Dinozavri, Gerard Butler in vprašalnica zakaj
Tudi debate o Zemlji in dinozavrih so skrajno pomembne, čeprav odgovori ne prinesejo niti evra in je življenje brez tega morda sprejemljivo.
Odpri galerijo
Zakaj bi bil v glavi črn, ko pa si lahko moder? FOTO: Jure Eržen/Delo
Pred kratkim sem pisala o zanimivem projektu, s katerim poskušajo mentorji šolarjem in dijakom približati znanost ter jim vrniti besedo »zakaj«. Eden od sogovornikov mi je tedaj razlagal, kako je njegova hči med odraščanjem venomer izstreljevala to vprašalnico, vsak njen »zakaj« je zahteval njegov »zato«. Staviti bi si upala, čeprav ju v resnici ne poznam, da je prej odnehal on kot deklica.
Radovednost je ena od največjih (otroških) vrlin, a žal z leti na to bodisi pozabimo bodisi nas bliskovit tempo življenja prisili, da se posvetimo »resnim zadevam«. Debate, zakaj je Zemlja okrogla in koliko zob so imeli dinozavri, ali je črna barva v resnici barva oziroma koliko tehta polžja hišica, se umaknejo razmišljanju o tem, za koliko so se znova podražile komunalne storitve in zakaj svetovni splet leta 2021 do hiše še vedno potuje po bakreni žici namesto prek optičnega omrežja. A zagotovo bi kdo prisegel, da so tiste prve debate o Zemlji in dinozavrih skrajno pomembne, čeprav odgovori ne prinesejo niti evra in je življenje tudi brez tega znanja sprejemljivo. Jaz bi že.
Rada razpravljam z desetletnim nečakom, ker ga zanima vse. Kako so nastale egipčanske piramide, zakaj je Špartancev v uspešnici z Gerardom Butlerjem 300, nič več in nič manj. Podatki, brez katerih bi sicer povsem mirno spala, pa se mi zdi, da me to védenje bogati.
Neki pogumnež me je nekoč vprašal, čemu mi bo to znanje koristilo. Kaj imam od vseh prebranih knjig, člankov, esejev. Globoko sem vdihnila in odgovorila z vprašanjem, zakaj bi morala biti sleherna stvar v življenju koristna. Zakaj bi bil v glavi črn, ko pa si lahko moder? Žal ni dojel. Nič hudega, ni me zabolelo. Resda se na Vem ali Potjero ne nameravam prijaviti, ohranjam pa z zakaji in zatoji v sebi trohico otroške radovednosti, ki jo je večina nekje na poti v odraslost izgubila.
Radovednost je ena od največjih (otroških) vrlin, a žal z leti na to bodisi pozabimo bodisi nas bliskovit tempo življenja prisili, da se posvetimo »resnim zadevam«. Debate, zakaj je Zemlja okrogla in koliko zob so imeli dinozavri, ali je črna barva v resnici barva oziroma koliko tehta polžja hišica, se umaknejo razmišljanju o tem, za koliko so se znova podražile komunalne storitve in zakaj svetovni splet leta 2021 do hiše še vedno potuje po bakreni žici namesto prek optičnega omrežja. A zagotovo bi kdo prisegel, da so tiste prve debate o Zemlji in dinozavrih skrajno pomembne, čeprav odgovori ne prinesejo niti evra in je življenje tudi brez tega znanja sprejemljivo. Jaz bi že.
Rada razpravljam z desetletnim nečakom, ker ga zanima vse. Kako so nastale egipčanske piramide, zakaj je Špartancev v uspešnici z Gerardom Butlerjem 300, nič več in nič manj. Podatki, brez katerih bi sicer povsem mirno spala, pa se mi zdi, da me to védenje bogati.
Neki pogumnež me je nekoč vprašal, čemu mi bo to znanje koristilo. Kaj imam od vseh prebranih knjig, člankov, esejev. Globoko sem vdihnila in odgovorila z vprašanjem, zakaj bi morala biti sleherna stvar v življenju koristna. Zakaj bi bil v glavi črn, ko pa si lahko moder? Žal ni dojel. Nič hudega, ni me zabolelo. Resda se na Vem ali Potjero ne nameravam prijaviti, ohranjam pa z zakaji in zatoji v sebi trohico otroške radovednosti, ki jo je večina nekje na poti v odraslost izgubila.
