Harfa za mir

Čeprav bi težko rekla, kateri je moj najljubši inštrument, ker je zvok povezan tudi s tem, kdo igra, je vsekakor med glasbili, ki so po mojem mnenju najbolj prijetna za uho, poleg klavirja in kitare ter violončela tudi harfa. Gre za eno od najstarejših glasbil. Že sama beseda harfa poboža uho. Spomnim se, kako so bili angeli v svetopisemskih motivih večkrat upodobljeni z majhnim glasbilom v rokah, ki je bilo podobno harfi. Že tedaj se mi je zdelo, da se harfa povezuje s presežnim. Kot majhna punčka, vzgojena v krščanskem okolju, sem si predstavljala, da v nebesih nenehno vrtijo klasično glasbo; v izvedbi harfe.

Zelo dobrodošlo je bilo, ko sem zaradi sorodnikov, družine Hrastnik – sestrične – imela možnost, da vidim harfo od blizu, da od male harfe, na kateri se je učila, lahko že vrsto let spremljam njeno čudovito igranje. Vsakič, ko zaslišim igranje harfe na poroki, na koncertu, se mi zazdi, da je to eden od najbolj elegantnih inštrumentov.

Ko sem pred kratkim sestrično, poleg drugih nastopajočih, poslušala na koncertu v Kulturnem centru Laško – na bližnjem hribu Hum imajo tudi vetrno harfo, naključje? –, me je že ob prvih zvokih harfe in petja oblila kurja polt. V svetu, v katerem divjajo vojne, se včasih zdi, da je umetnost, da je glasba edini možen pobeg. Da ob glasbi ugotoviš, kako je svet lahko lep, kako je življenje veliko več kot le hrepenenje po več (ozemlja), veliko več od neumnih konfliktov.

Če besedam lastnika restavracije RawPasta, prijaznega Italijana Maxxa, ki mi je v intervjuju lani dejal, da bi, če bi svetovni politični igralci sedli skupaj za mizo ob hrani, bili bližje miru, dodam še svoje: in če bi ob hrani poslušali glasbo. Če bi poslušali harfo. Takrat bi bil svet, če pogledam skozi svoja rožnata očala, za odtenek bolj podoben nebesom in ne peklu.