Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Dobro jutro

Čudežni vrt

Vrt je v meni: »Ko smo umazani od zemlje, smo čisti.«
V vrt so bili zaljubljeni številni umetniki in misleci, ki jih imam rada. FOTO: Shutterstock
V vrt so bili zaljubljeni številni umetniki in misleci, ki jih imam rada. FOTO: Shutterstock
31. 3. 2022 | 05:00
2:17

V rokah držim nenavadno lepo knjigo, po kateri lezejo mravljice, ilustracije Trine Čuček Meršol; na kakšno stran prileze pikapolonica, nekje je ljubek polž. To je Fižolozofija, knjiga o čudežu vrtnarjenja, moje kolegice Irene Štaudohar.

Njenih kolumn v Nedelu, ki so podlaga za to knjigo, nisem redno brala, vrtnarjenje v odraslem življenju me ni ravno zanimalo. Morda tudi zato ne, ker sem ga imela, v ne tako romantični obliki, dovolj: odraščala sem z zemljo, očitno sem pred mnogimi leti, ko sem izruvala korenine in prišla v Ljubljano, odstranila vitalni del sebe. In ko zdaj berem Irenin uvod, o tem, da je bila »pravi indijanski otrok, ki so mu lasje vedno dišali po svežem zraku«, in kako so bile njen prvi stik z vrtom debele pikčaste ličinke majskega hrošča, se brez opozorila v meni prebudijo spomini na deklico, ki se je nekoč prav tako igrala z ličinkami in mravljicami, poznala vsako rastlino, vedela, kdaj se seje, kdaj zraste zelenjava, poznala okus sveže izruvanega korenčka iz zemlje, okopavala grede s staro mamo.

image_alt
Dama s kamelijami

V tej knjigi izvem, da so bili v vrt zaljubljeni številni umetniki in misleci, ki jih imam rada: Virginia Woolf, ki je rekla, da šele takrat, kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča. Izvem, da je bil za Georgea Orwella zelenjavni vrt poleg pisanja najpomembnejša stvar v življenju, za pesnico Emily Dickinson je bil vrt »njen drugi jezik«, odkrijem, da je Čehov dal pred svojo hišo posaditi samo rastline z belimi cvetovi, tudi češnje, najbrž, in da je Hipokrat verjel v zdravilno moč vodne kreše ...

Vrtnarjenje ni hobi. Je strast, piše Irena. Vrtnarjenje je podobno romanu, ena stvar vodi k drugi, posamezne rastline so enkrat glavni igralci, drugič stranski liki.

Vse te zgodbe in impresije v meni vzbujajo spomin na »čas nedolžnosti in čudenja«, ko sem bila bolj povezana z rastlinami in znala opaziti drobne čudeže. Vrt je v meni, pravi Irena, in z njeno knjigo sem ga v sebi ponovno odkrila tudi jaz. »Ko smo umazani od zemlje, smo čisti.«

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine