Predpraznične norosti
Nekoč je bil današnji dan eden od najpomembnejših praznikov nekdanje širše domovine. Dan republike. Otroci smo postali pionirčki in smo, potem ko smo dali častno pionirsko besedo, dobili verjetno najboljšo malico v osnovni šoli.
Praznike potrebujemo. Toda v časih, ko imamo vsega (pre)več, so ti drugačni. Kar naenkrat se je prikradlo valentinovo, ki nam dviga sladkor v krvi, ljudje se skoraj raje našemijo za noč čarovnic kot za pusta, ki je naš ljudski praznik. Še tisti prazniki, ki so bili od nekdaj del nas, naših običajev in kulture, so drugačni. Včasih nisi že avgusta videl božičnih okraskov v trgovinah, po 1. novembru pa so že nekaj let obvezni del ponudbe vseh trgovin. Če smo včasih v miru in ob domačih adventnih venčkih vsak teden prižgali novo svečo in tako čakali na božič, nam bo od tega konca tedna cingljalo vsepovsod. Občine kar tekmujejo, katera bo imela več lučk, zame pa je največja môra »ambientalno ozvočenje«. Mogoče komu to pomaga do prazničnega razpoloženja, mene samo spremeni v Grincha.
Današnji prazniki so velikokrat zgolj prazniki kiča, ko smo le lepi in prazni, kar so nam Pankrti povedali že v osemdesetih. V vsem potrošništvu smo pozabili na tisto, kar prazniki dejansko so. Pozabili smo, da smo nekoč zmogli božič in novo leto ne le preživeti, ampak tudi doživeti. Drug z drugim. Čeprav smo se, vsaj pri nas doma, vedno skregali. Logično, ker si takrat po dolgem času spet skupaj. Ampak če nisi skupaj, se niti skregati ne moreš … V dneh, ki prihajajo, vam želim aktivno udejanjanje praznične nostalgije. Ko je pomemben človek, ne stvar. Biti in ne imeti. Pozabite na norosti, ki vam jih bleščeče ponujajo. Spomnite se časov, ko ste bili ob sprejemu v pionirčke zadovoljni s tem, da sta bila sir in salama hkrati na kruhu, in so bile nogavice od Miklavža najboljše darilo. Manj je več.
