Draga UI
Da vladajo v slovenskem zdravstvu posebne časovne enote, lahko sklepamo že iz vsakodnevnih poročil medijev, prej ali slej pa se zgodi, da jih premerimo v praksi. Kaj pomeni napotnica z oznako nujno, ne vem, upam, da res 24 ur; zelo hitro je po domačih izkušnjah nekje tri tedne, hitro štiri mesece (tukaj so razmiki najbrž neskončni), redno pa očitno pravljičnih sedem let.
Napotnica je resda za ortodontski pregled za pacienta, ki ima komaj nekaj stalnih zob, toda ko se pred očmi pokažejo možni datumi za naročanje daleč v prihodnosti in ob tem opozorila, da otrok ne sme biti starejši od šestnajst let, ugotoviš, da gre kljub oddaljenosti za bitko s časom.
Ko naposled prispe obvestilo z datumom 24. 1. 2030, te spreletijo vse sorte asociacije. Recimo na datum, ki ga ugledaš na pogodbi za stanovanjski kredit in zaznamuje dan zadnjega obroka, ampak tistega hočeš čim prej odmisliti in se delati, da ne obstaja. To pa je datum, ki si ga je treba zapomniti – ali si zapomniti vsaj, kam si si ga shranil, zavedajoč se, da spominske zmogljivosti iz dneva v dan rapidno padajo.
V zadnjih tednih se zato ukvarjam predvsem z vprašanjem, kam si ga zapisati, da se bo datum čez sedem let čudežno prikotalil pred oči. Na urejenost map s pomembnimi listinami ne morem računati, kajti v desetletjih poskusov nisem doživela rezultatov, ki se ne bi končali z absolutno vdajo. Kdo ve, koliko telefonov se bo do takrat že zamenjalo, koliko računalnikov bo za vedno ugasnilo in z njimi vsi mogoči podatki, koliko oblakov bo poniknilo v spletnem vesolju … Čeprav nisem bila nikoli občudovalka tetovaž, me je prvič v življenju spreletelo, da imam končno dober razlog, da si nekaj dam za vselej narisati na telo.
Ko to pišem, v resnici prvič malo upam v umetno inteligenco, ki menda požrešno zbira vse naše podatke. Zatorej, draga UI, 24. 1. 2030.
