Leto 2035 ni tako daleč, kot si mislimo
Po pokanju šampanjcev spet začnemo na novo – vsaj simbolično. V avtomobilski redakciji Dela je navada, da z vami, zveste bralke in bralci, delimo nekaj naših avto-moto vtisov preteklega leta.
Cona somraka
V zadnjem času se mi vse bolj dozdeva, kot da se je avtomobilski industriji zgodila cona somraka. Tudi leto, ki se izteka, je dokaz, da ne vedo, kam točno bi skrenili. Očitno so se nekoč nekje dogovorili, da ljudskih avtomobilov nihče več ne bo izdeloval.
Izginjajo legendarni modeli, s katerimi smo živeli dolga desetletja, zdaj pa kar naenkrat ni več zanimanja zanje. Je pa očitno zanimanje za »športne« terence, izdelane na njihovi osnovi, pa čeprav nobenega od njih ne najdemo med najbolje prodajanimi modeli. Podobna je zgodba z električnimi avtomobili. Kot da bi si evropska avtomobilska industrija prav želela, da ne uspejo, saj predstavlja predvsem težke in drage modele, ki niso in ne bodo prodajne uspešnice. In potem dobimo karavan srednjega razreda, razpotegnjen na skoraj pet (!) metrov, in enako dolgo električno limuzino, medtem pa nam obljubljajo mestne modele, ki bodo prišli na trg šele leta 2026 ali še raje 2028.
Če bo sploh ostalo še kaj prostora zanje, saj bo do takrat neevropska avtomobilska industrija očitno pobrala smetano pri običajnih kupcih brez milijonov na računu. Ob vsem tem se nam dogajajo vsakodnevni zastoji, razpad javnega prometa in vedno dražji sistem dobave električne energije. Leto 2035 ni tako daleč, kot si predstavljamo. Zelo verjamem, da vse več ljudi noče živeti v takšnem okolju, v coni somraka. Boštjan Okorn
Preveč dežja za motoristično sezono
Leto 2023 mi bo ostalo v mešanem spominu, kar zadeva motoristično sezono. Najprej zato, ker je bilo več kot polovico sezone toliko dežja, da nikakor nisem mogel narediti vseh tistih kilometrov na motorju, ki jih tudi sicer verjetno ne bi, ampak vsaj v načrtu so bili. Na koncu mi ni preostalo drugega, kot da sem med obvezno opremo, četudi je šlo samo za nekaj deset kilometrov vožnje, dodal dežna oblačila.
Glede motorjev sta najmočnejši vtis naredila največji BMW R18 v verziji bagger in vrhunski športno-potovalni R1250 RS, ki bi ga priporočal vsakomur. Najboljši motor ali presenečenje sezone je vsekakor ducati multistrada V4. Menim, da trenutno nima konkurence, vsaj dokler ne testiramo novega BMW R1300 GS. Po dolgem času imamo na slovenskem trgu tudi kakšno novo ime – to sta španski Wottan s skuterji in kitajski Benelli z obetavnima modeloma TRK 502X in leoncino. Jan Jolič Lieven
Danes in pred šestimi desetletji
Pred dobrimi tremi tedni sem na zasneženih gorskih cestah v okolici Kitzbühla užival v vožnji posodobljene električne škode enyaq s štirikolesnim pogonom, 210 kW in prestižnim opremskim paketom Laurin & Klement … In misli so mi zašle skoraj šest desetletij v preteklost, v leto 1964.
Po več mesecih čakanja se je oče pripeljal s povsem novo škodo 1000 MB. Motor s 44 konji (33 kW) je imela nameščen v zadku in tudi pogon je bil na v tistem času običajni zadnji kolesi. Po sveži barvi in plastiki dišeča nova članica družine nam je služila dobro, dokler se neke nedelje nismo odpeljali na izlet čez Vršič. Ko smo se po uspešnem vzponu in spustu s prelaza vračali iz Tolmina proti Idriji in domu, je začelo rositi, kar vsekakor ni bilo dobro za škodino »vse v zadku« zasnovo; svoje pa so dodale še ne posebej dobre Barumove pnevmatike. Kmalu za Idrijo, ko se cesta vije po ozki grapi, ki jo je izdolbla Idrijca, je škoda brez opozorila »ritnila«. Oče je skušal rešiti, kar se je dalo, a ni pomagalo … Kot buldožer smo izrili obcestni kamen in se zavalili po strmem bregu, škoda je naredila dva popolna prevala in po nekaj sekundah in precej hrupa je z nekoliko zmečkano streho obstala na kolesih, toda s sprednjim koncem dobro namočenim v Idrijco. Varnostni pasovi so bili v tistih časih zgolj za okras, a odnesli smo jo srečno, saj je med prevračanjem le oče mami zlomil nos, meni, ki sem sedel zadaj, pa se ni skrivil niti las. Jo je pa slabo odnesla naša 1000 MB, saj je bila totalka ...
