Dežela čakalnih vrst
Pred nami se je avto ustavil, odprla so se vrata sovoznika in pojavil se je majhen otrok. Mama ga je z iztegnjenimi rokami držala nad cestiščem, da se je lahko dete iztrebilo, nato je otrok izginil nazaj v vozilo in pot se je nadaljevala. Nihče se ni razburjal, trobil ali se zgražal. Razen mene, tako potihem v glavi. Ta prizor sem večkrat videl med potovanjem po Aziji, neredko so mi starši potem še pomahali, veseli, ker so videli tujca. Za njih je bilo to nekaj najbolj normalnega.
Približno tako me gledajo tudi prodajalke vozovnic za slovensko železnico, ko mi brezsramno prodajo zasoljeno vozovnico od Maribora do Ljubljane in povedo, da bom moral vmes na avtobus pa da se bo vse skupaj malo zavleklo. Razumel bi, da težave nastanejo na tisoč kilometrov dolgem potovanju, pa še to le izjemoma. Pri nas pa teh dobrih 100 kilometrov ni mogoče premagati prej kot v dveh urah. Vagoni smrdijo, neredko so potniki glasni, si s telefonov spuščajo glasbo in odkrito nadlegujejo sopotnike, sprevodniki pa se ne marajo izpostavljati in se raje umaknejo na konec vlaka k posušenim sendvičem in postani kavi. Če stopiš na slovenski vlak, veljajo zate posebni zakoni, podobno kot jih pozna pomorsko pravo.
Kot dijak sem od Maribora do Ljubljane potoval tri ure in pol, včasih tudi pet. Spominjam se, kako sem vnaprej zavidal svojim otrokom, ker bo v svetli prihodnosti, v novem tisočletju, vse skupaj trajalo pol urice, morda še manj, kar bi bil normalen čas. Zdaj sedim za računalnikom v letu 2022, Maribor in Ljubljana ostajata svetlobna leta narazen, ljudje pa še vedno sprejemamo in trpimo katastrofalne razmere na tirih, pa tudi v zraku in na cestah. Pričakovali bi, da bo v majhni državi vse lažje dostopno in hitreje dosegljivo. Namesto tega ostajamo dežela čakanja in čakalnih vrst. Še pred blagajno v samopostrežni se ne maramo oglasiti, čeprav se vije vrsta že do sadja in zelenjave. Raje trpimo, prodajalka pa gleda, kot da se ji v rokah iztreblja otrok.
