Dolgo slovo od poletja

Pri zadnjem plavanju imam svoj ritual, v zahvalo morju za vse, kar mi je dalo, in kot obljubo sebi, da bo to čim dlje zdržalo.
Fotografija: Poletje sem podaljšala za en dan. Jutri bo še eden in za njim še kakšen. FOTO: Boštjan Videmšek
Odpri galerijo
Poletje sem podaljšala za en dan. Jutri bo še eden in za njim še kakšen. FOTO: Boštjan Videmšek

Poletje se zame konča z zadnjim plavanjem v morju. V preteklih letih se je datum teh nekajkrat pomaknil celo v november, za kar se zahvaljujem podnebnemu segrevanju – za vse drugo pač ne.

Pri zadnjem plavanju imam svoj ritual, v zahvalo morju za vse, kar mi je dalo, in kot obljubo sebi, da bo to čim dlje zdržalo. Vsak zamah naredim še bolj preudarno, z zavedanjem, da je eden zadnjih za to leto. Gledam konice prstov na iztegnjenih rokah pred sabo, čez katere potujejo v vodo ujeti sončni žarki. Pomigam z njimi, nato jih sklenem v zajemalko, odrinem vodo od sebe in se potisnem naprej. Vsak naslednji gib rok in nog poskušam še bolj uskladiti, izkoristiti moč za pomik naprej. Delam vaje v popolnosti, a brez nadzornika, po merilih, ki sem si jih postavila sama.

Na koncu obvezno zaplavam še pod vodo, z rokami, položenimi ob telo, oponašam delfina ali tjulnja. Počnem to, kar imam najraje, z naravnostjo vodne živali in radostjo otroka. Zakaj ne bi tudi drugih reči v življenju počela lahkotneje, si dopovedujem.

Letos sem ta ritual že izvedla, misleč, da je poletja konec. A potem je presenetil še en izlet na morje. Malce manj toplo, malce manj čisto, z malce več obveznostmi, da bi lahko predah imenovala dopust. Vendar je morje pred mano. Vabi me z gladkim valovanjem, vonjem po morski travi, vzorcem zračne tkanine, ki jo svetloba riše na dno. Mladenke s pomola v vodo poskačejo, sama raje izberem stopnice. Ob stiku z vodo zmrazi, a kmalu se okoli hitro premikajočega se telesa ustvari nevidni plašč, ki zadržuje toploto. Ker se pod vodo ne vidi nič, odplavam do vranjeka, ki si na lesenem stebru suši krila. Gledam ga povsem od blizu, on pa radovedno obrača glavo proti čudni dvoživki z očali. Čas bi na tej točki lahko ustavila, a toplota plašča je popustila.

Zunaj se ovijem v brisačo, ki ščiti pred sunki burje, in se nastavim soncu. Zadovoljna sem. Poletje sem podaljšala za en dan. Jutri bo še eden in za njim še kakšen. Naj bo slovo od poletja čim daljše.

Preberite še:

Komentarji: