstotno ne uporabljam, ker je zaradi kraja mojega bivanja in slabe mreže javnih prevozov to nemogoče. Škoda. Domišljena mreža javnih električnih prevozov po površju in pod zemljo – bog ne daj po zraku – je ključ do izboljšanja pretočnosti prometa in zmanjšanja emisij črnega ogljika in drugih trdnih delcev.
Se vozite s kolesom – zgolj za rekreacijo ali tudi vsakdanje potrebe?
V glavnem rekreacija, živim pač na podeželju, kjer brez avta za zdaj ni preživetja.
Kdaj ste se nazadnje peljali z vlakom?
Pred dobrim letom iz Ljubljane v Borovnico, sicer pa na žalost tako redko, da se drugih voženj ne spomnim več. Čeprav je vlak zame najlepši in najbolj sproščen način prevoza.
Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti na naših cestah oziroma v prometu? Kakšne rešitve predlagate?
Poleg slabo vzdrževanih cest smo seveda osnovni problem ljudje in naša objestnost, ki je v premem sorazmerju s položajem v družbi in materialnim stanjem ob primerni tekmovalni, karieristični vzgoji. Kazni bi torej morali določiti glede na materialno stanje prekrškarja. Zmanjšanje največje dovoljene hitrosti na avtocestah bi veliko prispevalo tudi k ekologiji. Samodejno zaznavanje prometnih znakov in samodejno omejevanje hitrosti bi uvrstil med obvezno opremo vozil. Osebno se zelo bojim avtonomnih, »pametnih« vozil, saj nas zgodovina uči, da se vsa tehnologija zlorabi in slej ko prej obrne proti človeku.
