O legendarnih mopedih in njihovi tovarni

Tomosovi mopedi so bili nekoč povsod okoli nas. Danes na cesti srečamo mnoge druge vrste in znamke dvokoles, a tomose še vidimo, marsikje. Očitno so res trdoživi, trajni. Tovarne, ki jih je izdelala, žal že nekaj let ni več. Njeno zgodbo in seveda zgodbo njenih izdelkov sta v knjigi Tomos 1954–2019: naši mopedi popisala Edi Glavić in Iztok Vidmar.

Kaj je avtorja spodbudilo k pripravi knjige? »O Tomosu je bilo objavljenih veliko prispevkov, publikacij, posnetih tudi nekaj filmov ter postavljenih nekaj razstav in zbirk, žal nobena ne zajema celote. Po enem od teh dogodkov smo nekdanji sodelavci sklenili, da moramo manjkajoče zapisati in vsaj rešiti pred pozabo,« pravi Iztok Vidmar. »V Tomosu sem bil zaposlen 17 let, od pripravnika do vodstvenega delavca. Živeli smo s tovarno in zanjo. Več let sem razmišljal, da je treba napisati, kako je nastala, se razvijala, prispevala k razvoju kraja, države. Kar je zapisano na temelju dokumentiranih dejstev, bo ostalo tudi za prihodnje rodove,« doda Edi Glavić.

 

Knjigo, obsežno delo na podlagi ohranjenega gradiva in zapisov avtorjev, sta izdala Zveza starodobnih vozil Slovenije in koprsko društvo Adria Classic. Dopolnjujejo jo fotografije iz dela zapuščine tovarniške fotoslužbe, tabele, grafični prikazi, kopije dokumentov. V njej izvemo, kako je prišlo do zamisli za tovrstno proizvodnjo, kako je potekala gradnja tovarne, ki je bila sprva mišljena za Sežano (od tod ime Tomos kot okrajšava za Tovarno motorjev Sežana), postavili pa so jo v Kopru, kaj vse je obsegala, kaj in koliko je v različnih obdobjih izdelovala, s kom je doma in v tujini sodelovala. Pa o tem, kako je gradila domače okolje in bila vpeta vanj, nenazadnje je tudi zapis o ljudeh, ki so bili tako ali drugače del njenega delovanja skozi več desetletij.

Najuspešnejši model avtomatik

V vsem tem času je z montažnih trakov prišlo nad 70 tipov motociklov in mopedov, skupno so izdelali več kot 2,5 milijona dvokoles. Najbolj uspešen model je bil avtomatik. Medtem ko so leta 1955 začeli s sestavljanjem motociklov po licenci Steyr-Daimler-Pucha, s ciljem, da bi zatem razvili svoje izdelke, je bil avtomatik že v celoti plod domačega znanja. Poganjal ga je zmogljiv dvotaktni motor z izvirnim samodejnim dvostopenjskim menjalnikom. S posodobitvami so ga izdelovali 35 let, skupaj več kot 1,25 milijona primerkov. Tomosovi mopedi se niso izdelovali le za Jugoslavijo, Slovenijo, prodajali so se marsikje po Evropi in po svetu. Tomos je imel tovarne na Nizozemskem, v Gani, v Italiji, mopede so sestavljali v Srbiji in na Kitajskem.

V tovarni v Kopru so izdelovali tudi motorne črpalke, krmne motorje, žage, motokultivatorje, po licenci avtomobile – znamke Citroën, teh so med letoma 1962 in 1972 sestavili 30 tisoč. Avtomobilska dejavnost je temeljila na blagovni menjavi delov, proizvedenih v Tomosu, za preostale dele, ki so bili potrebni za montažo avtomobilov v Kopru. Stvari so najprej tekle dobro, prišlo je do širitve v Senožeče in Buzet, nato pa je bila leta 1972 sprejeta po mnenju avtorjev knjige izsiljena odločitev o izločitvi avtomobilske proizvodnje, kar je osiromašilo Tomosov kader, predvsem strokovni, in pustilo dolgoročne razvojne posledice.

To je bil tudi konec prvega vrhunca podjetja, sledilo je še več vzponov in padcev, saj se je tovarna ves čas spoprijemala s spremembami gospodarskih in političnih razmer, tudi z nepričakovanimi dogodki. Ko so v osemdesetih letih sanirali podjetje in povsem prenovili ponudbo mopedov, je prišla ekonomska kriza, z njo visoka inflacija, administrativni ukrepi, družbena nesoglasja, stalne devalvacije, sledil je razpad jugoslovanskega trga in zatem prvi stečaj.

Naslednji vrhunec je bila preusmeritev v proizvodnjo komponent za avtomobilsko in pohištveno industrijo ter hkratna proizvodnja mopedov za izpraznjene zahodnoevropske in ameriške trge in odpiranje kitajskega. Vendar s Kitajci iz območja Šanghaja, s katerimi so sodelovali, ni šlo enostavno; ti so imeli stalno nove tehnične zahteve, se dogovarjali s figo v žepu, nato je čez noč prišla še tamkajšnja prepoved uvoza vseh mopedov.

Še leta 1996 je Tomos dosegal rekordno mesečno proizvodnjo mopedov, potem pa je prevladala globalizacija in z njo selitev tovrstne industrije v Azijo. Zadnji mopedi so iz Tomosa v Kopru prišli leta 2018, bili so za Pošto Slovenije. Podjetje, ki je takrat najemalo opremo, prostore in blagovno znamko, je zašlo v likvidnostne težave, te so nazadnje pripeljale do njegovega konca.

V prostorih nekdanjega Tomosa danes še poteka proizvodnja, med drugim izdelujejo komponente motociklov za uveljavljene evropske proizvajalce, zahtevne dele iz lahkih litin za avtomobilsko in motorno industrijo ter zmogljive avtomatizirane proizvodne in montažne linije za različne dejavnosti. Vendar ta proizvodnja ne poteka več pod nekoč svetovno uveljavljeno blagovno znamko Tomos.

Dediščina Tomosa

Kot pravita avtorja, je Tomos predvsem zgodba o dolgoročnem načrtovanju razvoja nekega okolja in podjetnosti ter doseganju ciljev, ki so na prvi pogled nedosegljivi. Dokaz, kako je mogoče združiti ljudi iz različnih krajev, različno govorečih, in v dobrem kolektivu premagati vse ovire. Iz zaostalega zaledja Trsta so zgradili moderno in lepo mesto in ga nato brez vizije in sloge prepustili interesom kapitala.

Če pa govorimo o materialni zapuščini, je to nadaljevanje proizvodnje v prostorih nekdanjega Tomosa, prav tako muzejska zbirka proizvodov ter dokumentarno gradivo, ki ga hranijo v Pokrajinskem arhivu in Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru. Izstopajoče so različne zbirke mopedov: v Tehniškem muzeju v Bistri, v Srednji tehniški šoli v Kopru, zbirke mopedov in motociklov imajo mnogi zasebni zbiratelji v Kopru, Novi Gorici, na Vranskem, tudi v tujini.

Številni Tomosovi mopedi seveda še vedno vozijo, že vrsto let konec aprila v organizaciji koprskega društva Adria Classic na lokaciji nekdanje tovarne potekajo srečanja, letošnje je bilo že sedemnajsto. Tja se ponosni lastniki pripeljejo z najrazličnejšimi tomosi, med njimi so tudi primerki, izdelani daljnega leta 1965 ali še prej.