V sedanjost me je vrnilo rahlo poplesavanje, ko sem nekoliko prehitro zapeljal v zasnežen ovinek, vendar se enyaq oziroma njegova elektronika nista dala zmesti. V trenutku je sledila umiritev in še naprej sem lahko užival v vrhunskem ozvočenju in zimski idili. Gregor Pucelj
Leto brez presežkov
Električnih vozil tokrat ne bom komentiral, a mnenje ostaja enako: ni vse zeleno, kar se sveti. Od avtomobilov, ki smo jih vozili v letu 2023, so se mi najbolj vtisnili v spomin kleni šestvaljniki, ki jih nekatere znamke ohranjajo v programu, od BMW do Mazde.
Od motociklov bi morda opozoril na Moto Guzzijev prerod z novim športnim potovalnikom V100 mandello, ki se mu je na novembrskem sejmu EICMA pridružil še potovalni enduro stelvio, izdelan na podobni osnovi. Komaj čakamo prihodnje leto, ko ga bomo lahko preizkusili v živo. Seveda bo boj v segmentu potovalnih endurov (in križancev) zaradi prihoda nove generacije prodajne uspešnice BMW R 1300 GS najverjetneje neizprosen.
Na evropski trg prihajajo tudi Kitajci, ki utegnejo premešati karte s privlačnimi cenami in solidnimi izdelki, saj je veliko motociklov, predvsem evropskih znamk, v zadnjem letu postalo precej dragih. Ni kaj, preteklo inflacijsko leto je povzročilo val podražitev tako pri avtomobilih kot pri motociklih. Kupcev to za zdaj ni zmotilo, vsaj ne na trgih, kjer so dobili inflacijsko povišico. Blaž Kondža
Prestavljanje problema
Evropski parlament je jasno določil, da bomo od leta 2035 v Evropski uniji lahko na novo registrirali samo še avtomobile z ničelnimi izpusti. Povedano drugače, registrirali bomo lahko samo še električna vozila, nič več bencinskih in dizelskih.
Vsaj na papirju se sliši lepo. Ker edino pravilno je, da iščemo ukrepe za čistejši planet, sicer se bo ta sesedel sam vase. Toda okoljevarstvo je prav tako postalo posel. Električni avtomobili imajo dolg proces proizvodnje s celo vrsto do okolja neprijaznih dejavnikov, le redko je povsem čisto tudi pridobivanje elektrike. Ne glede na to, kaj si torej mislimo o bencinskih in dizelskih vozilih, se premalo pogovarjamo o spodbudah, da bi ljudje čim dlje uporabljali svoje dosedanje avtomobile. Še posebno takšne, ki so v zadnjih petnajstih letih dosegli precej majhne izpuste, saj pri njih ni več umazane proizvodnje. A teh idej ni veliko, zato ima marsikdo občutek, da je električna mobilnost bolj kot reševanju narave namenjena reševanju avtomobilske industrije.
In kar je v resnici še pomembnejše – ukrep velja samo za Evropsko unijo. Drugje po svetu, sploh tam, kjer je največ ljudi, bodo še naprej vozili dizelske in bencinske avtomobile, nemalokrat takšne, ki se jih bomo znebili v EU. Problema tako ne bomo rešili, temveč ga bomo le geografsko prestavili. Aljaž Vrabec
Baterije tako in drugače
Med temami, o katerih sem veliko pisal, so se mi najbolj zanimive zdele novice o avtomobilskih baterijah. Sicer je šlo večinoma za napovedi tistega, kar se še pripravlja ali razvija, pa vseeno. Baterija je najdražji del električnega avtomobila, zato me najbolj zanimajo različni pristopi, kako bi jo naredili cenejšo in v njej uporabili dostopnejše surovine. In da pri tem seveda ni bistveno slabša. Res bi bilo dobro, da bi Evropa končno zavihala rokave in začela vsaj loviti, če že ne prehiteti Kitajce. Ni pa to enostavno in ne gre hitro.
S Kitajci, ki gredo najbolj na živce Francozom, veliko manj pa Nemcem, je EU po novem celo v trgovinskem sporu. No, z njimi zelo prijateljuje Madžarska, za katero se zdi, da hoče postati električno avtomobilsko središče.
Znova me je pritegnila tudi znana ideja, da bi izpraznjene baterije na posebnih postajah v nekaj minutah zamenjali za polne, kar se zdi večini zgrešena smer, a mene kar zanima. Zadnja leta se je s tem ukvarjalo le kako malo ime, zdaj pa se vsaj v pilotne projekte vključuje tudi eden od industrijskih velikanov. Morda to počne le malce za vtis, a morda se bo iz tega razvilo kaj več. Gašper Boncelj
